Jedro

Materialna podlaga za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks so določbe zakonov, ki veljajo v času, ko je stranka vložila predlog, če sodišče odloča šele takrat, ko že veljajo novi predpisi.

Predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki ne vsebuje vseh prilog, ki jih predpisuje zakon (ZST ali ZST-1), ki ureja oprostitve, se šteje za nepopolno vlogo v smislu 108. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba drugega in tretjega tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Drugi in tretji tožnik sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 4. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog drugega in tretjega tožnika za oprostitev plačila sodnih taks za postopek v upravnem sporu, ker glede na višino njunih mesečnih dohodkov ter višino taksne obveznosti (147,78 EUR) ne bo ogroženo njuno preživljanje (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

2. Drugi in tretji tožnik izpodbijata sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da ju Vrhovno sodišče oprosti plačila sodne takse v obravnavani zadevi. Navajata, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z lastno sodno prakso, kajti v zadevi I U 442/2009 ju je pravnomočno oprostilo plačila sodnih taks, zato sodna praksa sodišča prve stopnje ni enotna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo z vpogledom v druge spise na istem sodišču, ni pa vpogledalo v spis, kjer sta bila drugi in tretji tožnik plačila takse oproščena. Dohodek oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z drugim in tretjim tožnikom, ne dosega minimalne plače v Republiki Sloveniji, zato bi se s plačilom 148,00 EUR njihova sredstva, ki jih imajo za preživljanje, občutno zmanjšala. Vsi trije tožniki živijo v istem gospodinjstvu, zato ni logično, da je sodišče prve stopnje enega od njih oprostilo plačila sodnih taks, drugih dveh pa ne. Sodišče prve stopnje je tudi nezakonito izločilo prvega tožnika iz skupnega gospodinjstva. Prvi tožnik je namreč polnoletni otrok drugega in tretjega tožnika, ki je po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR dolžan skrbeti za starša, če se nista sposobna preživljati sama, zato sta logično tudi starša dolžna preživljati svojega polnoletnega otroka, če se ni sposoben preživljati. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi, da imata drugi in tretji tožnik odprtih več sporov pri tem sodišču in vsako plačilo sodne takse bi nedvomno ogrozilo njuno preživljanje. Predlagata še prednostno obravnavo zadeve, zahtevata povračilo sodnih stroškov in predlagata oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drugi in tretji tožnik sta skupaj s tožbo dne 9. 4. 2008 vložila predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je o njunem predlogu odločalo že po uveljavitvi ZST-1 in je glede odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks uporabilo določbe ZST-1. Po presoji Vrhovnega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje o predlogu za oprostitev odločiti po določbah Zakona o sodnih taksah – ZST, ne glede na to, da je odločalo o oprostitvi plačila sodnih taks, ko ZST ni več veljal (1. točka prvega odstavka 43. člena ZST-1). Drugi in tretji tožnik sta namreč predlog za oprostitev plačila sodnih taks vložila v času veljavnosti ZST. Zaradi neažurnega delovanja sodišča prve stopnje stranka ne more biti na slabšem, kot če bi sodišče delovalo pravočasno.

6. Po tretjem odstavku 13. člena ZST mora predlogu za oprostitev plačila sodnih taks stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju.

7. V obravnavani zadevi drugi in tretji tožnik predlogu za oprostitev plačila sodnih taks nista predložila potrdil o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih, v predlogu pa zatrjujeta, da prejemata pokojnino. Prav tako nista predložila potrdila o premoženjskem stanju. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da sta vložila nepopolno vlogo v smislu prvega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP-UPB3 (Ur. l. RS, št. 73/2007). V takšnem primeru je sodišče prve stopnje dolžno predlagatelja pozvati, da svoj predlog v določenem roku dopolni in šele nato odloči o njegovem predlogu.

8. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje manjkajoče podatke o premoženjskem stanju že imelo, kajti drugi in tretji tožnik sta imela pred sodiščem prve stopnje odprtih več postopkov. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato pošiljanje predloga drugega in tretjega tožnika v dopolnitev nasprotovalo načelu ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP-UPB3, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja tudi v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju zato utemeljeno uporabilo verodostojne podatke iz drugih odprtih postopkov. Podlage za takšno ravnanje sicer ni imelo v četrtem odstavku 12. člena ZST-1, ker ob vložitvi predloga za oprostitev še ni veljal, imelo pa je podlago v četrtem odstavku 169. člena ZPP-UPB3, ki je določal, da si lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti preskrbi potrebne podatke in obvestila o premoženjskem oziroma finančnem in likvidnostnem stanju stranke, ki prosi za oprostitev, lahko pa zasliši o tem tudi nasprotno stranko.

9. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj so vsebinski pogoji za oprostitev plačila sodnih taks po ZST in ZST-1 v bistvu enaki.

10. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit, 45/2008, 111/2008 odločba US, 121/2008 – sklep US, 57/2009 – odločba US in 12/2010 – odločba US) v zvezi s pravim odstavkom 22. člena ZUS-1 dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale navedbe pa opredeljuje kot nebistvene in se do njih neposredno ne opredeljuje. Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na obširne pritožbene navedbe o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje in o uporabi ZZZDR za potrebe oprostitve plačila sodnih taks, ter o tem, da obsežno pravdanje ogroža preživljanje drugega in tretjega tožnika. Vrhovno sodišče pa pojasnjuje, da ni vezano na odločitve, ki so jih sprejela nižja sodišča, temveč njihovo pravilnost in zakonitost presoja, če so zoper njih vložena pravna sredstva.

11. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in zavrnilo pritožbo drugega in tretjega tožnika zoper izpodbijani sklep.

12. Ker drugi in tretji tožnik s pritožbo nista uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

13. O novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ki sta ga drugi in tretji tožnik podala v obravnavani pritožbi, pa je pristojno odločati sodišče prve stopnje (prvi odstavek 169. člena ZPP-UPB3 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 oziroma sedaj 12. člen ZST-1).