Jedro

Vprašanje izključne pristojnosti ni materialno, temveč procesnopravno vprašanje.

Po 2. odstavku 61. člena ZUKZ je slovensko sodišče izključno pristojno, če je toženec slovenski državljan in ima tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če sta oba pogoja izpolnjena, litispendenca pred tujim sodiščem na potek pravde pred slovenskim sodiščem ne vpliva.

Sodišči sta po ugotovitvi obstoja listispendence tožbo zavrgli na podlagi 3. odstavka 194. člena ZPP/77. S tem sta kršili 27. člen ZPP/77, ki odkazuje na uporabo 80. člena ZMZP kot specialni predpis. V 80. členu ZMZP pa je določeno, da sodišče v primeru litispendence na zahtevo stranke postopek prekine, ne pa tožbo zavrže.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sporu o razvezi zakonske zveze zavrglo tožbo zaradi obstoja litispendence pred sodiščem v ZRN, ki je nastopila prej, kot pred sodiščem v RS. Ugotovilo je, da izključna pristojnost slovenskega sodišča ni podana, ker slovensko državljanstvo toženke ni bilo izkazano. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopni sklep.

Strinjalo se je z odločitvijo o tem, da slovensko sodišče ni izključno pristojno, vendar ne zaradi toženkinega državljanstva, temveč zaradi tega, ker toženka v Sloveniji nima stalnega prebivališča. Proti sklepu sodišča druge stopnje je na podlagi 400. člena Zakona o pravdnem postopku vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in razveljavi prvostopni sklep ter sodišču prve stopnje naloži, da o sporu pravdnih strank razsodi. V reviziji navaja, da je za razsojo v tem razveznem sporu izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Stranki imata prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, nikoli pa tudi ni bilo sporno, da toženka ne bi bila slovenska državljanka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77), v povezavi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/99, Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavanem primeru odločalo po ZPP/77, ker je po 1. odstavku 498. člena ZPP/99 treba uporabiti dosedanje predpise, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Prav to se je zgodilo tudi v navedenem primeru (sklep na drugi stopnji je postal pravnomočen dne 17.12.1998, ZPP/99 pa je začel veljati 14.7.1999). To pa obenem pomeni, da se v tem postopku tudi ne uporablja določba ZPP/99, ki prepoveduje vložitev revizije v zakonskih sporih (1. odstavek 420. člena ZPP/99). ZPP/77 dovoljenosti revizije v statusnih sporih (kot nepremoženjskih sporih) ni urejal. Prepoved revizije je bila za izredna pravna sredstva urejena v specialnem predpisu, in sicer 76. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89 - preč.b.). Ta niso bila dovoljena v primeru, če je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana ali izrečena za neveljavno. Zavrženje tožbe ne sodi v to kategorijo odločb. Iz enakih razlogov revizijsko sodišče ugotavlja, da se v tem postopku še ne uporablja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99), ki je začel veljati 28.7.1999, ker gre za postopek pred revizijskim sodiščem, ki presoja pravilnost že pravnomočnega sklepa, s katerim je bil postopek končan. ZMZPP v 119. oz. 118. členu določa le to, da se z dnem, ko začne veljati, preneha uporabljati Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Takšna prehodna določba ne posega v odločanje na revizijski stopnji.

Tožnik v reviziji vztraja pri ugovoru izključne pristojnosti slovenskega sodišča. Odločitev na drugi in prvi stopnji, da izključne pristojnosti slovenskega sodišča ni, izpodbija z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Toda vprašanje izključne pristojnosti ni materialno, temveč procesnopravno vprašanje. Ugovor zmotne uporabe materialnega prava tako že zato ni podan. Presoja, da slovensko sodišče v tem sporu ni izključno pristojno, pa je tudi procesnopravno pravilna.

Po 2. odstavku 61. člena ZUKZ je slovensko sodišče izključno pristojno, če je toženec slovenski državljan in ima tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če sta oba pogoja izpolnjena, litispendenca pred tujim sodiščem na potek pravde pred slovenskim sodiščem ne vpliva. Ko je sodišče druge stopnje presodilo, da stalnega prebivališča toženka v Republiki Sloveniji nima, je ta ugotovitev ob drugih pogojih, ki niso več sporni, zadoščala za priznanje obstoja listispendence pred sodiščem v ZRN.

Tožeča stranka predvsem že v uvodu revizijske obrazložitve napačno povzema odločitev na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje je sicer pritožbo zavrnilo, ker je tudi samo ugotovilo, da slovensko sodišče ni izključno pristojno za razsojo v tem sporu. Vendar te odločitve ni sprejelo na podlagi prvostopne ugotovitve o toženkinem državljanstvu, temveč na podlagi podatkov o njenem stalnem prebivališču. Po nespornih podatkih v spisu toženka prebiva v A. v ZRN, tam se je rodila skupna hči, tam zadovoljuje tudi vse pravice, ki se navezujejo na stalno prebivališče. Tožnik v reviziji sicer omenja, da imata pravdni stranki prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne ugovarja pa ugotovitvam o navedenih dejstvih, in tudi ne presoji pravnega standarda, kaj stalno prebivališče pomeni (3. člen Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur.l. SRS, št. 6/83 in Ur.l. RS, št. 26/90 - 29/95). Dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče ni smelo preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP), presoja, kaj je pravno odločilno za ugotovitev stalnega prebivališča, pa je materialnopravno pravilna.

Le v pojasnilo pooblaščenki tožnika (čeprav gre za strokovno pooblaščenko - odvetnico) revizijsko sodišče še dodaja: Sodišči sta po ugotovitvi obstoja listispendence tožbo zavrgli na podlagi 3. odstavka 194. člena ZPP/77. S tem sta kršili 27. člen ZPP/77, ki odkazuje na uporabo 80. člena ZUKZ kot specialni predpis. V 80. členu ZUKZ pa je določeno, da sodišče v primeru litispendence na zahtevo stranke postopek prekine, ne pa tožbo zavrže. Ker pa revidentka navedene procesne kršitve ni uveljavljala, se revizijsko sodišče s to kršitvijo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ni smelo ukvarjati. Presoja procesnih kršitev po uradni dolžnosti na revizijski stopnji zajema le kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki jih med postopkom ni bilo. Ne glede na to pa zavrženje omogoča vložitev nove tožbe, če bi se postopek v ZRN vendarle končal brez razveze zakonske zveze. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, enako pa izhaja tudi iz drugostopnega sklepa, je bila zakonska zveza pred pristojnim sodiščem v ZRN s sodbo, ki še ni pravnomočna, razvezana in odločeno tudi o dodelitvi in preživljanju skupnega otroka. Tožnik pa bi imel pravno korist od prekinitve ža v tem postopku, če tožnica v ZRN s svojo tožbo ne bi uspela. Če bi bila (ali je že) sodba pravnomočna in izpolnjeni pogoji za priznanje v Republiki Sloveniji, pa bi bila tudi odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizija neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (393. člen v povezavi s 4. odstavkom 400. člena ZPP/77).