Jedro

Če delodajalec delavcu, zaposlenemu na delovnem mestu bolničar I. (IV. tarifni razred), pošlje obvestilo, da mu zaradi ukinitve njegovnega delovnega mesta ponuja sklenitev PZ za delovno mesto bolničar II. (II. tarifni razred), ne da bi mu dejansko predložil tudi predlog nove PZ in navede, da se ga v primeru, da ne sprejeme nove PZ, razporedi kot trajno presežnega delavca na čakanje na delo, ne gre za zakonito odpoved PZ s ponudbo nove po

3. odstavku 90. člena ZDR.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 288.708,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17.5.2003 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/1. točka izreka). Razsodilo je, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi nesprejete ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2003 v točki 5 spremeni tako, da se ne upošteva pri izplačilu odpravnine v letu 1996 sprejeta odpravnina v znesku 200.000,00 SIT (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ponudba z dne 28.2.2003 in sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi nesprejete ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2003 kot nezakonita razveljavita (I/3-1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 16.5.2003 ni zakonito prenehalo (I/3-2. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za poziv na delo in priznanja tožnici vseh pravic za čas od

17.11.2003 do 30.11.2003 ter poziva nazaj na delo, za čas od

1.5.2004 dalje, vpisa delovne dobe v delovno knjižico od

17.11.2003 do 30.11.2003, obračuna mesečnega nadomestila plače v višini, kot bi jo tožnica prejemala do prenehanja delovnega razmerja, za čas od 1.5.2004 pa vse do poziva nazaj na delo obračuna mesečnega nadomestila plače v bruto znesku 131.139,00 SIT, obračuna in nakazila prispevkov in davkov iz delovnega razmerja, izplačila neto mesečne plače v znesku 89.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (I/3-3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev zapisa z dne 4.2.2003 (I/3-4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 60.588,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (I/4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaradi podanega umika izdalo sklep o ustavitvi postopka v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo za čas od

1.5.2003 do 16.5.2003 v znesku 65.569,50 SIT in obračuna in odvoda davkov in prispevkov od tega bruto zneska in plačila neto zneska v višini 44.653,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.6.2003 dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnica je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v celoti ugodi. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa z dne 16.6.2003, s katerim je bilo odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, napačno ocenilo razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj razlog, da mora tožena stranka sama opravljati administrativno delo ni opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. V nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje ni izvedlo potrebnih dokazov, da bi lahko utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Razen iz navedb v odgovoru na tožbo in sistemizacije z dne 25.2.2003 tožena stranka ni predložila prav nobenih drugih listin, iz katerih bi izhajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je resen in utemeljen razlog podan oz. izkazan že z golo navedbo v točki 4 sklepa o redni odpovedi, ob tem pa tožena stranka niti ni poskušala tega v sodnem postopku vsaj listinsko izkazati. Tožeča stranka ni nikoli oporekala toženi stranki pravice odločanja o organizaciji in racionalizaciji dela in v zvezi s tem sprejetja akta o sistemizaciji, sporen pa je datum sprejema te odločitve. Ob tem sodišče ni izvedlo potrebnih dokazov, da bi se pravilno ugotovilo, katera sistemizacija je bila veljavna v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo potrebne dokaze, bi se izkazalo, da je bil dne 28.2.2003 v veljavi akt z dne 6.1.2003. Tako se izkaže, da je tožena stranka že z dnem

6.1.2003 vedela, da ne potrebuje več dveh bolničarjev I. Da je bila odpoved načrtovana že od januarja 2003, je razvidno tudi iz dopisa z dne 4.2.2003 o izplačilu odpravnine. Tako je tožena stranka zamudila tudi subjektivni rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da ne gre za uporabo 90. člena ZDR, temveč je potrebno redno odpoved obravnavati ločeno od ponudbe nove odpovedi zaradi nesprejetja nove pogodbe. Po 90. členu ZDR nove pogodbe ni mogoče ponuditi, če veljavna pogodba pred tem ni bila odpovedana. Ponudba nove zaposlitve pa ne more imeti pravne narave obvestila po 3. odst. 83. člena ZDR, kot je navedeno v izpodbijani sodbi. V kolikor je sodišče izjavo o slabih finančnih rezultatih tožene stranke štelo, da ni mogoče vrnitve nazaj na delo, bi moralo uporabiti 2. odst. 118. člena ZDR in odločiti o trajanju delovnega razmerja in odmeriti odškodnino, ne pa zavrniti tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku glede plačila odpravnine v višini 288.708,00 SIT in navajala, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožena stranka tožnici predčasno že plačala 200.000,00 SIT.

Tožena stranka ima tudi potrdilo o plačilu 200.000,00 SIT, takšen dogovor pa je bil sprejet na željo tožnice. Dogovor je bil, da se delavki v tistem trenutku pomaga z denarjem v višini 200.000,00 SIT, kar pa je bilo izplačano na račun tožničinih bodočih denarnih zahtevkov.

Pritožbi tožnice in tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 1. odst. 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi oz. razlogom sodbe, saj je sodišče v točki I/3-1, 2 in 3 izreka sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi nesprejetja ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v točki I/2 izreka pa je razsodilo, da se ta ista redna odpoved z dne 1.4.2003 v točki 5 spremeni tako, da se ne upošteva pri izplačilu odpravnine v letu 1996 sprejeta odpravnina v znesku 200.000,00 SIT. Navedeno pomeni, da je v tem delu tožbenega zahtevka sodišče dvakrat odločalo in ima sodba pomanjkljivosti, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi oz. je nerazumljiv.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposliti iz poslovnega razloga na podlagi nesprejete ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in posledično zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnice, kar je tožnica uveljavljala v primarnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja z vsebinskim pritožbenim ugovorom tožnice, da razlog, da tožena stranka nima kadrovske službe in pravne službe in je zato sama morala poslati odgovor na tožbo, ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot je to odločilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne

16.6.2003, ob navedenem pa pojasnjuje, da 121. člen ZPP določa, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s

118. členom tega zakona, ali predlogu, ki ni bil pravočasno vložen. 118. člen ZPP pa določa, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, če je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ali če je bil zamujen narok, določen na predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče navedenemu vsebinskemu pritožbenemu ugovoru tožnice glede odločitve o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje ni moglo in smelo ugoditi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim ugovorom tožnice, da sodišče prve stopnje ni izvedlo potrebnih dokazov, da bi ugotovilo, katera sistemizacija je bila veljavna v času podane odpovedi tožnici, saj je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da ji je poznan le Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 6.1.2003, katerega je tudi predložila v sodnem postopku, ne pa Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 25.2.2003, ki ga je v sodnem postopku predložila tožena stranka. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kateri akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke je veljal v času podane odpovedi, saj se oba akta razlikujeta le v delu glede sistemizacije tožničinega delovnega mesta - bolničar I oz.

bolničar II. Navedeno je pomembno iz razloga, ker je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi in dana ponudba za sklenitev nove zato, ker je tožena stranka z aktom o organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto bolničar I. Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ponudba z dne 28.2.2003, s katero je tožena stranka tožnici ponudila delovno mesto bolničark II, iz razloga, ker se potrebe po delovnem mestu bolničar I ukinjajo, ter da se tožnici ponudi bruto plača za IV. tarifni razred po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci v višini 103.446,00 SIT z vsemi pripadajočimi dodatki, ter v primeru, da tožnica delovno mesto ne sprejme se jo "razporedi kot tehnološki višek s

1.3.2003 in ji pripada čakanje za dobo 6 mesecev, kar pomeni, da bo v tem času prejemala 70% od svoje osnovne plače", ni prava ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ne more presojati, kaj je "prava ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi", pač pa mora le presoditi, ali je podana ponudba skladna z veljavno delovnopravno zakonodajo. Navedeno stališče sodišča prve stopnje tudi ne more držati iz razloga, ker je tožena stranka nato s sklepom z dne 24.3.2003 tožnici izdala sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prav na podlagi nesprejetja ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 28.2.2003 in nato ponovno dne 1.4.2003 popravek sklepa, v katerem je navedeno, da se tožnici redno odpove pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnica dne 28.2.2003 prejela ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odst. 88. člena ZDR in ji iz razloga, ker ponudbe ni sprejela, preneha delovno razmerje v smislu 3. odst. 90. člena ZDR.

Navedeno vsekakor ne more pomeniti, da ponudba z dne 28.2.2003 ni bila prava ponudba, je pa nesporno, da takšna kot je bila podana nedvomno ni bila dana v skladu z 90. členom ZDR, ki sicer ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe in določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odst. 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec se mora o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izjasniti v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe. Tako ponudba nove zaposlitve tudi ne mora imeti pravne narave obvestila po določilu 3. odst. 83. člena ZDR, kot sicer to navaja sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke glede izplačila odpravnine, saj delavcu odpravnina po določilu 109. člena ZDR pripada za primer, ko delavcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, v konkretni zadevi pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice v zvezi z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tako da je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožene stranke in razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o odpravnini. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku o podrednem tožbenem zahtevku odločalo šele v primeru, če bo primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, za kar je imelo pravno podlago v 354. členu ZPP.