Jedro

Oškodovanka in obtoženec sta v obravnavanem primeru živela v skupnem gospodinjstvu, skupaj še z oškodovankinim sinom.

Iz celotne dokazne ocene je razvidno, da je bila skupnost oškodovanke in obtoženca, v kateri sta živela, trajnejša.

Izrek

I.Pritožba zagovornikov obtoženca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, to je sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen dve leti zapora ter mu po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora, izrečene mu s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 48246/2020 z dne 12. 10. 2020, pravnomočne dne 2. 2. 2021, izreklo enotno kazen dveh let in treh mesecev zapora, vanjo pa vštelo že prestano kazen po zgoraj citirani sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici.

2.Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožujejo zagovorniki obtoženega. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženega oprosti obtožbe ter podrejeno, da zadevo vrne v ponovno sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka ter kršilo pravico obtoženca do obrambe, ker ni zaslišalo prič in izvedlo tistih dokazov, ki jih je predlagala obramba. Ravno nasprotno je v izpodbijani sodbi zavrnitev dokaznih predlogov, predlaganih s strani obrambe, argumentirano obrazložilo (21. v zvezi s 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

5.Glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca travmatologa je pravilno pojasnilo, da vrsta, teža in način nastanka prizadejanih poškodb oškodovanki, v zakonski okvir obravnavanega kaznivega dejanja ne sodijo ter da je fizično nasilje dokazano že na podlagi ostalih skladnih in medsebojno dopolnjujočih se dokazov, kakor so pravilno povzeti in ocenjeni v izpodbijani sodbi. Vztrajanje zagovornikov, da bi izvedenec lahko razjasnil, ali je glede na razliko v telesni konstituciji obtoženca in oškodovanke mogoče, da bi zatrjevane poškodbe oškodovanki zadal obtoženi, nima uspeha. Ker zagovornik hkrati opozarja, da je obtoženec mnogo močnejša oseba od oškodovanke, zmožnost povzročitve očitanih poškodb s strani slednjega ni vprašljiva. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati, kakšne poškodbe naj bi oškodovanka zadobila ob dogodku, ko jo je oče B. B. na silo zaprl v sobo. Obtožencu se očita izvajanje fizičnega nasilja v obdobju več mesecev ter je takšno obtoženčevo ravnanje potrjeno že z izpovedbami prič ter listinskimi dokazi. Ugotavljanje, ali je katera od številnih modric posledica padca po stopnicah, ne bi v ničemer pripomoglo k ugotavljanju dejanskega stanja, niti ne bi vplivalo na kriminalno količino v očitku obtožnice. Glede modric je izpovedala oškodovankina osebna zdravnica C. C., kateri se je oškodovanka zaupala o nasilju s strani obtoženca in je o zaznanem nasilju obvestila CSD. Njena izpovedba je potrjena s podatki v zdravstvenem kartonu oškodovanke. Prav tako je iz poročila z dne 27. 6. 2019, posredovanega na CSD s strani strokovne delavke vrtca, ki ga je obiskoval oškodovankin otrok (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) razvidno, da je oškodovanka vzgojiteljici ob poročanju o kritičnih ravnanjih s strani obtoženca pokazala zeleno modrico na levi strani prsnega koša. Zaznave vzgojiteljice podpirajo tudi izpovedbo oškodovankine matere o povitem prsnem košu oškodovanke v kritičnem obdobju. O utrpelih poškodbah je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi več dokazov, vsebine katerih pritožba ne izpodbija. Ob navedenem je zgovorno dejstvo, da so zaznavo fizičnega nasilja nad oškodovanko naznanile tudi osebe, ki so do oškodovanke nevtralne, brez tesnejšega odnosa, in nimajo nikakršnega interesa za izid postopka.

6.Tudi predlog za izvedenca psihiatrične stroke je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Slediti je razlogom v izpodbijani sodbi, da je psihično stanje oškodovanke razvidno že iz listinskih dokazov (odpustno pismo Psihiatrične bolnišnice v Idriji), in sicer da je oškodovanka imela ohranjeno realitetno kontrolo, kar ovrže pritožbene navedbe, da bi bila oškodovankina bojazen pred obtožencem lahko povezana s preganjavico kot posledico jemanja prepovedanih drog. Da ni šlo zgolj za bojazen, so potrdile številne priče, ki so izpovedale o ravnanju obtoženca, kakor so ga same zaznale oziroma kot jim je to opisala oškodovanka. Zmotno je tudi stališče obrambe, da bi zaradi oškodovankine tedanje nagnjenosti k samopoškodovanju le izvedenec lahko ugotovil, zakaj je v kritičnem obdobju uživala prepovedane droge. Slednja na zaslišanju res ni potrdila, da bi jo obtoženec silil v jemanje le-teh. Treba pa je upoštevati, da ni želela povedati ničesar v zvezi z očitki iz obtožbe, temveč vztrajala, da si želi zgolj miru. Ta očitek je zadostno potrjen že z izpovedbo oškodovankine zdravnice (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne glede na to, da gre za posredno izjavo, saj ne gre za edini dokaz. O tem je zdravnica namreč obvestila CSD, kakor se na vsebino uradnega zaznamka CSD z dne 20. 9. 2019 pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje. Prav tako je o tem izpovedala strokovna delavka na CSD, Č. Č. (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Izvedenec psihiatrične stroke v tej zvezi zato ne bi pripomogel k razjasnitvi zadeve. Poleg tega bi lahko podal le mnenje o psihičnem statusu oškodovanke, ne bi pa mogel odgovoriti na vprašanje, ki se tiče dejanskega stanja.

7.Vezano na očitek siljenja v jemanje prepovedanih drog, pritožba neutemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev, ker ni izvajalo nikakršnih dokazov v tej zvezi. Ker gre za očitek, s katerim je obtoženec bil seznanjen že z vročitvijo obtožnice, prav tako z dokazi, ki ta očitek potrjujejo in kateri so bili izvedeni na glavni obravnavi, dokazne predloge obrambe v tej zvezi pa je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo, so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

8.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeno sodišče po pregledu obravnavane kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženca ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1.

9.Sledeč pritožbi naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja bistvenega elementa očitanega kaznivega dejanja, to je družinske skupnosti, vendar navedeno ne drži. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 33325/2014 z dne 14. 2. 2019 in drugih pojasnilo, da je obstoj družinske skupnosti vprašanje dejanske narave, odvisno od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin primera. Pri presoji okoliščin je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki opredeljuje, kdo so družinski člani. Mednje uvrščamo tudi osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu ter osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu. Razmerja med družinskimi člani morajo biti trajnejša. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali se je med osebami, ki jih je mogoče označiti kot družinske člane, oblikovala trajnejša vez oziroma trajnejši odnos. Posledica izvršitvenih ravnanj pa mora biti omejevanje pravic družinskega člana v taki skupnosti in spravljanje družinskega člana podrejen položaj v taki skupnosti (tako D. D. in E. E. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, str. 262). Oškodovanka in obtoženec sta v obravnavanem primeru živela v skupnem gospodinjstvu, skupaj še z oškodovankinim sinom. V 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je utemeljen obstoj družinske skupnosti, se sodišče prve stopnje res sklicuje na podatke v spisu, ne da bi jih na tem mestu tudi konkretno navedlo. S tem pa ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, saj je iz celotne dokazne ocene razvidno, da je bila skupnost oškodovanke in obtoženca, v kateri sta živela, trajnejša. To izhaja tako iz izpovedb oškodovankinih staršev (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), oškodovankine osebne zdravnice o tem, da je oškodovanka v kritičnem obdobju živela z obtožencem, ter vsebine odpustnega pisma psihiatrične bolnišnice, ki navaja akutno stresno reakcijo po utrpelem nasilju v družini, trajajočem šest mesecev (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Enako je razvidno iz izjave oškodovankine sestre (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter iz vsebine strokovnega zaznamka - načrta pomoči, kjer je navedeno, da oškodovanka ne živi več z obtožencem (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi ob posameznih kritičnih dogodkih je bil obtoženec skupaj z oškodovanko in njenim sinom, in sicer tako sredi noči, kot sta izpovedala policista F. F. in G. G. (19. točka obrazložitve), kakor tudi zjutraj pred oddajo otroka v vrtec, o čemer je izpovedala vzgojiteljica (16. točka obrazložitve). Oškodovankino dopisovanje z materjo, ki je zaradi obtoženčevega nenehnega nadzora nad oškodovankinim ravnanjem potekalo le na skrivaj, prav tako kaže na to, da je bil obtoženec z oškodovanko neprestano in torej ni pri njej le občasno prespal, kakor je to povedala oškodovanka. Glede na izpostavljene dokaze se pokažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da ne oškodovanka ne obtoženec svoje zveze nista dojemala kot družinske skupnosti oziroma kot dlje časa trajajoče življenjske skupnosti. Presoja, ali je pri enem ali drugem partnerju obstajala volja za takšno skupnost, je dejansko vprašanje, o katerem odloča sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40643/2010 z dne 10. 1. 2013). Ob tem pa so pomembne predvsem okoliščine, ki so bile podane v času trajanja te zveze in ne toliko izjave enega od partnerjev po končani zvezi. Prav na takšne okoliščine pa je oprta tudi izpodbijana sodba. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 2166/2019 z dne 1. 6. 2021, saj je bilo v omenjeni zadevi ugotovljeno, da je obtoženec le občasno prespal v stanovanju, ki sta ga najela z oškodovanko, kar pa ni primerljivo z obravnavanim primerom. V očitanem dejanju so tako podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1.

10.Sodišče je v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je glede na obtoženčevo specialno povratništvo odločilo za izrek kazni zapora. Pri odmeri določene kazni zapora je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja pravi pomen dalo olajševalni in obteževalni okoliščini, kakor navedeni v izpodbijani sodbi (25. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe, ki oporekajo izbiri kazenske sankcije niso utemeljene, pri čemer je okoliščina, da obtoženec ni storil novega kaznivega dejanja, že upoštevana kot olajševalna. Da posledic pri oškodovanki ne bi smelo šteti za obteževalno okoliščino, ker te niso bile ugotovljene z izvedenskim mnenjem, ne drži, saj so bile te ugotovljene z drugimi izvedenimi dokazi. Pravilno je sledeč prvemu odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 48246/2020 z dne 12. 10. 2020, sodišče prve stopnje obtožencu izreklo enotno kazen dveh let in treh mesecev zapora, v katero je vštelo že prestano štirimesečno kazen po zgoraj citirani sodbi. Zavzemanje za nižje izrečeno enotno kazen glede na vse izpostavljeno ni utemeljeno. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči.

11.Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12.Iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, to je sodne takse za pritožbo (prvi odstavek 98. člena ZKP skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 191, 191/1 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.