Jedro

Vrhovno sodišče se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje in jih obrazloži tako, da navede ravnanja sodišča, s katerim naj bi bila posamezna zakonska določba prekršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 3. 6. 2009 spoznalo obsojenega P. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo mu je naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo dne 8. 4. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 28. 6. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe. V zahtevi navaja, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, da obsojencu kršitev prvega in drugega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) ni dokazana, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa zadnjega dela tovornega vozila preko sredinske črte ob obsojenčevi normalni vožnji. Obsojenec ni kriv očitanega mu kaznivega dejanja, vozil je skladno s prometnimi predpisi, zaradi slabe asfaltne prevleke in prekomerne spolzkosti je zadnji del obsojenčevega vozila zaneslo na drugo stran ceste, česar obsojenec ni mogel pričakovati.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 19. 7. 2010, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. V odgovoru navaja, da je ocena, ali je slabša kvaliteta cestišča za obsojenca predstavljala nepričakovano oviro, dejansko vprašanje, ki kot tako ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišči prve in druge stopnje sta glede te okoliščine napravili argumentirane zaključke, ki niso v nasprotju s podatki v spisu. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec dne 28. 8. 2010 in njegov zagovornik dne 20. 8. 2010 seznanjena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb postopka, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče druge stopnje „z razlago izvedenskega mnenja v nasprotju z njegovo jasno in nedvoumno ugotovitvijo“ zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v obravnavanem primeru obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja ter med samim izvedenskim mnenjem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne navaja oziroma ne konkretizira, v čem naj bi bilo nasprotje v sodbi sodišča druge stopnje glede vsebine izvedenskega mnenja in samega izvedenskega mnenja. Zato takšnih nedoločnih navedb o kršitvi zakona Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ne more preizkusiti, saj se po navedeni določbi sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in jih obrazloži tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. To pa pomeni, da mora navesti ravnanje (storitev ali opustitev) sodišča, s katerim naj bi bila posamezna zakonska določba prekršena.

6. Zagovornik v zahtevi kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, da obsojencu kršitev prvega in drugega odstavka 30. člena ZVCP ni dokazana, da obsojenec ni kriv očitanega mu kaznivega dejanja, da je vozil skladno s prometnimi predpisi, da sodišče za svojo odločitev nima ne pravne ne dejanske podlage, saj je izvedenec prometne stroke zaključil, da je bilo vozišče na spornem odseku v primeru dežja spolzko preko pričakovane meje, da obsojenec ni kršil predpisov o varnosti cestnega prometa, ker je bistvo določb ZVCP v tem, da voznikom nalaga prilagoditev hitrosti okoliščinam, ki jih lahko pričakujejo, da so nerazumne in neutemeljene zahteve sodišča, da bi moral obsojenec pričakovati slabo stanje cestišča oziroma zahteve sodišča po dodatnem zmanjšanju hitrosti vožnje, saj je do nezgode prišlo ob obsojenčevi normalni vožnji zaradi zdrsa zadnjega dela tovornega vozila preko sredinske črte. S temi navedbami zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov ter izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojenčevim ravnanjem v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli in obrazložili sodišči prve in druge stopnje (sodba sodišča prve stopnje stran 3-7, sodba sodišča druge stopnje stan 2-3). S temi navedbami zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč njegove navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.