Jedro

Osnova za izračun odpravnine tožnika, ki mu je delovno razmerje prenehalo iz nujnih operativnih razlogov, je najmanj polovica povprečja neto plače zadnjih treh mesecev, ki jih je delavec dejansko prejel in jih izkazal s plačilnimi listi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mu plača 926.359,50 SIT odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1997 dalje do plačila in povrne stroške postopka v znesku 53.033,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem naj ne bi imela možnosti oporekati zahtevku po vsebini, saj ni razpolagala z dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko ugotovila medsebojne obveznosti in pravice. Tožnik je sicer na glavni obravnavi predložil listine v orginalu, vendar se o njih ni mogla izreči, ker ji ni bil odobren potrebni rok, zato so bila kršena pravila postopka.

Vztraja na stališču, da tožbeni zahtevek v pretežnem delu ni utemeljen, saj naj bi temeljil na aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki naj ne bi bil sklenjen na zakonit način. Z aneksom naj bi bila tožniku in še trem vodstvenim delavcem bistveno, skoraj za polovico povečana plača brez odobritve sveta delavcev, sindikata ali organa upravljanja, čeprav povečanje ni bilo utemeljeno z obsegom tožnikovega dela, niti v poslovnih rezultatih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na dovolj razčiščeno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP), na katere je glede na 2. odst. 365. člena istega zakona potrebno paziti že po uradni dolžnosti.

Stališče tožene stranke, da naj bi bila kršena pravila postopka s tem, ko sodišče na glavni obravnavi 19.6.1997 ni odobrilo dodatnega roka za izjavo o zahtevku, ni odločilno. Izpodbijana sodba temelji na listinskih dokazih, ki jih je vpogledal tudi pooblaščenec toženca na javni glavni obravnavi, ne da bi se o originalnih plačilnih listah, kot podlagi za izračun osnove za odmero odpravnine ali delovni dobi, izkazani s fotokopijo delovne knjižice, sploh izjasnil oz. s temi listinami izkazana odločilna dejstva kakorkoli prerekal, pač pa je vztrajal le pri predlogu iz odgovora na tožbo za odobritev dodatnega roka za proučitev dokumentacije oz. podredno zavrnitev zahtevka. Ob takšnem procesnem stanju je glede na načela ekonomočnosti postopka brez nepotrebnega zavlačevanja bil njegov predlog utemeljeno zavrnjen in obravnava zaključena, ker so tudi po stališču pritožbenega sodišča z izvedenimi listinskimi dokazi bila razčiščena vsa odločilna dejstva za razsojo sporne zadeve.

Posplošene pritožbene navedbe o neutemeljenosti zahtevka po višini, brez ponudbe kakršnegakoli dokaza v smislu 1. odst. 352. člena ZPP, namreč niso takšne, da bi lahko vplivale na ugotovljeno osnovo za odmero odpravnine v dosojeni višini. Po 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) je dolžan delodajalec delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno tehnološkemu presežku in je bil pri njem zaposlen najmanj dve leti, izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela. Glede na citirano zakonsko podlago, je za izračun osnove za odmero odpravnine, potrebno upoštevati zneske plač, ki jih je tožnik v pravnorelevantnem obdobju pri tožencu dejansko prejel in jih izkazal z original plačilnimi listami. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na nezakonitost aneksa k pogodbi o zaposlitvi, saj tovrstne navedbe za razsojo predmetne zadeve niso relevantne in tudi sicer zanje ni ponudila nobenega dokaza.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.