Jedro

Oprostitev plačila stroškov postopka se nanaša le na tiste stroške, ki jih je stranka dolžna nositi predhodno, ko opravlja določeno procesno dejanje.

Dejstvo, da sodišče nima sredstev za založitev stroškov, katerih naj bi bila stranka oproščena, ni pravni argument za zavrnitev predloga za oprostitev stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za oprostitev plačila stroškov postopka zavrnilo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in sklep prvostopnega sodišča spremeni ter predlogu tožeče stranke ugodi ali pa sklep razveljavi in po potrebi zadevo vrne v nov postopek, saj je sklep tako nepopoln, da se ga sploh ne da preizkusiti, ugotovitve sodišča pa so tudi v nasprotju z materialnim pravom. Tožeča stranka je na sodišče naslovila predlog za oprostitev plačila stroškov izvedenca in ne vseh stroškov postopka, kot to v obrazložitvi napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče najprej pravilno citira 168. člen ZPP glede obsega stroškov, katerih plačila je lahko stranka oproščena, kasneje pa napačno kot take stroške opredeli tudi stroške zastopanja tožnika po pooblaščenki. Ker je tožeča stranka zaprosila le za oprostitev plačila stroškov izvedenca, je sodišče nepravilno odločalo o oprostitvi vseh stroškov postopka. Sodišče tako ni imelo razlogov, da je zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila stroškov in to iz razloga, da nima sredstev za založitev predujma za stroške, katerih bi bil tožnik oproščen. Dejstvo, da sodišče teh sredstev nima, ni pravni argument, s katerim bi sodišče lahko obrazložilo neoprostitev plačila stroškov postopka. Sodišče je dolžno zgolj in samo na podlagi zakona odločiti, ali je tožnik upravičen do oprostitve plačila predujma izvedenca ali ne. V konkretnem primeru pa se sodišče sploh ni izreklo o potrdilih tožeče stranke o njenem slabem premoženjskem stanju in o vprašanju, ali je po mnenju sodišča po 168. in 169. členu ZPP upravičena do delne oprostitve plačila stroškov. Povsem nepotrebno se sklicuje tudi na Zakon o brezplačni pravni pomoči. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom prvenstveno odločalo preko zahtevka, na kar tožnik v pritožbi izrecno opozarja. Zato je sodišče druge stopnje že na podlagi tega ugovora, na podlagi 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Poleg tega pa so tudi razlogi za zavrnitev predloga za oprostitev stroškov postopka sami s seboj v nasprotju, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Pravilno opozarja pritožba tožnika, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev stroškov postopka v celoti, česar tožnik sploh ni zahteval, saj je zahteval le oprostitev plačila stroškov za izvedenca. Predlog za oprostitev plačila stroškov postopka pa je zavrnilo zato, ker v tem sporu ne gre le za predujem za stroške za izdelavo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca s področja varstva pri delu, ampak tudi za druge stroške postopka, ki bodo nastajali tudi v nadaljnjem postopku, kot npr. za zastopanje tožnika po pooblaščenki, za izdelavo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke in druge stroške. Ker sodišče nima sredstev, s katerimi bi se po 171. členu ZPP lahko ti stroški poplačali, je sprejelo pač tako odločitev kot izhaja iz izreka prvostopnega sklepa.

Tudi po zaključku pritožbenega sodišča samo dejstvo, da sodišče nima sredstev za založitev predujmov, ni pravni argument, s katerim bi sodišče lahko obrazlagalo zavrnitev predloga za oprostitev stroškov postopka.

Po 168. členu ZPP obsega oprostitev plačila stroškov postopka oprostitev plačila taks in oprostitev plačila predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov, ne pa tudi plačila odvetniških stroškov. Torej se oprostitev nanaša le na tiste stroške, ki jih je stranka dolžna nositi predhodno sama, ko opravlja določeno procesno dejanje. Zato sodišče prve stopnje najprej ni pravilno ravnalo, ko je obravnavalo tožnikov predlog za oprostitev plačila izvedenine kot predlog, s katerim prosi za oprostitev vseh stroškov postopka. Zlasti pa ni zavrnilo predloga za oprostitev s pravimi pravnimi razlogi, saj dejstvo, da sodišče nima sredstev za založitev stroškov, ni pravni argument. Pri odločanju o oprostitvi plačila stroškov postopka po 5. odst. 168. člena ZPP mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranke in njeni družinski člani. Za oprostitev plačila stroškov postopka so pomembne te okoliščine, ne pa sklicevanje na 171. člen ZPP, kjer je sicer določeno, da se v primeru, če je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov postopka, izplačajo ti stroški iz sredstev sodišča. Določba 171. člena ZPP ni argument za neoprostitev plačila sodnih stroškov, opredeljenih v 2. odst. 168. člena ZPP, ampak predstavlja le pravno podlago za začasno kritje teh stroškov iz sredstev sodišča. Te začasno krite stroške pa sodišče pozneje izterja po uradni dolžnosti od stranke, ki jih je dolžna povrniti (3. odst. 173. čl. ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep, zoper katerega je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrnilo v nov postopek, je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).