Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Načeloma je res, da mora sodišče izvesti predlagane dokaze obrambe, če je verjetno, da so le-ti v korist obdolžencu. Ustavno sodna praksa se je namreč že večkrat izrekla, da bo sodišče tak dokaz izvedlo le, če je materialnopravno relevanten in da obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Prav slednji pogoj pa v pritožbi zavrača že obdolženec sam.
Pritožbi obdolženega F.Š. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.
1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega F.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Po 57. členu istega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso.
2. Zoper sodbo se pritožujeta tako obdolženec kot njegov zagovornik. Prvi sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Obdolženčev zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve enakega varstva pravic in pravice do obrambe oz. iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je tudi, da ga sodišče druge stopnje skupaj z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata, vendar temu predlogu sodišče druge stopnje ni sledilo, saj ni ocenilo, da bi njuna navzočnost bila koristna za razjasnitve stanja stvari, prav tako pa svojega predloga pritožnik konkretneje ni obrazložil. 4. Pritožbi nista utemeljeni.
5. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri navedb obeh pritožnikov je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in v celoti ugotovilo, ko je zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namreč vse izvedene dokaze pravilno in ustrezno ocenilo, sprejete zaključke pa tudi podrobno in argumentirano obrazložilo tako, da v pravilnost sprejetih zaključkov ne more biti nobenih pomislekov. Glede na to, da se nekatere navedbe v obeh pritožbah podvajajo, bo sodišče druge stopnje na take navedbe podalo skupen odgovor, do preostalih pa se bo opredelilo posebej.
K pritožbi zagovornika:
6. Glavnino pritožbenih navedb predstavlja očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do posameznih navedb prič, oz. je njihove navedbe povzelo drugače, kot izhajajo iz zapisnika o glavni obravnavi. Tako je sodišče napačno interpretiralo izpovedbo priče D.Š., da spornega udarca ni videla, dalje se ni opredelilo do njene izpovedbe, da je slišala oškodovanca policistom pripovedovati, da so se mu zapletle noge in je padel, prav tako pa ni podrobneje pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je prišlo do zaključka, da neznana oseba, glede katere ugotavljanje identitete se je predlagalo, zaradi oddaljenosti ni mogla spremljati obravnavanega dogajanja. V okviru istega pritožbenega očitka pa še navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, čemu je vero poklonilo priči N.U. čeprav se je izkazalo, da je glede oškodovančevega gibanja takoj po dogodku, izpovedoval drugače kot sam oškodovanec. Odsotnost razlogov sodbe pa se kaže tudi v oceni zmožnosti oškodovančeve samopoškodbe, na katero je tekom postopka argumentirano opozarjal. 7. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP bo med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Vendar pa se v pritožbi zatrjevana nasprotja oz. odsotnost razlogov ne nanašajo na odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložitev sodbe podalo tako, da je najprej povzelo izvedene dokaze (točke 5 do 11) nato pa v točki 13 podalo dokazno oceno, v kateri je navedlo, katere izpovedbe prič sprejema in iz katerih razlogov ter nasprotno, katerih navedb prič ni ocenilo kot verodostojne. Ker je izvedene dokaze ocenjevalo tako same zase kot v povezavi z drugimi dokazi, pa se ni bilo dolžno opredeliti prav do vsakega stavka v izpovedbi priče, ki je bil drugačen od navedb drugih prič in je lahko posledica bodisi drugačne zmožnosti zaznave dogodka, kakor tudi osebne prizadetosti do obeh akterjev incidenta. Ugotavljanje dejanskega stanja konkretnega historičnega dogodka namreč temelji na bistvenih in odločilnih dejstvih, medtem, ko podrobnosti dobijo posebno težo le v primeru, če je od njih odvisen obstoj odločilnih dejstev. Zaradi tega je sodišče izpovedbo D.Š., ko navaja, da ni videla spornega udarca, interpretiralo v smeri ugotovitve, da je udarec dejansko bil in je zato le sklepalo, da ga je priča spregledala, prav tako pa je utemeljeno dalje sklepalo, da neznana oseba ni videla dogodka, ker le tega tudi N.U., ker je bil z neznancem zaradi oddaljenosti ni videl, o čemer bo govora še kasneje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ni odločilna izpovedba D.Š. v tem, kaj je oškodovanec povedal policistoma, saj se slednja, ko sta bila zaslišana na glavni obravnavi podrobnosti nista spominjala. Prav tako ni videti bistvenega razhajanja v izpovedbah N.U. in oškodovanca glede gibanja slednjega po dogodku oz., ali je po udarcu obsedel na mestu in čakal policijo oz., ali se je premikal. Sodišče prve stopnje pa se je v prvem odstavku na 11. strani sodbe tudi opredelilo do možnosti samopoškodbe oškodovanca zaradi česar sledi zaključek, da zgolj na podlagi manjših in nebistvenih razhajanj v izpovedbah prič pritožnik ne more utemeljiti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ostale pritožbene navedbe, ki zadevajo zmotno in nepolno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično kršitev pravice obrambe, pa bodo obravnavane pri pritožbi obdolženca.
K pritožbi obdolženca:
8. Obdolženec v obširni pritožbi izpodbija dejansko stanje in enako kot njegov zagovornik uvodoma meni, da bi sodišče moralo ugoditi predlogu obrambe po ponovnem zaslišanju N.U. z namenom ugotovitve identitete neznane osebe, ki se je nahajala v bližini dogodka. Glede oddaljenosti od mesta konflikta in samo konfiguracijo terena je namreč utemeljeno pričakovati, da je ta oseba videla dogodek in bi jo zato že z vidika ustavnih pravic, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku bilo potrebno zaslišati.
9. Načeloma je res, da mora sodišče izvesti predlagane dokaze obrambe, če je verjetno, da so le-ti v korist obdolžencu. Ustavno sodna praksa se je namreč že večkrat izrekla, da bo sodišče tak dokaz izvedlo le, če je materialnopravno relevanten in da obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Prav slednji pogoj pa v pritožbi zavrača že obdolženec sam. Kot namreč navaja, je zaradi ugotovitve identitete neznanca, po izdaji sodbe angažiral detektiva, ki je ugotovil, da je neznana oseba E.R.. Iz poročila detektiva S.Č. (priloga B18 v spisu), pa je razvidno, da je detektiv opravil razgovor z omenjeno osebo, ki je potrdila, da je tedaj pomagala N.U., vendar pa spornega udarca ni videla in na vprašanja o drugih podrobnosti ni želela odgovoriti. Vsebina njegove izjave pa nasprotno temu, kar uvodoma trdi pritožnik, kaže, da predlagano zaslišanje E.R. ni pravno relevantno, saj ne bi bilo v korist obdolžencu glede na to, da ta zatrjuje, da udarca ni videl. Seveda pa bi obratno tak dokaz bil pravno upošteven, če bi npr. E.R. v izjavi detektivu zatrjeval, da je dogodek videl, in da se le-ta ni odvil na ta način, kot so ga opisale za obdolženca obremenilne priče. 10. Ostale pritožbene navedbe, ki obširno izpodbijajo verodostojnost izpovedbe oškodovanca in priče N.U. pa pravilnosti sodbe ne morejo omajati, temveč izhajajo iz pritožnikove lastne ocene posameznih dokazov in iz njegovega zagovora, da kaznivega dejanja ni storil. Točno mesto, kjer je prišlo do incidenta, opisovanje oškodovančevega motiva za povzročitev samopoškodbe in nato lažno obremenitev obdolženca ter domneva, da si je oškodovanec poškodbo lahko povzročil tedaj, ko se je za približno 20 sekund skril za skladovnico opek, kot je to razvidno na video posnetku, so po oceni sodišča druge stopnje povsem nepomembne okoliščine spričo sledečih dejstev. Zanesljivo namreč je, da je kritičnega dne najprej prišlo do verbalnega konflikta med oškodovancem in obdolženčevo hčerko K.F. in da se je tedaj, ko je oškodovanec na dvorišču pred hišo padel, v neposredni bližini nahajal tudi obdolženec. Ta okoliščina namreč izhaja iz izpovedb vseh tam navzočih, dvoma pa tudi ni, da je oškodovanec prav ob obravnavnem dejanju utrpel poškodbo v predelu levega očesa. Odločilno vprašanje torej je le, ali jo je zadobil zaradi udarca obdolženca, kot sam navaja, ali pa se je očitno sam poškodoval, kot domneva obramba, saj poškodbe očesa ob tem, ko se je sesedal na tla, z zanesljivostjo ni mogel dobiti in tega tudi pritožbi ne problematizirata. Čeprav oba pritožnika vidita možnost samopoškodbe v trenutku, ko se je oškodovanec za kratek čas umaknil za skladovnico, pa na drugi strani ne upoštevata okoliščin, ki z zanesljivostjo kažejo, da njuno predvidevanje ni utemeljeno. Oškodovanec je namreč izpovedal, da je takoj po udarcu poklical sina in policijo, kar potrjuje tako priča A.Š. kot policijska dokumentacija (list. št. 13), pa tudi priči D.Š. in K.F., ki sta za obdolženca sicer razbremenilni priči, sta enako izpovedali, da je obdolženec vzel telefon v roke neposredno takoj po dogodku in telefoniral. Ker pa je oškodovanec tako policistom kot sinu A.Š. že po telefonu povedal, da ga je udaril obdolženec in da je poškodovan, pa je jasno, da si poškodbe ni mogel nekoliko kasneje zadati sam, ko je čakal na prihod policistov. Povsem nerealno in neživljenjsko namreč je, da bi že po telefonu obdolženca obremenil z udarcem v oko, nato pa čakal na priložnost, da bo svojo trditev podkrepil z udarcem oz. samopoškodbo. Taka domneva je zato preveč nerealna, da bi ob vseh nasprotnih in zanesljivih dokazih lahko ovrgla tako izpovedbo oškodovanca kot priče N.U., ki je že ob prihodu do oškodovanca videl, da je le-ta poškodovan.
11. Pravilnosti izpodbijane sodbe oba pritožnika tudi ne moreta ovreči s sklicevanjem na zdravstveno dokumentacijo, ki je bila pridobljena na dan izdaje izpodbijane sodbe in iz katere izhaja, da je artrografija obdolženčeve desne rame pokazala popolno rupturo tetive m.supraspinatusa pa tudi degenerativne spremembe in omartrozo. Ta izvid je po mnenju obrambe pomemben zato, ker bi izvedenec medicinske stroke, kolikor bi mu bil poznan ob podaji izvedenskega mnenja in kolikor bi tudi pregledal predhodno zdravniško dokumentacijo iz leta 2010, lahko prišel do drugačne ocene, kot jo je podal v postopku. Vendar tudi ti novi dokazi po oceni sodišča druge stopnje nimajo takšne teže, da bi kakorkoli vplivale na oceno izvedenskega mnenja in posledično izpodbijane sodbe. Iz priložene zdravstvene dokumentacije namreč ne izhaja, da obdolženec zaradi poškodbe desnega ramena objektivno ne bi bil zmožen oškodovancu prizadejati obravnavano telesno poškodbo, upoštevajoč ob tem še, da se je obravnavani dogodek pripetil v mesecu juniju 2013. Sicer pa je potrebno upoštevati tudi obrazložitev sodbe v točki 11, iz katere izhaja, da je izvedenec medicinske stroke bil seznanjen z zdravstvenim stanjem obdolženca, saj mu je bila predočena zdravstvena dokumentacija z dne 27.1.2011 in je izvedenec tudi jasno in nedvoumno potrdil, da je obdolženec bil sposoben zadati sporni udarec.
12. Spričo vsega obrazloženega se tako pokaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi obeh pritožnikov niso utemeljeni, prav tako pa preizkus, opravljen po uradni dolžnosti v smislu iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti. Glede na vsebino pritožbenih navedb je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP preizkusiti tudi v odločbi o kazenski sankciji, vendar je pri tem ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene tako, da v obdolžencu izrečeno pogojno obsodbo po uradni dolžnosti ni bilo potrebno poseči. Zato je spričo navedenega obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP naložilo v plačilo še sodno takso, ki bo naknadno odmerjena s strani prvostopenjskega sodišča.