Up-453/02 - 6

30. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 529/2002 z dne 10. 4. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 25/94 z dne 16. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je v izvršilnem postopku, v katerem kot dolžnica nastopa njegova bivša zunajzakonska partnerka, kot tretji vložil ugovor zoper sklep o izvršbi na nepremičnino. V ugovoru je zatrjeval, da ima na nepremičnini solastninski delež do 1/4, ki preprečuje izvršbo. Sodišče prve stopnje je pritožnikov ugovor zavrnilo. Ugotovilo je, da je v enem delu brezpredmeten, saj njegova pravica ne preprečuje izvršbe za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve. Hipoteka je bila namreč v zemljiško knjigo vpisana prej kot pritožnikova lastninska pravica. V delu, v katerem je pritožnik zatrjeval, da je dolžnica v nasprotju z zakonom razpolagala s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju, pa je sodišče njegov ugovor ocenilo kot neupošteven. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in se v obrazložitvi sklicevalo na razloge iz sklepa sodišča prve stopnje.

2.Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje. Meni, da je napačno stališče sodišč, da je za odločitev o utemeljenosti ugovora pomemben trenutek vpisa njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne pa trenutek njene dejanske pridobitve. Višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegove pritožbene navedbe, da bi ga moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo. Zatrjuje, da sta mu bili z izpodbijanima sklepoma kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

3.Pritožnikova navedba, da se Višje sodišče ni opredelilo do njegove pritožbene navedbe, da bi ga moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo, bi v primeru, da bi se

izkazala za resnično, lahko predstavljala kršitev pritožnikove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (pritožnik tako ravnanje sodišča sicer opredeli kot kršitev pravice iz 22. člena Ustave). Iz navedene ustavne določbe namreč za sodišče izhaja zahteva, da pritožbene navedbe strank, ki so pomembne za odločitev, vzame na znanje in se do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Tej zahtevi pa je Višje sodišče v obravnavanem primeru zadostilo. Iz obrazložitve Višjega sodišča je smiselno razvidno, da bi ugovor pritožnika bil upošteven (in bi torej lahko utemeljil napotitev na pravdo) le, če bi pritožnik v ugovoru navajal ustrezna pravnorelevantna dejstva (v obravnavani zadevi: okoliščine glede dobre vere upnika). Na pritožbene očitke pritožnika glede tega, da ni bil napoten na pravdo, je s tem odgovorjeno. Ustavnemu sodišču se ni treba opredeliti do tega, ali je sodišče ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju sklicevalo na določbo Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 - v nadaljevanju ZIP) in ne Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ). Razlaga 56. člena ZIP (oziroma 64. člena ZIZ), da je napotitev na pravdo tretje osebe potrebna le v primeru, kadar ta v ugovoru navaja takšna dejstva, ki bi v primeru, če bi se izkazala za resnična, preprečila izvršbo, in da nasprotno napotitev na pravdo ni potrebna, kadar že iz samih navedb tretje osebe izhaja, da ni razloga za nedopustnost izvršbe, ni v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

Razloge, zakaj navedbe pritožnika niso takšne, ki bi v smislu 56. člena ZIP (oziroma 64. člena ZIZ) utemeljevale "pravico, ki preprečuje izvršbo", pa sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili dovolj obširno.

4.Pravno stališče, na katerem temeljita izpodbijana sklepa, da pridobitev poplačilne (oz. zastavne) pravice na nepremičnini učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega (skupnega) lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri, ni v nasprotju s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

Takšno stališče v ustrezni meri upošteva enako močne ustavne pravice upnika (pravico do učinkovitega sodnega varstva, katere del je tudi zahteva po učinkovitosti izvršbe) in pravice pritožnika, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da bi pritožnik s pravočasnim vpisom svoje (skupne) lastnine sam poskrbel za ustrezno varstvo svoje lastninske pravice. Razlogov, ki bi utemeljevali nasproten sklep, navedbe ustavne pritožbe glede tega vprašanja ne vsebujejo.

5.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču - ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger