Jedro

Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.

V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 4. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 10. 2020 odpravilo. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami: pretežno sedeče delo (2/3 delovnega časa), hoja pretežno po ravnem terenu, lahko tudi z blagimi nagibi navzgor ali navzdol, brez počepanja, brez dvigovanja in prenašanja predmetov težjih od 5 kg, z omejitvijo stoje, ki neprekinjeno ni daljša od 30 minut, s polnim delovnim časom od 4. 10. 2018 dalje. Tožencu je naložilo, da o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu na priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami in s polnim delovnim časom že pred 4. 10. 2018 oziroma že od 27. 2. 2018 dalje, pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.648,62 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila. Stranski intervenient sam krije svoje stroške postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila predmet presoje morebitna sprememba zdravstvenega stanja tožnice in nastanek nove invalidnosti v času od 29. 8. 2018 do 9. 4. 2021. Sodišče je odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda in sicer, da je tožničino zdravstveno stanje nespremenjeno od poškodbe leta 2010 dalje in da je bila tedaj tožnica zmožna za delo v polnem delovnem času (in ne v krajšem, kot je trenutno razvrščena s pravnomočno odločbo) in z minimalno modifikacijo stvarnih razbremenitev. Toženec se ne strinja z datumom nastanka invalidnosti, kot tudi z ugotovljenim vzrokom invalidnosti. Ravno vzrok invalidnosti naj bi bil po mnenju toženca povod za ta socialni spor. Po mnenju sodišča je vzrok invalidnosti posledica poškodbe pri delu z dne 11. 3. 2010 (ko naj bi tožnica, po njenih navedbah, padla na ploščicah pred blokom, ko je šla v službo). Sodni izvedenec specialist ortoped je na naroku dne 13. 6. 2023 navajal, da je vzrok invalidnosti poškodba z dne 29. 3. 2010 (tega dne je tožnica doma vstala iz fotelja). V tem primeru gre za očitno protispisnost. Vendar tudi če bi navedeni izvedenec navajal datum 11. 3. 2010, je ob dejstvu, da do sprememb v invalidnosti ni prišlo, nedopustno posegati v pravnomočno odločitev o vzroku invalidnosti. Razen tega bi bilo potrebno raziskati evolucijo poškodbe. V spisu namreč ni izvida iz urgence z dne 11. 3. 2010, niti drugega objektivnega materialnega dokaza. Glede vzroka je zadeva nejasna in neraziskana. Mankajo namreč izvidi funkcijskega in nevrološkega statusa neposredno po poškodbi. Sodišče je spreminjalo vzrok invalidnosti brez medicinske podlage in brez ugotovljenih sprememb v stanju invalidnosti. Prav tako bi takšna poškodba morala biti prijavljena pri inšpektoratu za delo. V nadaljevanju toženec navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s spremembo zdravstvenega stanja. Sodišče je sledilo želji tožnice glede invalidnosti, pri čemer njena želja ni skladna s (sicer pomanjkljivo) medicinsko in delovno dokumentacijo, niti z njenim kliničnim stanjem. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje najprej razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija FA.) v sestavi katere sta sodelovala specialist MDPŠ in specialist ortoped. Po njunem mnenju bi bilo potrebno spremeniti časovno razbremenitev iz krajše v polni delovni čas zgolj od 6. 12. 2021 dalje, ko naj bi izvid ortopeda izkazoval izboljšanje tožničinega zdravstvenega stanja. Dejanski razlog za spremembo invalidnosti pa naj bi izhajal iz motiviranosti tožnice, ki želi delati v polnem delovnem času. Iz sodne prakse izhaja, da priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni vezano na željo zavarovanca. To izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.1 Kasneje postavljeni sodni izvedenec specialist ortoped je podal stvarne in časovne razbremenitve glede na tožničin opis delovnega mesta, torej upoštevajoč njeno željo, da dela v polnem delovnem času. Sodišče pa je na omenjeno izvedensko mnenje oprlo sodbo, pri čemer ni primerno varovalo niti koristi tretjih niti koristi same tožnice. Sodišče ni upoštevalo, da pravice iz socialnih zavarovanj niso izbirna pravica. Razen tega izvedenec ortoped prim. dr. C. C., kot tudi sodišče pri ugotavljanju tožničine delazmožnosti ni upoštevalo ugotovitve iz celotne delovne anamneze (vsa dela, ki jih je tožnica opravljala v svoji delovni karieri, njena izobrazba, dodatna usposobljenost in znanja, ki jih je pridobivala) oziroma ni ugotovilo, kaj sodi pod tožničin poklic. Prav tako niso bile upoštevane trditve delodajalca v tem in pravnomočno zaključenem postopku o specifičnosti delovnega mesta "pevec v koncertnem zboru". Pri ocenjevanju delazmožnosti je potrebno upoštevati vsakokratni dejanski zdravstveni status življenjskega primera in ga povezati z delom in svojim poklicem ter dejavnostjo. To izhaja iz tretjega in četrtega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 S tem v zvezi se toženec sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča.3 Nesprejemljivo je mnenje sodnega izvedenca, ko navaja časovne in stvarne razbremenitve v sklopu tožničinih želja in tožničinega opisa delovnega mesta. Konflikt interesov je namreč prevelik, da bi bile tožničine navedbe vsaj približek objektivnosti in podlaga za odločitev sodišča. Nenazadnje je omenjeni izvedenec tudi pojasnil, da nima kompetenc za primerjavo konkretnega delovnega mesta s podanimi okvarami. Navedeno je v domeni izvedenca specialista MDPŠ. Na naroku je celo brez pojasnila umaknil razbremenitev "v ustreznih klimatskih razmerah". Prav tako je nejasna razbremenitev "brez dvigovanja in prenašanja težjih predmetov od 5 kg". Po mnenju toženca tožnica kot pevka težjih predmetov ne prenaša. Tudi del ustnega podajanja mnenja, kjer je dodajal nekatere stvarne razbremenitve (tudi na zalogo) je bil neprepričljiv. Ocena delazmožnosti ni stvar kliničnih specialistov, pač pa vedno specialista medicine dela, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Sodišče izvedenskega mnenja specialista ortopeda prim. dr. C. C. ni kritično ocenilo. Prav tako ni presodilo izvida ortopeda dr. D. D. z dne 26. 6. 2017. Tedaj je tožnica zahtevala krajši delovni čas. Navedeni ortoped je bil mnenja, da je tožnica ob stanju, kot ga je imela 26. 6. 2017 in ob povišani telesni teži, nesposobna za kakršnokoli stoječe delo. Zato je predlagal 4-urno upokojitev in 4-urni delavnik, izključno sede. Toženec meni, da dodatne stvarne razbremenitve, ki jih je podal sodni izvedenec specialist ortoped niso (nujno) potrebne glede na opis dela, ki ga tožnica opravlja. Je pa zaradi ostalih dejavnikov (prekomerna teža, visok tlak, degenerativne spremembe itd.) potreba po časovni razbremenitvi. Pri podaji mnenja ni bila ustrezno upoštevana niti medicinska dokumentacija niti klinični status tožnice. Sodišče tudi ni naredilo kritične presoje tožničinih navedb, da pravzaprav od poškodbe dalje nikoli ni več delala. Iz njenih navedb namreč izhaja, da je bila v bolniškem staležu do leta 2014, nato pa je do leta 2018 delala po 4 ure v arhivu. Od zadnje razvrstitvene odločbe pa je na čakanju. Marca 2021 pa ji je delovno razmerje prenehalo. Nadalje tudi niso bile raziskane pridružene tožničine bolezni, ki naj bi bile delni razlog za tožničine bolniške odsotnosti (povišana teža, huda anemija, trombocitoza). Do dejanskega soočenja sodnega izvedenca specialista MDPŠ dr. E. E. in specialista ortopeda dr. C. C. tudi ni prišlo. Toženec zato vztraja pri že podanem mnenju, da pri tožnici v relevantnem obdobju ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in da je posledično pravilna zadnja pravnomočna razvrstitvena odločba z dne 29. 8. 2018. Tudi po mnenju Komisije FA. v relevantnem obdobju ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. V takem primeru pa je, upoštevaje določbo 94. člena ZPIZ-2, potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Od pritožbenega sodišča pričakuje, da zavzame stališče, ali je v takšnem primeru dopustno spreminjati in posegati v pravnomočno razvrstitveno odločbo tako glede stvarnih kot tudi časovnih razbremenitev in tudi glede vzroka invalidnosti. Toženec nadalje glede stroškovne odločitve opozarja, da je po njegovem mnenju pooblaščenec tožnice s tem, ko je stroške priglasil v roku 3 dni po koncu obravnave, zamudil rok za priglasitev stroškov postopka, kot je določen v tretjem odstavku 163. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo je pritožbo vložil tudi stranski intervenient na strani toženca iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je pri presoji delazmožnosti upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda. Sodišče bi namreč glede stvarnih omejitev lahko upoštevalo le izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela, ki lahko glede na obstoječo sodno prakso najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. S tem v zvezi se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.4 Nadalje je sodišče prve stopnje tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko ni upoštevalo izvedenskega mnenja, ki ga je podala Komisija FA. V sestavi navedene komisije je namreč sodeloval specialist s področja medicine dela. Razen tega je navedeni izvedenski organ tudi opravil ogled tožničinega delovnega mesta "pevec v koncertnem zboru" in ugotovil, da je tožnica zmožna za opravljanje dela po 4 ure na dan in sicer pretežno sede, s hojo na krajše razdalje. Sodišče je brez ustrezne utemeljitve upoštevalo mnenje kasneje postavljenega sodnega izvedenca specialista ortopeda. V konkretnem primeru tudi ne gre za spor, ali je delovno mesto tožnice ustrezno. Razen tega je sodni izvedenec dr. C. C. ocenil delovno mesto tožnice zgolj na podlagi tožničine izpovedi, kar pa ne more služiti kot objektivna podlaga. Za odločitev je potrebno uporabiti mnenje Komisije FA., ki je opravila ogled delovnega mesta, v sestavi komisije pa je sodeloval tudi specialist medicine dela. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo tožnica meni, da sta pritožbi toženca kot tudi stranskega intervenienta neutemeljeni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je vzrok invalidnosti dogodek z dne 11. 3. 2010. Tožnica v predsodnem postopku ni bila niti osebno pregledana niti niso bile upoštevane njene pripombe v zvezi s spremembami v zdravstvenem stanju. Ne držijo pritožbene navedbe, da je zgolj izvedenec medicine dela tisti, ki je pristojen za podajo ocene delovne zmožnosti tožnice. Kot primeren sodni izvedenec je v konkretnem primeru tudi izvedenec medicinske stroke s tistega področja, iz katerega izhaja vzrok invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja dr. C. C. jasno izhaja, da je tožnica zmožna za delo v polnem delovnem času, vendar z omejitvami. Omejitve pa so take, da bi tožnica lahko še naprej opravljala delo pevca v koncertnem zboru. Nikakor ni mogoče trditi, da je bila delovna zmožnost tožnice ugotovljena zgolj na podlagi želje tožnice. Jasno je, da je njeno zdravstveno stanje takšno, da ji omogoča opravljanje dela, vendar z omejitvami. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo vzrok invalidnosti. Dr. C. C. je sicer omenil datum 29. 3. 2010, vendar je iz sosledja dogodkov in razpoložljive dokumentacije razvidno, da je vzrok invalidnosti dogodek z dne 11. 3. 2010, v posledici katerega je nastal tudi dogodek dne 29. 3. 2010. Tudi prim. dr. C. C. je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da je bila poškodba kolena zaznana že 14 dni pred padcem dne 29. 3. 2010. Glede ogleda delovnega mesta tožnica navaja, da ogled delovnega mesta niso opravili niti izvedenci v okviru Komisije FA. Pri tem je sodišče pravilno pojasnilo, da predmet predmetnega postopka ni to, ali je tožnica sposobna opravljati delo, ki ga je predhodno opravljala pri stranskem intervenientu. Zdravstveno stanje tožnice je bilo že ob dokončnosti odločb toženca takšno, da je bila sposobna za delo v polnem delovnem času z omejitvami, kot izhajajo iz II. točke izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi kot neutemeljeni zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in tudi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 4. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 10. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in ima še nadalje pravico do dela na drugem delu z omejitvami: kjer bo opravljala pretežno sedeče delo, s hojo po ravnem na krajših razdaljah, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z dokončno odločbo z dne 29. 8. 2018 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 2. 2018 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: kjer bo opravljala pretežno sedeče delo, s hojo po ravnem, na krajših razdaljah, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 1. 12. 2017 dalje. Odločba je dne 3. 10. 2018 postala pravnomočna. Tožnica je po izobrazbi gimnazijska maturantka in je od leta 2004 dalje zaposlena pri stranskem intervenientu na delovnem mestu pevec v koncertnem zboru.

9. Kot to izhaja iz prvostopenjske odločbe z dne 14. 10. 2020 je bil postopek uveden skladno s četrtim odstavkom 178. člena ZPIZ-2 potem, ko je toženec prejel zahtevo s popolno delovno dokumentacijo zavarovanke ter medicinsko dokumentacijo o njenem zdravstvenem stanju in o njeni delovni zmožnosti. Že v odločbi z dne 29. 8. 2018 je bil določen kontrolni pregled v mesecu avgustu 2020. Iz obrazložitve invalidske komisije II. stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala 11. 3. 2010 pri odhodu na delo ter nato 29. 3. 2010 doma, ko je vstala s fotelja. Kot posledica ji je ostala popolna okvara peronealnega živca ter motorična prizadetost stopala.

10. Toženec je po izvedenem dokaznem postopku presodil, da pri tožnici ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zato je odločil, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti s pravicami, kot so ji bile priznane že z odločbo z dne 29. 8. 2018. Tožnica je zoper prvostopenjsko odločbo z dne 14. 10. 2020 vložila pritožba, kjer je uveljavljala, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu ter nadalje, da se spremenijo razbremenitve, kot so bile podane v odločbi z dne 29. 8. 2018. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ugotovilo tožničin svoj poklic. Pri presoji je upoštevalo delovno dokumentacijo v spisu ter tudi tožničino izobrazbo. Pravilno je pojasnilo, da njena izobrazba (gimnazijski maturant in pevec, torej ne le konkretno delovno mesto pevec v koncertnem zboru pri stranskem intervenientu), predstavlja tožničin svoj poklic v smislu tretjega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Pravilno je tudi pojasnilo, da presoja ustreznosti konkretnega delovnega mesta ni predmet tega postopka. V tej zadevi se presoja tožničina invalidnost ne pa, ali je delodajalec tožnici zagotovil drugo ustrezno delo. V tem primeru tudi ni šlo za upoštevanje tožničinih želja, kakšno delo bi želela opravljati, temveč je bilo odločilna presoja, kako zdravstveno stanje vpliva na tožničino delovno zmožnost. 12. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije FA. v sestavi specialista MDPŠ prof. dr. E. E. in specialista ortopeda prof. dr. F. F. Nadalje je sodišče pridobilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda prim. C. C. Ključno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče prve stopnje je, ali je pri tožnici v času po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 8. 2018, prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju zaradi katere bi bilo potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

13. V zvezi s soočenjem sodnih izvedencev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zaslišalo sodnega izvedenca specialista MDPŠ in sodnega izvedenca specialista ortopeda. Po koncu naroka nobena od strank ni predlagala, da bi bilo potrebno še dodatno soočenje obeh izvedencev. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je le sodni izvedenec MDPŠ edini kompetenten za ugotavljanje invalidnosti. Nedvomno je specialist MDPŠ pomemben pri ugotavljanju invalidnosti. Od konkretnega primera pa je odvisno, kdaj je potrebno razčiščevanje dejanskega stanja z drugimi sodnimi izvedenci. Sodišče je v tej zadevi dejansko stanje razčiščevalo tako z izvedencem MDPŠ kot tudi z izvedencema ortopedoma ter nato tudi obrazložilo kateremu izvedenskemu mnenju je poklonilo vero in zakaj.

14. ZPIZ-2 v drugem odstavku 126. člena določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.

15. Iz izvedenskega mnenja Komisije FA. izhaja, da je pri tožnici od ocene na invalidski komisiji v letu 2020 do 9. 4. 2021 prišlo do izboljšanja stanja in sicer tako, da je tožnica zmožna za delo z omejitvijo pretežno sedeče delo, s hojo na krajše razdalje v polnem delovnem času. Kot datum nastanka spremembe, je Komisija FA. določila 6. 12. 2021, ko je bil podan izvid lečečega ortopeda, ki ugotavlja izboljšanje zdravstvenega stanja. Tudi kasneje postavljeni sodni izvedenec specialist ortoped ugotavlja, da je tožnica ob določenih stvarnih razbremenitvah zmožna opravljati delo v polnem delovnem času. Vendar pa glede na naravo poškodbe peronealnega živca in s tem povezanih posledic, ki so bile ugotovljene 12. 12. 2013, izboljšanje niti ni bilo za pričakovati. Objektivno stanje se 6. 12. 2021 (ko je mnenje podal lečeči ortoped) ni moglo izboljšati v organskem, funkcionalnem niti nevrološkem smislu, saj so bile okvare nepopravljive že 12. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je v tem delu sprejelo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda.

16. Po stališču pritožbenega sodišča so bili v tej zadevi za podajo mnenj postavljeni ustrezni specialisti glede na tožničine zdravstvene težave. Je pa predmet vsakokratnega postopka in s tem dokazne ocene, katero mnenje je strokovno prepričljivejše. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivejše štelo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda dr. C. C. in pritožbeno sodišče s tako presojo soglaša. Sodišče prve stopnje je tudi podrobno obrazložilo, zakaj je vero poklonilo navedenemu izvedenskemu mnenju. Pritožbeno sodišče z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v celoti soglaša. 17. Glede sklicevanja toženca na posamezne izvide (npr. izvid z dne 26. 6. 2017) ter na ostale dejavnike, ki vplivajo na tožničino invalidnost, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se izvedenci opredelili do navedene dokumentacije. Glede ostalih zdravstvenih težav, ki naj bi po mnenju toženca vplivale na tožničino invalidnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glavna tožničina zdravstvena težava pareza desnega peroneusa (mnenje IK II z dne 26. 9. 2012). Gre za trajno okvaro, kar izhaja tudi iz mnenja ortopeda z dne 26. 6. 2017. 18. Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda dr. C. C., je bilo torej pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, torej od 1. 12. 2017 dalje in tudi pred navedenim datumom, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo z dne 29. 8. 2018 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 2. 2018. Po mnenju sodnega izvedenca so bile že tedaj potrebne sledeče razbremenitve in sicer, da gre za pretežno sedeče delo (2/3 delovnega časa), hoja pretežno po ravnem terenu, lahko tudi z blagimi nagibi navzgor ali navzdol, brez počepanja, brez dvigovanja in prenašanja predmetov težjih od 5 kg, z omejitvijo stoje, ki neprekinjeno ni daljša od 30 minut, s polnim delovnim časom.

19. V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici, po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 8. 2018, ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju zaradi česar bi bilo potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da z že omenjeno pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo, sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od 4. 10. 2018 dalje, torej od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Sodišče prve stopnje se v tem primeru sklicuje tudi na sodno prakso.6 Revizijsko sodišče je v navedeni sodbi, v primeru, ko je obdobje, v katerem je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju obseženo v pravnomočni odločbi toženca, tega datuma ni mogoče upoštevati, je pa mogoče tožeči stranki priznati vtoževane pravice po pravnomočnosti odločbe toženca. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.

20. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vzrok invalidnosti. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu. Pri ugotovitvi datuma nastanka poškodbe, zaradi katere je pri tožnici podana invalidnost se pojavljata dva datuma in sicer 12. 3. 2010 in 29. 3. 2010. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja Komisije FA. z dne 30. 5. 2022 izhaja, da je pri tožnici vzrok invalidnosti posledica poškodbe na poti na delo 11. 3. 2010. Toženec na omenjene ugotovitve izvedenskega organa ni podal pripomb. Šele v pritožbi uveljavlja, da dejansko stanje glede vzroka invalidnosti sodišče prve stopnje ni ustrezno razčistilo. Da gre za poškodbo pri delu izhaja tudi iz prijave poškodbe pri delu z dne 15. 3. 2010, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Tudi kasneje je bila poškodba ves čas vodena kot poškodba pri delu. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu. Nenazadnje tudi iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 13. 12. 2017 izhaja, da je pri tožnici invalidnost posledica poškodbe pri delu (11. 3. 2010). Šele invalidska komisija II. stopnje je dne 21. 8. 2018 navedeno mnenje brez obrazložitve spremenila tako, da naj bi bila invalidnost posledica poškodbe zunaj dela z dne 29. 3. 2010. Sodni izvedenec specialist ortoped dr. C. C. v sklepu o postavitvi za izvedenca niti ni bil zaprošen za podajo mnenja v zvezi z vzrokom invalidnosti. Na naroku je sicer izpovedal, da naj bi šlo za posledico poškodbe v letu 2010 (29. 3.), pri čemer mnenja ni obrazložil. Sodišče prve stopnje je v okviru dokazne presoje sprejelo mnenje Komisije FA., da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu z dne 10. 3. 2010. Pritožbeno sodišče z dokazno presojo sodišča prve stopnje soglaša. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je 11. 3. 2010 prišlo do poškodbe. Poškodba 29. 3. 2010 pa je stanje le še poslabšala. Glede poškodbe z dne 10. 3. 2010 je bil tudi izpolnjen obrazec prijave poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na protispisnost. Sodišče je upoštevalo in presodilo vse izvedene dokaze ter nato sprejelo svojo odločitev. Glede na navedeno so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

21. Ker je bilo že s pravnomočno odločbo z dne 29. 8. 2018 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 2. 2018 odločeno, da je pri tožnici invalidnost posledica poškodbe zunaj dela, sodišče v pravnomočno odločbo ni poseglo, temveč je razsodilo, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe pri delu in sicer od 4. 10. 2018 dalje. Da je možna sprememba vzroka invalidnosti za v naprej izhaja tudi iz sodne prakse.7 Pravilno je tudi upoštevalo, da je do invalidnosti prišlo v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1).8 Skladno z drugo alinejo prvega odstavka 63. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-1, ki je veljal do 1. 1. 2013, se je za poškodbo pri delu štela tudi poškodba, ki jo je zavarovanec utrpel na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo, kar izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo omenja že sodišče prve stopnje.9

22. Nadalje so tudi neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zamudo pri priglasitvi stroškov. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica stroške priglasila že v sami tožbi, medtem ko je v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje (3 dni) zgolj še specificirala stroške. Iz sodne prakse10 izhaja, da zahteve za povrnitev stroškov postopka, ko je bila dana v določenem roku po zaključku glavne obravnave, ki ga je stranki dalo sodišče, ni mogoče šteti za prepozne. Iz zapisnika z glavne obravnave tudi ne izhaja, da bi toženec takšnemu postopanju sodišča ugovarjal. 23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi toženca in stranskega intervenienta na strani toženca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

24. Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)11 je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer po tar. št. 16/4 OT 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, skupaj torej 279,99 EUR. Navedeni znesek je dolžan plačati tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

1 Glej VIII Ips 100/2018 z dne 2. 4. 2019. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej Psp 133/2022 z dne 1. 6. 2022. 4 Glej VIII Ips 26/2017 z dne 20. 6. 2017. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 6 Glej VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010. 7 Glej VIII Ips 175/2015, VIII Ips 79/2017. 8 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 9 Glej VIII Ips 163/2017, VIII Ips 170/2016, VIII Ips 206/2016. 10 Glej VSL sklep I Cpg 286/2021. 11 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.