Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, zaradi katere kršitve zakona je vložena.

Izrek

Zahteva obdolženega L.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obdolženemu L.K. po izreku obsodilne sodbe zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ, v kateri mu je bila izrečena kazen 3 leta zapora, podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Pritožbo obdolženca zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 15.4.1998 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da gre v zadevi za policijski konstrukt, da pa je direktor in lastnik podjetja in ima na prostosti normalne možnosti za preživljanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi tako, da pripor zoper njega odpravi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da obdolženec v zahtevi ni navedel, v čem naj bi bila pri odločitvi o priporu podana kršitev zakona in ocenjuje, da so razlogi za podaljšanje v izpodbijanih sklepih prepričljivo in konkretno utemeljeni. Meni, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je pri preizkusu zahteve obdolženega L.K. ugotovilo, da vložnik v njej ne navaja, katere kršitve zakona uveljavlja, prav tako tudi ne navaja dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, katero od kršitev zakona, zaradi katerih se sme po že navedeni določbi vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, uveljavlja. Na podlagi takšne ugotovitve je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425. ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.