Jedro

Gradnjo spornih garaž je treba presojati v času, ko so bile garaže zgrajene in je bila možna pridobitev pravice uporabe z odločbo. Zato je bil prenos oziroma dovoljenja za vpis lastninske pravice na prvo toženo stranko v nasprotju z določbami ZLNDL in zato brez pravnega učinka.

Iz predpisov sodišče ugotovi, katera pravno relevantna dejstva iz zakonskega dejanskega stanu je treba ugotoviti in nato lahko opravimo primerjavo tistih dejstev in dokazov, katere je ponudila vsaka stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (cel izrek, razen V) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je vknjižbeno dovoljenje drugotožene stranke prvotoženi stranki, kot izhaja v I. izreka, nično in brez pravnega učinka. Razveljavilo je vknjižbo na podlagi tega dovoljenja in izbrisalo zemljiškoknjižno stanje na podlagi tega dovoljenja, kot izhaja iz III. izreka ter vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje pred vknjižbenim dovoljenjem z dne 3.1.2007 tako, da se izbriše prva tožena stranka in ponovno vpiše lastninska pravica na drugotoženo stranko. Pod IV. je ugotovilo, da so štirje tožniki lastniki nepremičnine, vpisane v IV in da mora drugotožena stranka to priznati, sicer bo tako priznanje nadomestila sodba. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izstavitev listine, kot izhaja v delu zahtevka pod V. Naložilo je plačilo pravdnih stroškov obema toženima strankama.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba ponavlja pravno relevantna dejstva, katera je štelo sodišče prve stopnje za pomembne. Zmotno je štelo, da iz izreka in obrazložitve odločbe o denacionalizaciji z dne 23.1.1995 izhaja, da je predmet le nepremičnina M. in ne sporne nepremičnine. V izreku piše, da je nepremičnina M. vknjižena kot družbena lastnina v vl. št. 420 k.o. X. Nepremičnina je bila določena s št. vložka in gre torej za cel vložek. Gre za nasprotje med ugotovitvijo in vsebino odločbe, kar je 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi šlo le za stavbo, bi bilo tako navedeno. Gre tudi za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče zmotno ugotavlja iz historičnega izpiska vl. št. 420 k.o. X., da ne gre za te nepremičnine. Iz izpiska iz časa podržavljenja izhaja, da je parc. št. 1006/11, ki je v naravi hiša v izmeri 445 m2 in gospodarsko poslopje ter parc. 240, ki je dvorišče v izmeri 440 m2 v tem vložku. Celo zemljišče obeh parc. št. je bilo razparcelirano in prenumerirano, med drugim tudi v sporne parcele in vpisano v nov vložek 2376. Gre torej za druge številke in druge izmere. Iz historičnega izpiska izhaja, da je na podlagi odločbe o denacionalizaciji postala originarna lastnica prvotožena stranka. Sodišče ne pojasni, zakaj ne sledi izpovedbi priče A.M. o tem, da so pri odškodnini upoštevana tudi zemljišča. Gre za pomanjkljivo dokazno oceno. O tem dokazu ni argumentov, zakaj ga sodišče ne upošteva. Sodišče je pri razčiščevanju, ali sporne garaže predstavljajo nepremičnine ali premičnine, preseglo tožbeno trditev. Tožeča stranka navedb, da za trajno spojenost objekta na način gradnje, ni navajala pravočasno. Zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožeča stranka je sama navedla, da je to ugotovila šele po stališču Višjega sodišča v Ljubljani. To ne izhaja iz tožbenih navedb. Dokaz z ogledom in zaslišanje tožnika, pa je bilo predlagano o drugih dejstvih in ne o vprašanju spojenosti objekta z zemljiščem. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je predlagala ogled. Tožeča stranka mora natančno navesti, katere relevantne dejanske trditve naj se ugotovijo in o tem predlagati dokaze. O tem je zavzelo mnenje že Vrhovno sodišče in Višje sodišče v citiranih odločbah. Zato ne bi smelo opreti svojo odločitev na tak dokazni postopek. Sicer pa tudi iz dovoljenja za uporabo zemljišča iz točke 15 izhaja, da gre za provizorij, katerega bo lahko lastnik odstranil. Ne gre za stavbo v pomenu 12. člena ZTLR. Sodišče je zmotno interpretiralo odločbo Službe za gradbene in komunalne zadeve, Skupščine občine Ljubljana Center z dne 15.6.1966 oziroma 13. točke. Tožeča stranka z njo ni pridobila pravice uporabe zemljišča. Ugotovitve v vknjižbenem dovoljenju so v skladu z denacionalizacijsko odločbo in ni razlogov za ničnosti. Ničnosti tudi tožeča stranka ni zatrjevala. Na ničnost pa bi sodišče po uradni dolžnosti, vendar v mejah trditvene podlage. Zato ni razlogov za izbrisno tožbo iz 243. člena ZZK-1. 3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Prereka navedbe pritožbe, meni, da iz odločbe o denacionalizacije izhaja le vrnitev hiše. Navaja, kako so postali lastniki garaž na podlagi odločb. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsebino odločbe o denacionalizaciji z dne 23.1.1995 (priloga A12). Pravilno je razlagalo tudi historični zemljiškoknjižni izpisek. Iz odločbe izhaja, da je prišlo do poravnave med zemljiškoknjižnim upravičencem (z dopolnitvijo) in zavezancem za vrnitev, to je prvotoženo stranko. Da gre za vračanje podržavljene nepremičnine M., je v odločbi večkrat zapisano. V točki c je zapisano, da prvotožena stranka pridobi na podlagi sklenjene poravnave lastninsko pravico na podržavljeni nepremičnini M. 30. Iz obrazložitve in izreka izhaja, da je prvotožena stranka izplačala vlagateljici odškodnino za podržavljeno nepremičnino M., vpisano pri vl. št. 420 k.o. X. Tudi v II. poravnave piše, da prvotožena stranka obdrži lastninsko pravico na nepremičnini oziroma je prej pravico uporabe. Le v odgovor pritožbenim navedbam pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ravno iz historičnega izpiska vidi, da je bila nacionalizirana in tudi vpisana kot družbena lastnina posebej parcela oziroma zemljišče (priloga A9), posebej pa stavba oziroma celo njeni etažni deli (primerjaj historični izpisek). Tudi iz predpisov, ki so veljali v času nacionalizacije izhaja, da so bile nacionalizirane in zato vpisane stavbe ali celo posamezna stanovanja v stavbah, posebej pa zemljišča. Vendar so tudi v času vpisov podržavljenih nepremičnin ločevali zemljišča in stavbe (primerjaj Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. list SFRJ št. 12/65, člen 1). Ker pa je bil odvzem lastniške pravice opravljen z izdajo odločbe o nacionalizaciji, vpisi niti niso bili odločilnega pomena. V konkretnem pomenu iz historičnega izpiska izhaja, kako so bili vpisi opravljeni. Zaradi takšnih vpisov in dejstva, da v postopkih denacionalizacije ni prišlo do vračanja vseh zemljišč, je v obdobju privatizacije bil sprejet Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL). Tako je tudi v tem primeru, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prišlo do vpisa drugotožene stranke na sporna zemljišča. Tako ima sodišče prve stopnje prav, ko ugotavlja, da prvotožena stranka ni mogla pridobiti veljavne pravice uporabe na spornih zemljiščih z garažami, ex lege, kaj takega pa tudi ne izhaja iz odločbe o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da iz historičnega izpiska izhaja, da so bili posamezni vpisi opravljeni na podlagi "etažno" odvzete lastnine in s tem je bila na sporni stavbi ustanovljena etažna lastnina. To je bilo tudi možno glede na tedanji Zakon o nacionalizaciji, najemu zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list SFRJ, št. 52/58). Tako je vračanje potekalo po Zakonu o denacionalizaciji in kar ni bilo obseženo glede stavbnih zemljiščih, pa še z ZLNDL.

6. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je v času gradnje spornih garaž prišlo do pridobitve pravice uporabe po tedanjih predpisih, kar so pridobili takratni investitorji gradnje garaž in kar bi morala drugotožena stranka urediti, da bi se sedaj vzpostavila lastninska pravica v zemljiški knjigi. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, kako so tedanji investitorji pridobili pravico uporabe po tedanjih predpisih oziroma sedaj lastninsko pravico. Očitno je za prenos pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču bila pooblaščena pravna prednica drugotožene stranke. To je bilo tudi možno po Zakonu o razplaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem in kasneje dopolnjen s 12. členom ZTLR. Drugotožena je dala dovoljenje za uporabo zemljišča in nato so ustrezne službe za gradnjo in komunalne zadeve, izdale gradbeno dovoljenje. Po tedanjih predpisih za prenos pravice uporabe v tem obsegu ni bilo treba, da je vpis v zemljiško knjigo. Pravica uporabe se je po tedanjih predpisih pridobila že z odločbo pristojnega organa oziroma občine.

7. Za pritožbo je sporno, da je tožeča stranka šele po razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.10.2011 razgrnilo svoje pravno naziranje in sicer o tem, da je odločilno za pridobitev pravice uporabe po tedanjih predpisih oziroma sedanje lastninske pravice, dejstvo, ali so garaže premičnina ali nepremičnina. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da bi po določbi 285. člena ZPP sodišče že med obravnavanjem moralo poskrbeti za materialno vodstvo pravde. Tako pa je to storilo višje sodišče, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in v zvezi s tem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (list. št. 157). Zato je tožeča stranka pravočasno dopolnila te navedbe in predlagala dokaze. Treba pa je pritožbi odgovoriti, da je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da kot pravno podlago zatrjuje ZLNDL in da meni, da je vknjižbeno dovoljenje nično, da nasprotuje pravnemu redu (ZLNDL v povezavi z 12. členom ZTLR) in pri tem se je sklicevala na 86. in 87. člen OZ (list. št. 6 do 8). Navajala je tudi, da so gradili na podlagi gradbenega dovoljenja in opisovala dejansko stanje v zvezi z gradnjo, dovoljenji in pravnimi predniki, ki so bili investitorji. Sodišče prve stopnje pa je nato z opravljenim ogledom, ki je bil predlagan kot dokaz že v tožbi (list. št. 3), nepravilno ugotovilo, da gre za videni objekt. Iz vseh teh dokazov je nato sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je šlo za gradnjo nepremičnin. Dejstvo, ki ga izpostavi pritožba, da je v 15. točki odločbe Službe za gradbeništvo in komunalno skupščino Občine Ljubljana Center zapisano, da se objekt dovoli kot provizorij, katerega bo moral vsakokratni lastnik na zahtevo pristojnega organa odstraniti na lastne stroške, brez pravice do odškodnine, če bo to iz urbanističnih in drugih javnih koristi potrebno, je treba brati skupaj z ostalimi členi odločbe in tedaj veljavnimi predpisi. V obrazložitvi odločbe je zapisano, da po Odloku o ožjih gradbenih okoliših, v območju okraja Ljubljana (Glasnik št. 12/59), spada predel, ki ga obravnava ožja lokacija v ožji gradbeni okoliš, vendar zanj še ni sprejet in potrjen urbanistični projekt po Zakonu o urbanističnih projektih. Pravica uporabe na zemljišču se ni prenesla le, če je nezazidano stavbno zemljišče bilo določeno z urbanističnim dokumentom za perspektivni razvoj ali vojaške in druge namene (primerjaj 4. člen Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Ur. list SRS, št. 27/72). To pomeni, da če bi kasneje prišlo do spreminjanja urbanističnih načrtov, bi morali investitorji to porušiti brez odškodnine. Vendar očitno v tem primeru do kaj takega ni prišlo, saj garaže stojijo še danes in so v pravnem prometu. Tudi preparceliranje, na katero se sklicuje pritožba, dokazuje, da ni prišlo kasneje do takšne ureditve, ki bi zahtevala rušenje objekta. Ravno obratno, prišlo je do preparceliranja in vpisa novih parcel v zemljiško knjigo.

8. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma je ostala neupoštevna izpoved priče A.M.. Iz obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje šteje za odločilno predvsem to, kar izhaja iz javnih listin oziroma vpisa v zemljiško knjigo in listinskih dokazov. Izpoved priče A.M. omenja v točki 12 obrazložitve, vendar ji ne sledi, ker je zastopal prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje se je oprlo na odločbo oziroma tekst poravnave in je štelo, da je zadosten. Tako ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi popolno ugotovilo dejanskega stanja in da je zato sodba napačna. Ni tudi zagrešilo očitane relativne kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom. Dokazna ocena je prepričljiva, logična in temelji na dokazih, katerih drugotožena stranka ni ovrgla.

9. Zmotno meni pritožba, da mora stranka našteti pravne predpise in nato pravno relevantna dejstva. Iz predpisov sodišče ugotovi, katera pravno relevantna dejstva iz zakonskega dejanskega stanu je treba ugotoviti in nato lahko opravimo primerjavo tistih dejstev in dokazov, katere je ponudila vsaka stranka. V tem kontekstu je treba tudi razumeti odločbe, na katere se sklicuje pritožba in kjer so instančna sodišča pojasnjevala, kaj pomeni kriterij iz 212. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Gradnjo spornih garaž je treba presojati v času, ko so bile garaže zgrajene in je bila možna pridobitev pravice uporabe z odločbo. Zato je bil prenos oziroma dovoljenja za vpis lastninske pravice na prvo toženo stranko v nasprotju z določbami ZLNDL in zato brez pravnega učinka. Posledica pa je izbrisana tožba po 1. alinejo drugega odstavka 243. člena ZZK-1.Vse to je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom. Pritožnica ni uspela s pritožbo, navedbe tožeče stranke pa niso pripomogle k rešitvi pritožbe.