Jedro

Verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana, saj iz dosedanjih navedb ne izhaja, da bi bila podana izredna odpoved PZ nezakonita iz formalnih ali vsebinskih razlogov. Tudi tožniko zatrjevanje, da je srčni bolnik in da ima psihične težave, zaradi katerih bo najverjetneje sprejet v bolnišnico, so splošne narave in kot takšne ne izkazujejo verjetnosti tožnikovega uspeha v sporu. Zato niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati nadomestilo plače v višini minimalne plače in ga prijaviti v zavarovanje za čas do pravnomočne rešitve spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati nadomestilo plače v višini minimalne plače, vključno z davki in prispevki od plač ter tožnika prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v roku 3 dni od izdaje začasne odredbe, vse do pravnomočne rešitve konkretne zadeve, pod pretnjo denarne kazni v višini 800.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki se v pritožbi načeloma sklicuje na vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004). V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje opira na stališče pritožbenega sodišča, ki je v konkretni zadevi že odločalo s sklepom opr. št. Pdp 1007/2005 z dne 4.8.2005, kar pa ni utemeljeno. Tožnik je želel delati pri toženi stranki in želel pokriti manjkajočo odsotnost ter delal tudi dela proste dneve, kar pa so mu predstavniki tožene stranke onemogočili in ga samo z dopisom obvestili, da so ga odjavili iz razmerja. Tožnik je sicer zelo bolan, kar je navedel že v predhodnem postopku in zaradi odjave nima nobenih pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Že v tožbi je navedeno, da ima psihične težave in bo verjetno sprejet na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Dejstvo je, da ta bolezen vpliva na njegovo počutje, saj se zapre vase in ne kontaktira z nikomer. Je tudi hud srčni bolnik in mu tako početje samo škodi.

V postopku bo nujno angažirati izvedenca psihiatrične stroke, ki bo lahko ocenil, da je bil tožnik v času, ko je prihajal na delo, zelo bolan.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poziva tožnika oz.

njegovega pooblaščenca, da uredijo tožnikov status s sorodniki in k sodelovanju pritegnejo pristojnega zdravnika. Če je stanje tožnika takšno, kot se opisuje, ga v delovnem sporu na sodišču niti ni primerno in moralno reševati.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe na predlog stranke (270. in 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ-UPB 1, Ur.l. RS. št. 40/2004) ali po uradni dolžnosti (43. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) je verjeten izkaz tega, da terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala oz. verjetnost uspeha s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ta verjetnost v konkretni zadevi ni podana. Pri tem se je ustrezno sklicevalo tudi na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 1007/2005 z dne 4.8.2005. Dejstvo je, da v danem postopku ni mogoče ugotoviti formalnih in vsebinskih pomanjkljivosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 13.5.2005 in iz katere izhaja, da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela od 21.3.2005 pa vse do 11.5.2005. Na drugačen zaključek ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, naj bi tožnik (enkrat kasneje ?) želel pokriti manjkajočo odsotnost, saj takšno dejstvo, tudi če je bilo podano, ne more pomeniti, da bi lahko neopravičena odsotnost kasneje postala opravičena.

Tožnik v pritožbi navaja, da je hud srčni bolnik, obenem pa ima tudi psihične težave, zaradi katerih bo verjetno sprejet na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Te pritožbene navedbe, tako kot dosedanje navedbe o tožnikovi bolezni, so predvsem povsem splošne narave in kot takšne ne izkazujejo verjetnosti tožnikovega uspeha v sporu, zlasti glede na nekatere dosedanje podatke v spisu. Iz odločb imenovanega zdravnika, ki se nahajata v spisu (odločbi z dne 16.3.2005 in 30.3.2005) izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

Tožnik se je že v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil skupaj s tožbo, skliceval na to, da so se mu pojavile hude psihične težave, zaradi katerih bo verjetno hospitaliziran (tožba z dne 9.6.2005), kar je ponovil v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 26.8.2005 in kar sedaj ponovno ponavlja v pritožbi. V spis pa je vložil tudi obvestilo Psihiatrične bolnišnice Idrija z dne 8.6.2005 s podpisom specialista psihiatrije Danice Menart, dr. med., iz katerega izhaja obratno - da se je istega dne oglasil v njihovi dežurni ambulanti, vendar dežurna zdravnica ob pregledu ni ugotovila psihične simptomatike, ki bi zahtevala hospitalno obravnavo. Glede na ta podatek in dejstvo, da tožnik že dalj časa napoveduje psihiatrično hospitalizacijo, ki pa se očitno ni izvršila, njegove dosedanje navedbe v zvezi s tem niso prepričljive in kot takšne ne izkazujejo obstoja verjetnosti uspeha s tožbenim zahtevkom, vsaj v dosedanji fazi postopka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov in razlogov, na katere ob reševanju pritožbe že samo pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v povezavi s 350. čl. ZPP). Glede na to je v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.