Jedro

Zatrjevanje izzvanosti kriminalne dejavnosti pomeni predvsem uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; iz tega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kriterijev iz 1. odstavka 424. člena ZKP ne izpolnjujejo pavšalne navedbe vložnika zahteve, da naj bi se posamezni ukrepi izvajali "neutemeljeno predolgo" oziroma vložnikovo spraševanje, kje je meja, ko morata policija in državno tožilstvo s takim ukrepom prenehati, saj naj bi bilo po njegovih navedbah že pri odkupu dne 9.2.2005 znano, da mamila P.-ju dobavlja obdolženi A.O., zato teh navedb ni bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega K.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega K.P. in še štiri soobdolžence odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z utemeljenim sumom, da naj bi obdolženi P. storil pet kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče druge stopnje je pritožbo zagovornika obdolženega K.P. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega K.P. je dne 22.3.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je na zahtevo odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Navaja, da vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po zakonu ni mogoča, zahteva pa je tudi neutemeljena, saj je sodišče pravilno utemeljilo obstoj utemeljenega suma kot enega od zakonsko določenih pogojev za odreditev pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik trdi, da so tajni policijski delavci pri tajnem delovanju in navideznih odkupih delovali nezakonito oziroma v nasprotju z določbami tretjega odstavka 155. člena ZKP ter devetega odstavka 155.a člena ZKP, saj naj bi s svojim ravnanjem izzvali kriminalno dejavnost, to pa naj bi postavljalo pod vprašaj utemeljenost suma. Do takšnega sklepa naj bi zagovornik prišel šele na podlagi zagovora soobdolženega A.H., na katerega naj bi tajni policijski delavci izvajali pritisk (policist naj bi prvi pristopil do soobdolženca, navezoval z njim prijateljske stike na delovnem mestu, povpraševal po velikih količinah mamila in želel vzpostaviti neposreden kontakt z obdolženim P.). Zaradi takšnega prigovarjanja naj bi oba imenovana obdolženca pristala na sodelovanje in pričela s prodajo kokaina.

Zagovornik tudi navaja, da naj bi se posamezni ukrepi izvajali "neutemeljeno predolgo". Zaradi vsega navedenega bi bilo po njegovem mnenju potrebno na tej podlagi pridobljene dokaze izločiti.

Vprašanje prekoračitve zakonsko dopustnega napeljevanja pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov navideznega odkupa (tretji odstavek 155. člena ZKP) in tajnega delovanja (deveti odstavek 155.a člena ZKP) je predvsem odvisno od presoje dejstev in okoliščin, v katerih je potekalo delovanje tajnega policijskega delavca. Zatrjevanje izzvanosti kriminalne dejavnosti torej pomeni predvsem uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; iz tega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Iz podatkov spisa v konkretnem primeru izhaja, da se obdolženi K.P. v svojem zagovoru, podanem v prisotnosti zagovornika, ni skliceval na policijsko provokacijo in da je kazniva dejanja priznal. Tudi zagovornik v svoji pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora med pritožbenimi razlogi okoliščine v zvezi z domnevnim izzivanjem kriminalne dejavnosti, na katere se sklicuje v vloženi zahtevi, ni uveljavljal. Okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, ali so bila kazniva dejanja posledica napeljevanja s strani tajnih policijskih delavcev, tako kot jih vidi vložnik zahteve, iz pravnomočnega sklepa niso razvidne. Zato kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik, niso podane.

Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti ali drugače povedano, preizkuša zgolj tiste kršitve zakona, ki so konkretizirane in obrazložene. Teh kriterijev pa ne izpolnjujejo pavšalne navedbe vložnika zahteve, da naj bi se posamezni ukrepi izvajali "neutemeljeno predolgo" oziroma vložnikovo spraševanje, kje je meja, ko morata policija in državno tožilstvo s takim ukrepom prenehati, saj naj bi bilo po njegovih navedbah že pri odkupu dne 9.2.2005 znano, da mamila P.-ju dobavlja obdolženi A.O. Iz navedene obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev zakona zagovornik sploh uveljavlja, zato teh navedb ni bilo mogoče preizkusiti.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).