Jedro

V pravdi zapustnikovega upnika proti dediču mora izrek (delno) ugodilne sodbe vsebovati točno določeno obveznost dediča do upnika (tožene stranke do tožeče), ne pa zgolj opis, da za prisojeno terjatev dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja. Tak izrek sodbe je nerazumljiv oz. nasprotuje sam sebi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 3. točki glede druge toženke razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 3922,62 EUR, vendar vsak največ do višine podedovanega premoženja po pok. V. K., ter obresti od navedene glavnice od 23. 12. 2009 do plačila (1. točka). Višji zahtevek je zavrnilo (2. točka) ter toženca zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožnice v znesku 84 EUR (3. točka).

2. Proti sodbi se pritožuje druga toženka s predlogom za njeno spremembo oz. razveljavitev, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. V bistvenem trdi, da za dolgove zapustnika ne odgovarja več, ker je s podedovanim premoženjem poplačala že druge upnike, in sicer je poleg terjatev, ki jih je ugotovilo že sodišče, poplačala še terjatev I. K. 6000 EUR iz naslova hrambe pokojnikovih stvari. Sicer pa očita, da terjatev iz izreka sodbe sploh ni razvidna in sodbo zato ocenjuje za neizvršljivo. Ob tem še meni, da je določba 142. čl. Zakona o dedovanju neustavna, saj nalaga dedičem odgovornost za dolgove s podedovanim premoženjem na dan smrti, s premoženjem, kateremu vrednost stalno pada, pa lahko dedič razpolaga šele po sklepu o dedovanju.

3. Odgovora na pritožbo tožnica ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izrek sodbe je nerazumljiv oz. nasprotuje sam sebi, zato se pravilnosti in zakonitosti sodbe ne da preizkusiti. S tem je storjena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je po 1. odst. 354. čl. ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje, saj gre za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče ne more sámo sanirati.

6. S tem, ko je sodišče toženko obsodilo na plačilo 3922,62 EUR, vendar „največ do višine podedovanega premoženja po pok. V. K.“, obveznost toženke po sodbi (po njenem izreku) ni jasna – ni jasno, koliko mora upniku pravzaprav plačati oz. koliko sme upnik na podlagi te sodbe terjati.

7. Vsekakor drži, da je po materialnem pravu, namreč po 1. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju (ZD)(1), dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vendar je v pravdi, v kateri je sporno, ali ima dedič še kaj zapuščine, s katero lahko odgovarja, ravno to treba ugotoviti in razsoditi, namreč do katere višine dedič odgovarja upniku. Sodišče prve stopnje je sporna dejstva sicer ugotavljalo, a rezultat njegovega truda iz izreka sodbe ni razviden. V pravdi zapustnikovega upnika proti dediču mora izrek (delno) ugodilne sodbe vsebovati točno določeno obveznost dediča do upnika (tožene stranke do tožeče), ne pa zgolj opis, da za prisojeno terjatev dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja.(2) Očitek o nerazumljivosti sodbe (in tudi njeni neizvršljivosti) je torej na mestu, pri čemer gre tako in tako za hibo, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

8. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP). Tako bo tudi v tem primeru.

9. Posebni napotki za novo sojenje (novo pisanje sodbe) glede na podane razloge za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe niso potrebni.

(1) Samo v opombo sodi, da protiustavnosti 142. čl. ZD pritožbeno sodišče ne zaznava. Pritožnikovi argumenti v tej smeri so precej nejasni, saj najprej ni razvidno, kateremu delu tega zakonskega določila pritožnik očita neustavnost, potem pa tudi ne, s katerim ustavnim določilom naj bi bilo v opreki. Splošni očitek, da je to zoper pravno in socialno državo, ne daje možnosti konkretnega odgovora, vsekakor pa se to pritožbeno sodišče ni odločilo za prekinitev pravdnega postopka v obravnavanem primeru.

(2) Pravna teorija in tudi sodna praksa napotujeta na zapis pridržka oziroma pogoja, da je dedič dolžan izpolniti obveznost le v mejah omejene odgovornosti za dolgove zapustnika, v izrek sodbe le tedaj, ko dedič ugovarja, da njegove odgovornosti ni več, hkrati pa ob zaključku glavne obravnave ni mogoče ugotoviti, koliko je še razpoložljive zapuščine (ker je npr. hkrati že/še v teku več izvršb), ko je torej praktično nemogoče določno razčistiti meje odgovornosti že v pravdnem postopku (primerjaj sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 3525/2012). Načelno pa velja, da mora dedič v pravdnem postopku uveljaviti omejitev odgovornosti za dolgove in tega ugovora (ki se nanaša na vsebinsko odločitev o zahtevku) ne bo mogel uveljaviti šele v izvršilnem postopku. Glej več A. Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2003, št. 6-7, str. 1778-1790.