Jedro

Presoja višine odškodnine.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I spremeni tako, da se tudi v tem delu pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 602,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo 75.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 100.000,00 EUR, v ostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo.

3. Toženec je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni ter v nasprotju sami s seboj. Toženec se zaveda vezanosti sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, vendar se ne strinja, da je s tem podan tudi temelj odškodninske odgovornosti. Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke je potrebna ugotovitev vseh štirih predpostavk civilnega delikta, z izpodbijano sodbo pa sta bili ugotovljeni le dve. Škoda in vzročna zveza nista izkazani. Tožnik je prav dober učenec, brez zdravstvenih težav, od leta 2008 ne obiskuje več psihiatra, pa tudi medicinska dokumentacija ne potrjuje navedb o analnih poškodbah. Izpodbijane sodbe o premajhni odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne dajo preizkusiti. Prisojena odškodnina presega do sedaj prisojene odškodnine (I Cp 1042/2008 ter II Cp 1211/2004). Obrazložitev sodbe je prepis teorije. Niti medicinska dokumentacija, niti izvedensko mnenje ne opravičujeta odškodnine v višini 75.000 EUR. V medicinski dokumentaciji ni podatkov o telesnih poškodbah, niti ne o telesnih neugodnostih, te so povzetek subjektivnih navedb zakonite zastopnice tožnice ter povzetek učbenikov, z ničemer pa niso bile izkazane in dokazane. Tudi znesek prisojene odškodnine za strah je pretiran, saj je tožnik utrpel zmeren strah. Odškodnina zaradi duševnih bolečin temelji na subjektivnih navedbah zakonite zastopnice tožnika, saj je sodni izvedenec povedal, da o zmanjšanju življenjskih aktivnosti še ni mogoče govoriti ter da obstaja velika verjetnost, da bo tožnik v odraslosti zdrava osebnost. Iz dokazov tudi ne izhaja, da bi bil tožnik prikrajšan za normalno, brezskrbno otroštvo ter da takšno stanje pri njem traja od tretjega leta dalje.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Toženec (tožnikov oče) je bil na podlagi pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju K 4/2007 z dne 11. 9. 2008 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka mlajšega od 15 let, zaradi izvajanja spolnih dejanj in spolnega nasilja nad tožnikom v času od decembra 1997 do 20. 11. 2001. Pravdno sodišče je v primeru t. i. identičnega dejanskega stanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja ter kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Toženec v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka tako ne more več (uspešno) uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago obsodilne sodbe v kazenskem postopku.(1)

7. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožnik ob samih dejanjih ter zaradi posledic le-teh hudo telesno trpel; da je ob samih dejanjih doživljal strah, kaj bo toženec z njim storil, ali se mu bodo posledice dogodka pozdravile, hkrati pa je kot posledica dejanj pri tožniku prisotna šibka samopodoba, zaznamovanost, podoživljanje travmatskih dogajanj, izrazito nezaupanje ter negotovost v navezovanju stikov, slabo prilagajanje novim okoljem, znižana samozavest, kar vse kaže na mešano motnjo vedenja ter čustvovanja. Revizija napada odločitev izpodbijane sodbe, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti zaradi ne-izkazanosti škode ter vzročne zveze, vendar pa so očitki revidenta neutemeljeni ter brez podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Predpostavke odškodninske odgovornosti (tudi vzročna zveza in škoda

) so pravna dejstva, okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo ter škodo pa predstavljajo dejansko

stanje . Sodbi sodišč druge in prve stopnje nista prepis teorije, pač pa imajo zaključki izpodbijane sodbe podlago v dokaznem postopku ter na podlagi tega ugotovljenem dejanskem stanju. Sodbi sodišč druge in prve stopnje vsebujeta zadostne razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temeljijo zaključki o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti, zaradi česar je odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti materialnopravno pravilna ter zmožna preizkusa. Tudi dokazna ocena sodišč je oblikovana vsebinsko prepričljivo ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, podana pa je skrbno ter je analitično sintetična.

Revident pod krinko uveljavljanja procesnih kršitev iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki po ugotovitvah revizijskega sodišča, niso podane, izpodbija dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno.

8. Revizija pa poleg temelja odškodninske odgovornosti napada tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Sodišče lahko oškodovancu prisodi enotno odškodnino, kadar gre za izjemen primer s hudimi in dolgotrajnimi duševnimi bolečinami zaradi več oblik nepremoženjske škode, ki se med seboj prepletajo ter katerih posledice se manifestirajo na številnih ravneh tožnikove osebnosti, da je prisoja enotne odškodnine primerna tudi v primerih spolnih nasilij, katerih posledice so prepletene, pa je revizijsko sodišče tudi že potrdilo.(1) Tudi v konkretnem primeru je zato ustreznejši izrek enotne odškodnine za celotno nematerialno škodo, ki jo je v posledici škodnega dogodka utrpel mladoletni tožnik.

9. Nepremoženjska škoda je v sferi oškodovančeve osebne celovitosti nastala posledica, ki se izraža kot telesne bolečine, duševne bolečine ali kot strah. Človek kot misleče in čuteče bitje je preveč zapleten, da bi te opredelitve v odškodninskem pravu priznanih oblik njegove prizadetosti v osebni sferi lahko povedale vse o vsebini te prizadetosti. Vendar pa je človek kot individuum tudi član (zgodovinsko) konkretne družbene skupnosti, zaradi česar sta temeljni izhodišči odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo dve spoznanji, in sicer: 1) spoznanje, da je vsak človek neponovljiva in nerazdružljiva celota njegove telesne in duhovne biti, ki se specifično odziva na porušenja telesnega in čustvenega ravnotežja; ter 2) spoznanje, da obstajajo tudi objektivna merila družbene skupnosti, kateri ta posameznik pripada, glede prizadetosti njegove telesne in duhovne biti. Iz teh spoznanj sta se v odškodninskem pravu razvili dve temeljni načeli odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, to sta načelo individualizacije višine odškodnine ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

10. V dejanskem svetu ni dveh popolnoma enakih nepremoženjskih škod, pa naj bodo objektivno ugotovljivi znaki le-teh še tako enaki. Dve škodi sta si v najboljšem primeru lahko le podobni. Pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin ter strahu ni moč izbrisati, kakor da jih ne bi bilo, zato naj oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina, ki naj mu omogoči kakšno zadovoljstvo. Škode tudi ni mogoče izmeriti. 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne dajeta konkretnih izhodišč za presojo pravične odškodnine, temveč določata, da mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati stopnjo trajanja bolečin, pomen prizadete dobrine ter namen odškodnine, pri čemer ta ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo ter družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava odražajo skozi razmerja med manjšimi, večjimi ter katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Revizijsko sodišče je po skrbnem in temeljitem primerjanju konkretnega primera s podobnimi primeri iz sodne prakse odločilo, da je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj odločitev v izpodbijani sodbi odstopa od primerljivih primerov sodne prakse, na drugi strani pa vendarle ni v celoti sledilo očitkom revizije glede graje višine odškodnine. Sodna praksa s področja spolnih zlorab mladoletnih oškodovancev je sicer skromna, a omogoča ter zahteva umestitev konkretnega primera v kontekst že pravnomočno prisojenih odškodnin za podobne primere. Nesporno je, da gre v škodnih dogodkih, kot je obravnavani, za oškodovanca za izredno težke, travmatične situacije ter da so dejanja storilcev tovrstnih dejanj nemoralna ter zavržna, posebno v situaciji kot je obravnavana, saj je toženec oče mladoletnega tožnika. Gre za škodne dogodke, ko nikakršno denarno nadomestilo ne more nadomestiti prizadetosti oškodovančeve telesne in duševne biti, pa vendar mora sodišče pri odločanju v skladu z ustavnim načelom enakosti, enake oziroma podobne primere vrednotiti in obravnavati enako, podobno. Revizijsko sodišče je zato razsodilo, da znaša primerna in pravična odškodnina, ki ustrezno odraža tako načelo individualizacije višine odškodnine, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, 75.000,00 EUR, s čimer je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje. Takšna višina odškodnine predstavlja 77 povprečnih neto plač ter ustrezno upošteva namen obeh načel. Konkretnega oškodovanca ter škodo, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, je mogoče (le) deloma primerjati s škodnimi posledicami ter okoliščinami v zadevah II Ips 166/2009 ter II Ips 106/2004, kjer sta bili oškodovanki prav tako mladoletni in so zlorabe trajale določen čas, oškodovankama pa je bilo prisojenih okoli 50 povprečnih plač. Revizijsko sodišče ocenjuje, da škoda konkretnega oškodovanca ni toliko večja, da bi utemeljevala 100% višjo odškodnino (kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, kar napada tudi revizija), višjo odškodnino kot v navedenih primerih pa po presoji revizijskega sodišča narekujejo tožnikova starost ter posledično nemoč; dejstvo, da je bil mladoletni tožnik zlorabljen s strani očeta (roditelja), ki bi mu v kritičnem obdobju razvoja moral nuditi varno zavetje; dejstvo, da so zlorabe trajale štiri leta zapored in sicer vse od njegovega tretjega do sedmega leta starosti, ko je bila zavest oškodovanca povsem neselektivno sposobna sprejemanja informacij, ki oblikujejo posameznikovo osebnost, ter da je bil posledično (zaradi obiskovanja terapij in sodnih postopkov) prikrajšan za brezskrbno, igrivo (skoraj celotno) otroštvo, hkrati pa je zaradi škodnega dejanja popolnoma izgubil odnos, vez z očetom. To kaže na utemeljenost višje odškodnine kot v zgoraj navedenih primerih.

11. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Revizijsko sodišče je s svojo odločitvijo vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je že odločeno o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, zaradi česar utemeljeno uveljavlja le stroške revizijskega postopka, ki znašajo 602,34 EUR (nagrada odvetnika za sestavo revizije po odvetniški tarifi, materialne stroške ter DDV).

Op. št. (1): Ude, Betetto, Galič in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, str. 139-142. Op. št. (2): Enako tudi II Ips 106/2004, II Ips 166/2009.