Jedro

Tožnik je zahtevo za vračilo plačanih obveznosti vložil pred uveljavitvijo ZDavP-2,prvostopna odločba, s katero je bilo o njej odločeno, pa je bila izdana dne 16. 1. 2008. Pred tem, to je ob pričetku uporabe ZDavP-2 (dne 1. 1. 2007), je bil postopek v teku. Zato je glede na določbe 418. člena ZDavP-2 (1., 2. in 3. odst.) prvostopni organ pri odločanju pravilno uporabil določbe ZDavP-2. Res je sicer, da je tožnik dne 7. 7. 2005 vložil pritožbo zaradi molka organa, vendar je namen pritožbe zaradi molka upravnega organa in tudi tožbe v smislu določb 28. člena ZUS-1, izdaja upravnega akta o zahtevi stranke in je v tem primeru postopek glede vsebinskega odločanja še v teku.

Obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka obravnava 99. člen ZDavP-2, ki v 1. odstavku določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. Tožnik je plačeval obveznosti po sistemu samoobdavčitve. Ker je bil postopek, v katerem je bila ugotovljena višina in posledično preplačilo obveznosti iz naslova v letih od 2000 do 2004 izplačanih nagrad članom nadzornega sveta, končan z odločbo, izdano dne 16. 1. 2008, po kateri je bil preveč plačani davek od osebnih prejemkov in prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v skupnem znesku 49.113,90 EUR nesporno tudi že vrnjen, tožniku tudi po presoji sodišča zamudne obresti od preveč plačanih zneskov ne pripadajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in odločbo je Davčna uprava RS, Posebni davčni urad (v nadaljevanju: prvostopni organ) najprej zahtevo za vračilo po obračunu REK-1 preveč plačanega davka od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost ter pripadajočih zamudnih obresti (datum izplačila 2. 6. 1999) zavrgel (sklep). Od v letih od 2000 do 2004 izplačanih nagrad članom nadzornega sveta v bruto zneskih (24.333,77 EUR, 25.024,88 EUR, 27.604,01 EUR, 28.010,63 EUR, 17.955,70 EUR) mu je naložil plačilo davka od osebnih prejemkov in prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skupnem znesku 33.574,73 EUR, I. točka izreka odločbe) in odločil, da se po opravljenih pobotih tožniku vrne preveč plačani davek od osebnih prejemkov in prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, v skupnem znesku 49.113,90 EUR (II. točka izreka odločbe). Zahtevo tožnika za plačilo zamudnih obresti od preveč plačanega davka in prispevkov od nagrad članom nadzornega sveta za leta od 2000 do 2004 pa je zavrnil (III. točka izreka odločbe).

z obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 26. 4. 2005 na prvostopni organ vložil zahtevo za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov od nagrad članom nadzornega sveta za leta 1999, 2000, 2001, 2002, 2003 in 2004, v znesku 14.436.910,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do vračila. Zahtevo je utemeljil z navedbo, da je Posebni davčni urad v postopku kontrole obrazca REK-2, tožniku dne 23. 11. 1998 izdal odločbo št. ..., s katero mu je naložil predložitev obrazcev REK-1 in REK-2, v katerih naj izkaže obračun davkov in prispevkov od prejemkov iz naslova sejnin, ločeno za prejemke zaposlenih pri tožniku in ločeno za ostale prejemnike, ki pri njem niso zaposleni. Ta odločba pa je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, številka U 1597/2002 z dne 6. 12. 2004, preko odločbe drugostopnega organa z dne 24. 1. 2005, odpravljena. Glede na odpravljeno odločbo je moral tožnik prejemke pri njem zaposlenih nadzornikov opredeliti kot druge prejemke iz delovnega razmerja in obračunati in plačati davek in prispevke na podlagi 1. alinee 1. odstavka 15. člena in 1. alinee 1. odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 18/96, 44/96, 87/97, 1/99, 36/99 in 118/03, v nadaljevanju: ZDoh), za druge prejemnike pa na podlagi 3. alinee 1. odstavka 15. člena in 4. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh. V ponovnem postopku pa je Posebni davčni urad dne 29. 3. 2005 izdal odločbo v kateri je ugotovil, da je bil obračun davka in prispevkov od drugih osebnih prejemkov in dohodkov po REK-2 z dne 4. 6. 1998, pravilen. Tožnik je bil tako na dan zapadlosti dolžan plačati davek od osebnih prejemkov v znesku 1.602.151,04 SIT in prometni davek v višini 462.843,63 SIT, obenem pa je bil upravičen do vračila preveč plačanega davka v višini 2.264.327,00 SIT. Tožnik je v zahtevi navedel, da je bil zaradi takšne zahteve in kasneje odpravljene odločitve davčne uprave v naslednjih letih primoran obračunavati davke in prispevke od sejnin, kot mu je bilo z izvršljivo davčno odločbo naloženo. Z odpravo le-te pa je odpadla podlaga za tak način obračunavanja in plačevanja davka in prispevkov tudi za nadaljnja leta.

Ker o zahtevku ni bilo odločeno v roku dveh mesecev, je tožnik vložil pritožbo zaradi molka organa, na podlagi katere je drugostopni organ dne 13. 11. 2007 prvostopni organ pozval, da sporoči razloge, zaradi katerih odločba ni bila izdana in nato, glede na razloge na podlagi 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS,št. 24/06-UPB, v nadaljevanju: ZUP), določil tridesetdnevni rok za izdajo odločbe. Dne 15. 1. 2008 je tožnik svojo vlogo dopolnil. Zahteva tožnika je bila res vložena pred začetkom uporabe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2), vendar je pri odločanju treba upoštevati 418. člen ZDavP-2, po katerem se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu. Prvostopni organ svojo odločitev utemeljuje z uporabo 54. člena ZDavP-2, po katerem lahko zavezanec predloži popravek obračuna, če naknadno ugotovi, da je v predloženem obračunu davčno obveznost izkazal previsoko, glede na obveznost, ki bi jo bil dolžan izkazati na podlagi zakona o obdavčenju. Sklicuje se tudi na 3. odstavek 125. člena ZDavP-2, po katerem pravica zavezanca do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal, oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. Glede na takšno zakonsko ureditev lahko davčni zavezanec po poteku dvanajstmesečnega roka, ki je predviden za popravek davčnega obračuna, pri davčnem organu vloži vlogo za vračilo davka z ustreznimi obrazložitvami in dokazili, davčni organ pa zahtevo preveri in na podlagi ugotovitev v postopku odloči o zahtevi. S tem lahko davčni zavezanci tudi v primeru, ko so bile napake oz. nepravilnosti v davčnih obračunih posledica pojasnil oziroma navodil davčnega organa, vsebina teh pa je bila naknadno, predvsem na podlagi sodne prakse spremenjena, v odprtem zastaralnem roku zahtevajo vračilo preveč plačanih davkov. Davčni organ je tako tožniku vrnil z vlogo zahtevano razliko plačanih obveznosti za leta 2000, 2001, 2002, 2003 in 2004. Zahtevo za vračilo preveč plačanega davka po obračunu z dne 31. 5. 1999 pa je zavrgel, ker je zastarala. Skladno s 3. odstavkom 126. člena ZDavP-2 namreč tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa ali vsako dejanje, ki ga zavezanec opravi z namenom, da doseže vračilo. Tožnik pa je zahtevo za vračilo vložil šele dne 28. 4. 2005, to pa je po poteku petih let od dneva, ko je davek za leto 1999 plačal. Prvostopni organ je s svojo (izpodbijano) odločbo ugotovil preplačilo. Z vračilom davka pa, do poteka tridesetdnevnega roka za vračilo davka po odločbi, glede na 96. in 97. člen ZDavP-2, tožena stranka ni v zamudi. Tožniku zato zamudne obresti, ki jih uveljavlja v zahtevi, ne pripadajo. Pojasni tudi odločitev o stroških.

Tožnik se s tako odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki ji je drugostopni organ z odločbo št. ... z dne 17. 6. 2009 delno ugodil, prvostopno odločbo v IV. točki izreka odpravil (glede stroškov postopka) in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. Pojasni, da je bil, glede na dejansko stanje, kot izhaja iz prvostopne odločbe, obračun davka in prispevkov od drugih osebnih prejemkov in dohodkov (REK-2), ki ga je tožnik predložil davčnemu organu dne 4. 6. 1998, pravilen, in da je bil tako na dan zapadlosti dne 11. 6. 1998 tožnik dolžan plačati davek od osebnih prejemkov le v višini 1.602.151,00 SIT. Zaradi navedenega je bil upravičen do vračila preplačila. Odmera za leto 1998 je bila tako pravnomočno zaključena. Vendar to nima nobene zveze z obračuni, ki jih je tožnik sam predlagal v naslednjih letih in jih, po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in naslednji; v nadaljevanju: ZDavP) in Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB2, v nadaljevanju: ZDavP-1) v času vložitve zahteve za vračilo ni bilo mogoče več popravljati. Na tej podlagi tožnik preplačila niti ni bil upravičen zahtevati, niti preplačila ni bilo. V konkretnem primeru gre za davek od osebnih prejemkov, ki je bil plačan po sistemu samoobdavčitve, torej ne za primer, da bi bil davek preveč odmerjen.

Prvostopni organ je o zahtevi tožnika odločal v času veljavnosti ZDavP-2. Da se sploh lahko odloča o vračilu davka, mora biti najprej ugotovljeno preplačilo: prvostopni organ je zato v zadevi izdal odločbo, s katero je najprej ugotovil obveznosti, ki jih je bil tožnik dolžan plačati, nato pa je, upoštevajoč spremenjeno prakso, ugotovil višino preplačila davka. S tem je prvostopni organ uvedel postopek, v katerem je najprej z odločbo ugotovil višino obveznosti. Posledično je zato glede vračila uporabil 97. člen ZDavP-2, po katerem se, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe, oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. ZDavP-2 ne določa, da bi v takem primeru zavezancu pripadale tudi obresti. Tožnik je tudi sam predložil obračune in plačal v njih izkazano obveznost in mu teh obveznosti ni odmeril davčni organ. Obresti bi tožniku pripadale le v primeru, če mu davčni organ z odločbo ugotovljenega preplačila ne bi vrnil v roku 30 dni od vročitve odločbe (8. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 97. člena ZDavP-2), kar pa v tem primeru ni bilo izpolnjeno. Pravilna je tudi odločitev, s katero je prvostopni organ ugotovil, da je pravica do vračila davka, plačanega v letu 1999, zastarala. Pravica zavezanca do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, namreč zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal. S sodbo sodišča z dne 6. 12. 2004 je bilo res ugotovljeno, da je bil davek v letu 1998 preveč plačan. Vendar sodba, izdana v postopku za leto 1998, na tek zastaranja pravice do vračila davka, plačanega v letu 1999, ne more vplivati. Zahtevo za vračilo v letu 1999 preveč plačanega davka je tožnik vložil šele v letu 2005, to pa je bilo, glede na 3. odstavek 125. člena ZDavP-2, prepozno. Zahtevo, ki ni vložena v predpisanem roku, organ v skladu s 3. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, zavrže. Pojasni še, da gre pri navedbi zneska prispevkov delojemalcev za zdravstveno zavarovanje v višini 1.141,98 EUR za pisno napako v obrazložitvi odločbe, ki na odločitev ne vpliva.

Ker je tožnik ugovarjal tudi zaradi zavrnitve zahtevka za povračilo stroškov postopka, v katerem je s pritožbo delno uspel, je drugostopni organ izrek odločbe v točki IV odpravil in zadevo v tem delu vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pojasni tudi odločitev o stroških drugostopnega postopka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep in odločbo izpodbija s tožbo. Najprej pojasni, da je že dne 26. 4. 2005 vložil zahtevek za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov od prejemkov - nagrad članom nadzornega sveta za leta od 1999 do 2004 ter zamudnih obresti od preveč plačanih zneskov za čas od njihovega plačila do vračila. Ker pa prvostopni organ o zahtevku ni odločil v zakonsko določenem roku, je nato dne 7. 7. 2005 vložil pritožbo zaradi molka prvostopnega organa, zatem pa dne 6. 10. 2006 še tožbo v upravnem sporu zaradi molka tako prvostopnega kot tudi drugostopnega organa. Postopek je tekel pod opr. št. U 2369/2006. Kasneje je prvostopni organ z odločbo in sklepom z dne 16. 1. 2008 le odločil o zahtevku z dne 26. 4. 2005 in mu delno ugodil glede vračila preveč plačanih davkov in prispevkov za leta od 2000 do 2004 v skupnem znesku 49.113,91 EUR, zahtevek za leto 1999 in zahtevek za plačilo zamudnih obresti pa je zavrnil. Tožnik je zato tožbo v zadevi U 2369/2006 umaknil. Zoper sklep o zavrženju zahteve za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov za leto 1999 in točki III in IV odločbe z dne 16. 1. 2008 pa je tožnik vložil pritožbo. Ker pritožbi zoper prvostopno odločbo in sklep z dne 16. 1. 2008 v pretežnem delu ni bilo ugodeno, tožnik zoper citirani prvostopni upravni akt vlaga tožbo. Pojasni, kako oziroma zakaj je prišlo do preplačila davkov in prispevkov od prejemkov - nagrad članom nadzornega sveta v letih od 1999 do 2004. Krivda za to preplačilo je na strani davčnega organa, ki je z odločbo z dne 23. 11. 1998 tožniku za člane nadzornega sveta, ki so pri tožniku zaposleni, naložil obračun in plačilo davkov in prispevkov od prejemkov iz naslova sejnin članom nadzornega sveta po 1. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh. Šele na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 1597/2002-22 z dne 6. 12. 2004 je tožnik izposloval vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov od prejemkov članov nadzornega sveta za leto 1998, kar je bilo na koncu izvedeno z odločbo z dne 29. 3. 2005. Tudi zahtevku za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov za leta 2000-2004 je bilo z izpodbijano odločbo ugodeno in tožeči stranki dne 18. 2. 2008 že izplačan znesek 49.113,91 EUR. Predmet tega upravnega spora je zato le še zahtevek za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov od prejemkov - nagrad članom nadzornega sveta za leto 1999 in zahtevek za plačilo zamudnih obresti od preveč plačanih davkov in prispevkov v letih od 1999 do 2004 za čas od njihovega plačila do vrnitve.

Pojasni obračun zamudnih obresti od preveč plačanih davkov in prispevkov v letih 2000-2004 za čas od njihovega plačila do njihovega vračila dne 18. 2. 2008 in navaja njihovo višino. Tožnik je bil zaradi opisanega ravnanja tožene stranke tudi po letu 1998 (vse do prejema odločbe prvostopnega organa z dne 29. 3. 2005 - izdane po navodilih v sodbi št. U 1597/2002 z dne 6. 12. 2004) primoran obračunavati ter plačevati davke in prispevke od drugih osebnih prejemkov in dohodkov, kot je bilo naloženo z izvršljivo odločbo z dne 23. 11. 1998. Zaključek drugostopnega organa, da pravnomočno zaključena odmera za leto 1998 nima nobene zveze z obračuni, ki jih je tožeča stranka predložila v naslednjih letih, je zato brez osnove. Tožeča stranka je zato upravičena do vračila preveč plačanih davkov in prispevkov od sejnin članom nadzornega sveta za vsa zahtevana leta, torej tudi za leto 1999, vključno z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je vse od prejema posameznih zneskov preveč plačanih davkov in prispevkov nezakonito razpolagala z njimi in je zato dolžna iz naslova neupravičene obogatitve plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od plačanih in kasneje z znatno zamudo vrnjenih denarnih zneskov.

Poleg tega sta oba davčna organa pri odločanju o zahtevku tožnika uporabila napačni materialni predpis. Prvostopni organ bi namreč, skladno z določbo 2. odstavka 418. člena ZDavP-2, za odločanje moral uporabiti ZDavP-1 in ne ZDavP-2. V 418. členu ZDavP-2 je določeno, da se zadeve, glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo oziroma upravni spor, končajo po ZDavP-1. Pri tem pa ni dvoma, da je tožeča stranka zaradi molka organa prve stopnje dne 7. 7. 2005 v tej zadevi že vložila pritožbo, kasneje pa zaradi molka organa druge stopnje dne 9. 10. 2006 še tožbo v upravnem sporu. Glede na navedeno je evidentno, da je bilo v obravnavani zadevi vloženo že pravno sredstvo in tudi tožba v upravnem sporu (in sicer zaradi molka tako prvostopnega kot tudi drugostopnega organa), zaradi česar gre za primer po 2. odstavku 418. člena ZDavP-2, ko bi bilo za odločanje potrebno uporabiti ZDavP-1. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep in III. točko izreka odločbe odpravi.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s tožečo stranko, da je predmet tega upravnega spora le še presoja zakonitosti odločitve o zahtevku za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov od prejemkov-nagrad članom nadzornega sveta za leto 1999 in zahtevku za plačilo zamudnih obresti od preveč plačanih davkov in prispevkov v letih od 2000 do 2004, za čas od njihovega plačila do vrnitve.

V zvezi z ugovorom tožnika o (ne)pravilnosti uporabe določb ZDavP-2 pri odločanju, sodišče ugotavlja, da se, skladno določbami 418. člena ZDavP-2, zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu (1. odstavek 418. člena). Zadeve, glede katerih je bilo ob začetku uporabe tega zakona že vloženo pravno sredstvo oziroma upravni spor, se končajo po ZDavP-1 (2. odstavek 418. člena). Če je bilo uporabljeno pravno sredstvo oziroma začet upravni spor po prejšnjem odstavku tega člena in je bila izdana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, se postopek nadaljuje po tem zakonu (3. odstavek 418. člena ZDavP-2). V zadevi ni sporno, da je tožnik zahtevo za vračilo plačanih obveznosti vložil dne 26. 4. 2005 (to je pred uveljavitvijo ZDavP-2) in da je bila prvostopna odločba, s katero je bilo o zahtevku odločeno, izdana dne 16. 1. 2008. Pred tem, to je ob pričetku uporabe ZDavP-2 (to je 1. 1. 2007), pa je bil postopek v teku. Po navedenem je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev, da je prvostopni organ pri odločanju uporabil določbe ZDavP-2. Res je sicer, da je tožnik dne 7. 7. 2005 vložil pritožbo zaradi molka organa, vendar je namen pritožbe zaradi molka upravnega organa prve stopnje in tudi tožbe v smislu določb 28. člena ZUS-1, izdaja upravnega akta o zahtevi stranke in je v tem primeru postopek glede vsebinskega odločanja še v teku. Pravni interes stranke v primeru pritožbe zaradi molka organa je namreč v tem, da se o njeni zahtevi prične odločati. Glede na navedeno je v trenutku, ko je prvostopni organ odločal v zadevi, vsebinsko odločal o zahtevku stranke prvič, zato je tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je, glede na 418. člen ZDavP-2, pri odločanju uporabil določbe tega zakona. Sodišče ob tem še dodaja, da je v 3. odstavku 418. člena ZDavP-2 določeno, da se postopek v primeru, če je bilo uporabljeno pravno sredstvo oziroma začet upravni spor po prejšnjem odstavku tega člena ter je bila izdana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, nadaljuje po tem zakonu. Tudi iz te določbe izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da se v zadevah, o katerih se po uveljavitvi ZDavP-2 začne meritorno odločati, uporabijo določbe tega zakona, zato je tudi iz tega razloga odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tudi glede plačila zamudnih obresti se sodišče strinja z odločitvijo obeh davčnih organov. ZDavP-2 obravnava vračilo davka v 97. členu, ki v 1. odstavku določa, da se, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. Obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka pa obravnava 99. člen ZDavP-2, ki v 1. odstavku določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V obravnavanem primeru je tožnik plačeval obveznosti po sistemu samoobdavčitve. Ker je bil postopek, v katerem je bila ugotovljena višina obveznosti iz naslova v letih od 2000 do 2004 izplačanih nagrad članom nadzornega sveta in posledično preplačilo obveznosti, končan z v tem sporu izpodbijano odločbo, izdano dne 16. 1. 2008, po kateri je bil preveč plačani davek od osebnih prejemkov in prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v skupnem znesku 49.113,90 EUR nesporno tudi že vrnjen, tožniku tudi po presoji sodišča zamudne obresti od preveč plačanih zneskov ne pripadajo.

V ostalem, zlasti glede zastaranja zahtevka za vračilo plačanih obveznosti v letu 1999, se sodišče strinja z razlogi, s katerimi v obrazložitvi svoje odločbe pritožbene ugovore zavrača drugostopni organ in jih, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbenem postopku, iz enakih razlogov, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče (2. odstavek 71. ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.