Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča glede prisojene odškodnine, vsebovane v točki 1 izreka in v alineji 2 točke 1 izreka, spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 526.000 SIT (2.194,96 EUR) z obrestmi od 11.10.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti.

V stroškovni odločitvi v točki 3 izreka se delno spremeni tako, da se znesek 118.924,40 SIT (496,26 EUR) nadomesti z zneskom 156.080,85 SIT (651,31 EUR), znesek 15.334,50 SIT (63,99 EUR) z zneskom 52.490,85 SIT (219,04 EUR).

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 46,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve revizijske sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 56,19 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 326.000 SIT (1.360,37 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo (odškodnino je odmerilo v znesku 550.000 SIT (2.295,11 EUR) in od tega zneska odštelo že izplačani del akontacije odškodnine) z obrestmi od 11.10.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo mld. tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti navedeni sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi zahtevku za plačilo nepremoženjske škode v celoti in toženki naloži v plačilo tudi njegove pravdne stroške. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih nižji sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz vseh odškodninskih naslovov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti in trpljenja ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so spremljale tožnika ob škodnem dogodku, v času zdravljenja in ga bodo tudi v bodoče, pa je mogoče ugotoviti, da se odmerjena odškodnina 150.000 SIT (625,94 EUR) in 100.000 SIT (417,29 EUR) iz teh dveh naslovov ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo. V tem delu je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, saj je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno (378. člen ZPP).

Nasprotno pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravni sklep pritožbenega sodišča glede pravične denarne odškodnine za strah glede na dejansko stanje, ki ga je v neposredno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, napačen. Za strah je tožnik uveljavljal odškodnino v znesku 500.000 SIT (2.086,46 EUR). Glede na ugotovljen obseg strahu revizijsko sodišče ne najde razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče zahtevano odškodnino iz tega naslova zniževati v takšnem obsegu, kakor sta to storili sodišči prve in druge stopnje, ko sta tožniku odmerili odškodnino v višini 300.000 SIT (1.251,88 EUR). Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je tožnik prestajal 2 uri hudega primarnega strahu, saj je v prometni nezgodi utrpel situacijo temeljne ogroženosti in močno eksistenčno bojazen. Sekundarni strah pa je pri tožniku trajal kar 1 leto in se je razvil kot skupek psihofizičnih in psihosocialnih motenj. Izvedenec je stanje opisal kot prolongirano anksiozno krizo pri kateri se je odzval z znaki značilnimi za posttravmatski stresni sindrom (nočni strah, nočno močenje postelje, strah pred ločitvijo od staršev, strah pred prometom, strah pred novimi situacijami in kontakti,...). Hujše motnje so izvenele v času pregleda pri izvedencu (2 leti in pol po nezgodi). Glede na opisano in ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in toženki naložilo, da mora tožniku plačati še nadaljnjo odškodnino za strah v višini 200.000 SIT (834,59 EUR).

Skupni znesek odmerjene odškodnine 750.000 SIT (3.129,69 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 4,2 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Ob upoštevanju že plačane akontacije 224.000 SIT (934,74 EUR), je toženka dolžna tožniku plačati 526.000 SIT (2.194,96 EUR) z obrestmi od 11.10.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za strah spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člena ZPP). Izreka o pravdnih stroških prvostopenjskega sodišča, ki ga je po pritožbi tožnika delno spremenilo tudi pritožbeno sodišče, in temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP, revizijsko sodišče ni spremenilo, saj sta nižji sodišči v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/1991 in nasl.) priznali ter odmerili vse potrebne pravdne stroške tožnika in toženke. Po medsebojnem pobotanju sta odločili, da mora toženka tožniku povrniti skupaj 156.080,85 SIT (651,31 EUR) njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe (in ob upoštevanju izreka pritožbene sodbe). Izrek o pravdnih stroških sodišča prve stopnje tako ostaja nespremenjen, saj zvišanje odškodnine za 200.000 SIT (834,59 EUR) na odmero stroškov postopka ne vpliva. V pritožbenem postopku pa je izkazan delen uspeh tožnika, zato naj mu toženec povrne 17 odstotkov pritožbenih stroškov v znesku 66.000 SIT (275,41 EUR), to je 46,82 EUR. Prav tako mora toženec povrniti tožniku, glede na 17-odstotni uspeh z revizijo, ustrezen delež od 79.200 SIT (330,50 EUR), to je 56,19 EUR. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Rok začne v skladu s tretjim odstavkom istega člena teči prvi dan po vročitvi revizijske odločbe.