Jedro

Materialno procesno vodstvo v nobenem primeru ne more iti tako daleč, da bi sodišče prve stopnje toženo stranko še dodatno pozivalo, naj odgovori na vlogo tožeče stranke, kar je tožena stranka opustila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 3.191,20 EUR in pravdne stroške s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Tožena stranka je v ugovoru zapisala, da račun ni bil izdan v skladu z dogovorom in da je bil zavrnjen. S tem je izpostavila, da je bil glede obračunavanja storitev sklenjen poseben dogovor in zato obračunavanje po Zakonu o odvetniški tarifi in na podlagi kriterijev AHK ne pride v poštev. Sodišče pravilno ugotavlja, da se tarifa uporablja le v primeru posebnega dogovora, temeljno pravilo pa je, da se stranka in odvetnik prosto dogovorita o nagradi, ki se plača odvetniku za opravljene storitve. Sodišče se o tem ugovoru ni opredelilo in ni pojasnilo, kakšna je vsebina dogovora. Glede na neobrazložene navedbe pa bi moralo v okviru materialnega vodstva pravde pozvati toženo stranko, da svoje navedbe glede zatrjevanega dogovora konkretizira, obrazloži in predlaga dokaze. Zato bi glede navedb o dogovoru moralo pozvati toženca, da substancira in konkretizira svoje navedbe in predlaga dokaze. Zato ni mogoče stranki pripisati krivde, da ni navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev. Sodišče ne bi smelo nekritično slediti tožniku, ko je obrazložil svojo storitev in plačilo. Pravilna uporaba odvetniške tarife je vprašanje materialnega prava in sodišče na to pazi po uradni dolžnosti. Sodišče pazi, da je zahtevek na podlagi zatrjevanih dejstev na podlagi materialnega prava utemeljen in bi moralo glede na zatrjevana dejstva opravljenih storitev preveriti, če je tarifa oziroma splošni kriterij za honorar v taki višini kot jo vtožuje tožeča stranka. S tem ko tega ni preverjalo, je storilo kršitev iz 22. in 23. člena Ustave. Ko je podal ugovor, je toženec predložil zavrnitev računa in o tem dokazu se sodišče ni opredelilo. Sodišče je ta dopis spregledalo v dokazne namene, vendar se v sodbi o tem ne opredeli. Iz zavrnitve računa izhaja, da je tožeča stranka brez vednosti tožene umaknila pritožbo na sodišču na Dunaju in da s tem ni opravila dogovorjenega dela. Tega sodišče ni omenilo, kar je tudi v nasprotju z Ustavo. Ker je tožena stranka prava neuka, bi moralo sodišče vsebino zavrnitve računa upoštevati kot del trditvene podlage. To bi moralo šteti kot del ugovora zoper sklep o izvršbi ali pa pozvati toženo stranko, da ta račun ustrezno substancira.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnik kot odvetnik zastopal toženca pred Upravnim sodiščem mesta Dunaj, kjer so mu očitali plačilni damping. Tožnik vtožuje izključno stroške za razpravo pred Upravnim sodiščem na Dunaju 18. 12. 2017, ki je trajala od 12.30 do 14.55 ure, skoraj tri ure. Stroške je tožeča stranka izračunala na skupaj 3.191,20 EUR. Tožena stranka je podala ugovor, da račun ni bil izdan v skladu z dogovorom in zato je stekla pravda. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, da tožbo dopolni, saj se je postopek začel po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tožeča stranka je nato podala obširno dopolnitev tožbe in podala listinske dokaze, kar je bilo toženi stranki vse vročeno. Tožena stranka na to dopolnitev ni reagirala. Nato je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo, toženca vabilo na pripravljalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo. Vabilo (list. št. 48 do 49) je vsebovalo opozorila, da mora na prvem naroku stranka navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po prvem naroku za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem nalogu ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (286. člen ZPP).

6. Tožena stranka se naroka ni udeležila in tudi ni odgovorila na dopolnitev tožbe. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka odgovorila na trditev toženca iz ugovora, da račun ni bil v skladu z dogovorom. Tožeča stranka je tudi pri dopolnitvi tožbe pojasnila, kaj se je dogajalo na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem na Dunaju, in zakaj je prišlo do umika pritožbe, o čemer se je odvetnik posvetoval s toženo stranko. Tožeča stranka je tudi priložila kot dokaz mail, ki ga je poslal tožnik tožencu (priloga A5), v katerem pojasnjuje, zaradi toženčeve zavrnitve računa pred pravdo, vse dogodke med njima in opravljena procesna dejanja, med drugim tudi umik pritožbe, ki je bil opravljen v soglasju s tožencem. Tožena stranka teh navedb iz dopolnitev tožbe ni prerekala.

7. Pojasnila tožeče stranke so bila obširna in jasna in bili so predloženi dodatni dokazi. Ob takem dejanskem stanju in opozorilih katere je prejel toženec, ko je bil vabljen na glavno obravnavo, sodišču prve stopnje ni bilo treba prelagati glavne obravnave in pošiljati tožencu dopisa, kjer bi ga še vzpodbujalo, da bi prerekal navedbe tožeče stranke. Drugi odstavek 214. člena ZPP dopušča presojo, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.1 Materialno procesno vodstvo v nobenem primeru ne more iti tako daleč, da bi sodišče prve stopnje toženo stranko še dodatno pozivalo, naj odgovori na vlogo tožeče stranke, kar je tožena stranka opustila2. 8. Tožena stranka bi se lahko udeležila glavne obravnave, saj je bila pravilno povabljena in opozorjena na to, do kdaj lahko navaja dejstva in dokaze. Materialno procesno vodstvo se nanaša na notranjo ali vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na zbiranje procesnega gradiva3. Ni mogoče navedb iz ugovora tožene stranke šteti, da je s tem prerekala vse navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v dopolnitvi tožbe. To možnost je imela tožena stranka, ko je prejela dopolnitev tožbe in vabilo za glavno obravnavo, da bi se je udeležila. Stranka nosi breme, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, le pod pogojem, da je nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Tožeča stranka je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, navedla vsa pravnorelevantna dejstva in predložila dokaze, vendar tožena stranka temu ni ugovarjala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 214. člena ZPP.

9. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je ugovor tožene stranke (da račun ni bil usklajen z dogovorom) neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožeči stranki, ki je pojasnila, kako je potekalo razmerje v mandatni pogodbi med tožečo in toženo stranko. Tožnik je pojasnil, kako je obračunal opravljeno storitev in stroške, kar je po tarifni lestvici, ki je določa v Zakonu o odvetniški tarifi in splošni kriteriji za honorar. Tožeča stranka je tudi pojasnila, da je po Zakonu o odvetništvu v Avstriji možno, da se stranki dogovorita za nagrado. Vendar tu nagrada ni bila dogovorjena, zato je sodišče pravilno sledilo tožeči stranki, da je podlaga zakon in nato splošni kriteriji za honorar (13. člen, 5. člen in 9. člen). V pritožbi tožena stranka trdi, da sta stranki imeli posebne dogovor, vendar ga tudi v pritožbi ne predloži. Zlasti bi pa morala tožena stranka ta dogovor dokazovati v postopku na prvi stopnji, v ugovoru ali pa vsaj na glavni obravnavi. O obstoju dogovora torej ni ponudila dokaza in tudi v pritožbi ga ne.

10. Ob takem dejanskem stanju, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi zmotno uporabilo določbe 214. člena ZPP. Tako ni imelo razlogov, da ne bi dejstev tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni zanikala, štelo za priznana. Zato tudi ni bilo treba opraviti materialnega vodstva pravde, saj je imelo dovolj pravno relevantnih dejstev, da odloči, da mora tožena stranka izpolniti svojo obveznost po sicer mandatni pogodbi med pravdnima strankama.

11. Treba je tudi odgovoriti pritožbi, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo vsebino dopisa tožene stranke, ki je bila pripeta k ugovoru, šteti kot trditveno podlago tožene stranke ali pa pozvati toženo stranko, da dodatno dopolni navedbe iz ugovora. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo ta dokaz. V zavrnitvi računa je tožena stranka zapisala, da račun ni v skladu z dogovorom in da je odvetnik brez vednosti tožene stranke umaknil pritožbo na sodišču na Dunaju in s tem ni opravil dogovorjenega dela. Treba pa je ugotovitvi, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe odgovorila na vse te navedbe in predložila sodišču mail, iz katerega izhaja, da je pred tožbo tudi tožencu vse to obrazložil. Enako je pojasnil tudi, kako je prišlo do umika tožbe. Vendar se na navedbe iz dopolnitve tožbe tožena stranka ni odzvala, ni vložila pripravljalne vloge in ni prišla na glavno obravnavo. Ob takem dejanskem stanju, pa ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da ni še dodatno pozivalo toženca oziroma preložila glavne obravnave in ga pisno pozvalo na dopolnitev trditvene podlage iz ugovora. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe odgovorila na vse ugovorne navedbe in celo na vsebino dopisa, katerega je tožena stranka priložila k ugovoru. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da se na te navedbe tožeče stranke odzove in če se ni, je nastopila posledica iz 214. člena ZPP. Zato sodišče tudi ni posebej obrazlagalo dokaze tožene stranke.

12. Pritožba še graja, da je sodišče prve stopnje sledilo tožeči stranki in ni preverjalo višine tožbenega zahtevka. Navaja, da bi sodišče moralo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi oziroma na podlagi splošnih kriterijev za honorar preveriti, ali je tožnik pravilno tožil. Pri tem spregleda, da je sodišče to presojalo in obe podlagi citiralo. Res jih je navajal tožnik, vendar tožena stranka višine računa ni prerekala. Trdila je le, da je bil dogovor o načinu obračunavanja drugačen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede višine in pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj toženec ni prerekal tožnikove trditve o višini stroškov. Tožena stranka dolžini opravljene obravnave ni ugovarjala in tudi ne višini zahtevka.

13. Tako se izkaže, da je tožena stranka imela dovolj možnosti v tej pravdi, da se ustrezno brani, navaja svoja dejstva in predloži dokaze. S tem ni bilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne pravice do sodnega varstva in dostopa do sodišča in enakega varstva pravic (22. in 23. člen Ustave). Ker ni bilo tudi drugih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.

1 I Cp 1017/2017. 2 Primerjaj II Cpg 95/2016, VSL. 3 N. Betetto, Komentar ZPP, druga knjiga, str. 583.