Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je odvisna od časa odvzema lastninske pravice, ne pa od časa odvzema pravice uporabe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1306/2000-15 z dne 6.3.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, Ljubljana z dne 7.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2000. Z njo je ta na pritožbo tožnice odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 16.12.1999, in sicer v 1., 2., 3. in 6. točki ter zadevo v tem obsegu vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje prvostopnemu organu. Ta je odločil, da so pokojni upravičenki L.K. pravne naslednice M.L. z dnem pravnomočnosti odločbe dolžne vrniti v last stavbno zemljišče parc. št. 426/4 travnik v izmeri 2935 m2 vl.št. 3623 k.o. T.p. do 894/11740-tin, in to v posest skrbnici za posebne primere D.U. iz L. (1., 2. in 3. točka) in da okrajno sodišče po pravnomočnosti izpodbijane delne odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja (6. točka). V 4. točki je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo 1/4 prvotne parcele št. 426 travnik v izmeri 5893 m2 vl.št. 340 k.o. T.p. v korist pokojne I.M., v 5. točki pa je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka je štela pritožbo za delno utemeljeno, ker ni mogla ugotoviti, ali podržavljeni 3/4 del prvotne parcele št. 426 k.o. T.p. v izmeri 289 m2 res predstavlja 894/11740-tin parc. št. 426/4 k.o. T.p., ki v celoti meri 2935 m2. Ta 3/4 del parcele pa je tisti del, ki je bil na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) podržavljen L.K. Za 1/4 del iste parcele, ki je bil z istim zakonom podržavljen I.M., pa ni podlage za denacionalizacijo. Navedeno zemljišče oziroma njegov del je I.M. ostal v uživanju do njene smrti 20.5.1965. Nato ga je podedovala njena sestra L.K., kateri je bila pravica uporabe odvzeta z odločbo SO L.V.R. z dne 11.1.1972, za gradnjo nove Z. ceste.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožnica vlaga tožbo zaradi 4. točke navedene delne odločbe prvostopnega organa in to v tistem delu, ki se nanaša na zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka. V tem pogledu je odločitev pravilna zato, ker je bil odvzem pravice uporabe izveden na podlagi odločbe z dne 11.1.1972, izdan na podlagi 3. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja. To pa ni predpis, ki bi bil naveden v 3. členu ZDen in tudi ne predpis, ki bi spadal v časovno obdobje, ki ga ureja 4. člen ZDen. V tovrstnih primerih je najbolj pomembno, kateri predpis je bil podlaga za dejanski odvzem premoženja, torej za odvzem pravice uporabe oziroma odvzem zemljišča iz posesti. Šele dejanski odvzem je poseg v premoženje po smislu ZDen.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh treh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da se z navedenimi odločitvami podržavljenje enači z dejanskim odvzemom, za kar pa v ZDen ni podlage. Gre tudi za kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se je postavilo v vlogo zakonodajalca.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, zavzelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacijo na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče ustavnega sodišča v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacje biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera, opisano v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomeni odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje (glede zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka) napačno uporabo določb ZDen. Ker pa navedene odločitve tožene stranke ni mogoče ločiti od ostalih delov izreka, je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbi ugodilo in odpravilo (celotno) odločbo tožene stranke. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati stališče pritožbenega sodišča, razvidno iz te sodbe.