Jedro

Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel. V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom. Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.

Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven.

Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom.

V tem postopku se ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani). Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil, lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

(1) spremeni v I/1. točki izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku: „Toženka Občina ..., je dolžna v roku 15 dni prestaviti občinsko javno cesto X - Y, v delu, ki poteka po nepremičninah z ID znakom parcela 0000 1064 in parcela 0000 1069, v lasti tožnika A. A., in sicer od točke 32014 do točke 2158, ki predstavlja predel javne poti na nepremičnini ID znak parcela 0000 1180, ki meji na zgoraj navedeni parceli tožnika, v meje zemljiškega katastra nepremičnine ID znak parcela 0000 1180, tako da bo umeščena med sledeče točke: - na meji z nepremičnino ID znak parcela 0000 1064: od točke 32041, prek 2033, 2034, 2035, 2036, pa do 2156; - na meji z nepremičnino ID znak parcela 0000 1069: od točke 2156, prek 2157, 2158, pa do 2159, vse po skici terenske meritve sodnega izvedenca ... št. N 9/2016, 90087-17, ki je sestavni del te sodbe;

(2) razveljavi: - v I/2. točki izreka glede nepremičnine ID znak parcela 0000 1069, - v I/3. točki izreka glede nepremičnin ID znak parcela 0000 1064 in parcela 0000 1069, - v III. in IV. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi (I/1. točka izreka glede nepremičnine ID znak parcela 0000 1965, I/2. točka izreka glede nepremičnin ID znak parcela 0000 1064 in parcela 0000 1065 in I/3. točka izreka glede nepremičnine ID znak parcela 0000 1065).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da toženka (1) v roku 15 dni prestavi občinsko javno cesto X - Y, v delu, ki poteka po njegovih nepremičninah z ID znakom parcela 0000 1964, parcela 0000 1065 in parcela 0000 1069, in sicer od točke 32014 do točke 2158, ki predstavlja predel javne poti na nepremičnini ID znak parcela 0000 1180, ki meji na navedene tožnikove parcele, tako da bo umeščena med sledeče točke: - na meji z nepremičnino ID znak parcela 0000 1064 od točke 32014 preko 2033, 2034, 2035, 2036, do 2156, - na meji z nepremičnino ID znak parcela 0000 1065 od točke 2165 preko 2164, 2163, 2162, 2161, do 2160, - na meji z nepremičnino ID znak parcela 0000 1069 od točke 2156, preko 2157, 2158, do 2159, vse po skici terenske meritve sodnega izvedenca C. C. št. ... (I/1. točka izreka), (2) v roku 15 dni odstrani javno cesto tako, da izvede: - izkop in odstranitev navoženega in utrjenega peska s celotne površine na tožnikovih parcelah, vse do globine zemljine, in odvoz materiala s tožnikovih parcel, - ravnanje, planiranje in utrjevanje izkopanega dela tožnikovih parcel, - dovoz zemljine za poravnavo zemljišč, vključno z izravnavo brežine na delu nepremičnin ID znak parcela 0000 1064 in parcela 0000 1069, do meje z nepremičnino ID znak parcela 0000 1180, tako da bo nivo zemljine tožnikovih parcel poravnan vse do meje z nepremičnino ID znak parcela 0000 1180, - prekultiviranje in zatravitev prekopanih in utrjenih parcel (I/2. točka izreka), (3) opusti vsakršno poseganje v tožnikove nepremičnine z ID znakom parcela 0000 1964, parcela 0000 1065 in parcela 0000 1069, še posebej izvajanje vseh javnih služb, povezanih z vzdrževanjem občinske javne ceste X - Y, v delu, ki poteka po nepremičninah z ID znakom parcela 0000 1964, parcela 0000 1065 in parcela 0000 1069, ter nemudoma prepreči izvajanje javnega prometa po tožnikovih parcelah (I/3. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača 14,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku (plačilo 15.753,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2021 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožnik dolžan povrniti toženki in da bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z zavrnitvijo negatornega zahtevka je sodišče tožniku odklonilo temeljno lastninsko varstvo. Varstvo mu je odreklo zgolj zato, ker naj v zadnjih letih ne bi prišlo do bistvene razširitve poteka ceste in ker cesta poteka preko meja parcele 1180 že daljše časovno obdobje. Vendar pravno varstvo lastninske pravice ne zastara in javni subjekt z okupacijo ne more pridobiti pravic na tuji nepremičnini. Izpodbijana odločitev pomeni obid pravila iz 69. v zvezi s 33. členom Ustave RS, saj toženki še naprej omogoča, da brez posledic okupira del tožnikove parcele in ga namenja javni rabi. Ustavno sodišče je v številnih odločbah zavzelo stališče, da so občinski odloki o kategorizaciji javnih cest neskladni z Ustavo RS, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. Sodišče pa je tožniku odvzelo možnost za varstvo lastninske pravice zgolj zaradi poteka časa. Argument, da je javna pot po parcelah 1064 in 1069 potekala že pred denacionalizacijo, zato naj bi denacionalizacijski upravičenec nepremičnino sprejel z dejansko obremenitvijo, pomeni obid pravila, da se lahko meja med zasebnimi in javnimi zemljišči ureja le po katastrski meji. Enako bi moralo veljati za nacionalizirane in kasneje vrnjene nepremičnine, sicer bi dovoljevali okupacije s strani javnih subjektov. Sodba nima razlogov o prepovednem zahtevku. Da lahko lastnik zahteva, da se cesta odstrani z njegovega zemljišča, izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča II Ips 212/2013 in II Ips 90/2020 (slednjo pritožnik tudi vsebinsko povzema). Sodišče zaradi napačnega stališča glede možnosti uveljavitve negatornega zahtevka ni izvajalo dokaznega postopka v smeri ugotovitve potrebnega načina sanacije za vzpostavitev prejšnjega stanja. Če je sodišče menilo, da se je pot razširila v letih 2016 – 2022, bi lahko delno ugodilo tožbenemu zahtevku. S tem, ko bi odločalo o odstranitvi poti z manjše površine tožnikovih parcel, bi tožniku prisodilo nekaj manj (od zahtevanega), ne nekaj drugega. Tožnik bi moral za vsako varianto poti, ki jo je opredelil izvedenec geodet, postaviti podredni zahtevek, kar bi predstavljalo nepotrebno kopičenje zahtevkov, ki so po vsebini vsebovani eden v drugem. Odločitev, da tožnik ne more zahtevati odstranitve poti in prepovedi nadaljnjega vznemirjanja lastninske pravice, lahko pa terja vračilo koristi, je notranje protislovna. Sodišče je višino uporabnine napačno ugotavljalo na podlagi namenske rabe zemljišč, ne po njihovi dejanski rabi. Moralo bi jo določiti po metodi tržne najemnine glede na namen, za katerega se zemljišče uporablja (tožnik je predlagal imenovanje izvedenca gradbene stroke). Oceniti je torej treba korist od uporabe javne poti, ne koristi od uporabe oziroma zakupa kmetijskega in gozdnega zemljišča. V primeru razlastitve bi morala toženka traso javne ceste predvideti v občinskem prostorskem načrtu in prostorskem izvedbenem aktu. Spremeniti bi morala namensko rabo zemljišč (iz kmetijskih in gozdnih v stavbna zemljišča). Odškodnina bi bila določena po metodi odkupa za cesto, ne za kmetijska in gozdna zemljišča. Ne gre za korist, ki je tožnik ne bi mogel doseči. Cesto na kmetijskem zemljišču bi lahko postavil tudi sam in od uporabnikov pobiral cestnino (uporabnino), dovoljenja javnega organa za to ne bi potreboval. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069, vse k. o. 0000 X. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180, k. o. 0000 X, poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel. 6. Po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je sledeče: Tožnikov oče B. B. je leta 1987 postal lastnik parcele 1069 na podlagi sklepa o dedovanju. Lastnik parcele 1064, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka (denacionalizacijskemu upravičencu je bila vrnjena leta 1993), pa je postal leta 2008. Parcela 1180 ima status javnega dobra. Meja med tožnikovimi parcelami 1064, 1065 in 1069 ter parcelo 1180 je bila pravnomočno urejena v nepravdnem postopku. Cesta (makadamska pot) v naravi delno poteka po parcelah 1064 (v obsegu 636 m2) in 1069 (v obsegu 69 m2). Obe sta v naravi kmetijsko in gozdno zemljišče. Upoštevajoč geodetske podatke o stanju cestišča v letih 1968, 2005, 2017 in 2022, se stanje cestišča od leta 2005 dalje ni bistveno spremenilo (bistven odstop trase ceste se odraža le v letu 1968). Spremembe (razširitve) cestišča niso izkazane niti za obdobje 1993 – 2005. Razlastitveni postopek glede tožnikovih parcel (še) ni bil izveden.

_Glede stvarnopravnega zahtevka_

7. Na zgoraj povzete dejanske ugotovitve je oprt materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ne more zahtevati vrnitve v drugačno stanje od tistega, ki je obstajalo v času, ko je B. B. (oziroma pred njim njegovi pravni predniki) postal lastnik parcele 1064. Ker je leta 1993 oziroma 2008 po delu parcele 1064 že potekala makadamska pot, tožnik ne more zahtevati njene prestavitve oziroma odstranitve. Z enakimi razlogi - da tožnik ni dokazal, da bi bil v času, ko je pridobil lastninsko pravico na parceli 1069 (oziroma ko so lastninsko pravico na njej pridobili njegovi pravni predniki), sporni del parcele še zatravljeno zemljišče – je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev stvarnopravnega zahtevka tudi glede parcele 1069. 8. Tožnik lahko lastninsko pravico na parceli 1065 uživa brez omejitev, zato je bil zahtevek glede te parcele (I/1., I/2. in I/3. točka izreka) materialnopravno pravilno zavrnjen. Ni pa mogoče pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev vrnitvenega zahtevka (prestavitev in odstranitev ceste2) glede parcele 1069, prav tako je zgolj delno mogoče pritrditi razlogom, na katerih temelji zavrnitev zahtevka glede parcele 1064 (kot bo obrazloženo v nadaljevanju, jim je mogoče pritrditi le glede odločitve o zahtevku za odstranitev ceste). Odločitev o zahtevku, s katerim želi tožnik doseči vrnitev nepremičnin (parcel 1064 in 1069) v svojo posest (s prestavitvijo trase ceste in odstranitvijo dela obstoječe ceste) in prepoved nadaljnjih posegov (92. in 99. člen SPZ3), temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču, da tožnik ni upravičen do stvarnopravnega varstva. V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni.4 Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – _nuda proprietas_). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom.5 Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.

9. V nepravdnem postopku je bila meja med spornimi parcelami urejena po katastrski meji (ne po dejanskem poteku občinske ceste). Grafični potek urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelami prikazuje skica terenske meritve izvedenca geodetske stroke, izdelana v nepravdnem postopku. Tožnikov zahtevek, da je dolžna toženka traso javne poti prestaviti v okvire katastrskih meja parcele 1180 s parcelama 1064 in 1069, je utemeljen. Tožnik prav tako utemeljeno zahteva, da toženka cesto fizično odstrani s parcele 1069 in na njej vzpostavi (prejšnje) stanje kmetijskega zemljišča. Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ukvarjalo z načinom sanacije zaradi vzpostavitve stanja kmetijskega zemljišča. S katerimi ravnanji naj toženka vzpostavi takšno stanje, bo moralo ugotoviti v ponovljenem postopku.

10. Pri presoji nedopustnosti posega v lastninsko pravico, oziroma presoji utemeljenosti zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja vrnitev v stanje pred posegom, je čas posega pravno odločilna okoliščina. Pritožnik izrecno ne napada ugotovitve, da gradnja ceste izvira iz obdobja pred denacionalizacijo parcele 1064. Protipravno vznemirjanje lastninske pravice pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega (v času vznemirjanja) nima pravice. Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom. Presoja sodišča prve stopnje, da toženka na parceli 1064 ni dolžna vzpostaviti stanja kakršno je bilo pred gradnjo ceste (kmetijsko zemljišče), je torej materialnopravno pravilna. Velja pa poudariti, da takšna presoja, glede na ugoditev zahtevku za prestavitev trase ceste, tožniku ne preprečuje fizične odstranitve dela ceste s parcele 1064 (vzpostavitve kmetijskega zemljišča brez cestnega telesa) na lastne stroške.

11. Pritožbeno sodišče v izogib morebitni nejasnosti sklepno pojasnjuje, da je dolžna toženka prestaviti javno pot z obeh tožnikovih parcel (1064, 1069), (le) s parcele 1069 pa je dolžna cestno infrastrukturo (na svoje stroške) tudi fizično odstraniti (obseg oziroma način sanacije bo ugotovljen v ponovljenem postopku).

12. Pritožnik utemeljeno opozarja, da odločitev o zahtevku za opustitev nadaljnjih posegov v tožnikovi nepremičnini – parceli 1064 in 1069 (I/3. točka izreka izpodbijane sodbe), ni obrazložena,6 in da posledično njene pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Ker je odločitev obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti.

_Glede obligacijskega zahtevka (uporabnine)_

13. Tožnikov povračilni zahtevek ima pravno podlago v 198. členu OZ7: Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.8 Upoštevajoč dejstvo, da sta parceli 1064 in 1069 po namembnosti kmetijsko in gozdno zemljišče, je sodišče prve stopnje višino uporabnine za vtoževano obdobje (19. 4. 2016 - 19. 4. 20189) določilo na podlagi cenika zakupnin za kmetijska zemljišča Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Pritožnik uporabljeni metodologiji utemeljeno nasprotuje.

14. Najprej velja poudariti, da se v tem postopku ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani).10 Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil,11 lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost)12. _Sklepno_

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I/1. točki izreka spremenilo tako, da je glede parcel 1064 in 1069 ugodilo tožbenemu zahtevku za prestavitev občinske javne ceste v njene katastrske okvire, ob upoštevanju sodno urejenih meja (5. alineja 358. člena ZPP). V I/2. točki izreka - glede parcele 1069, v I/3. točki izreka - glede parcel 1064 in 1069, ter v III. in IV. točki izreka pa je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena in 1. odstavek 355. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu - v I/1. točki izreka glede parcele 1965, v I/2. točki izreka glede parcel 1064 in 1065, in v I/3. točki izreka glede parcele 1065 - potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dopolnitev (dokončanje) postopka na prvi stopnji nujna (nujno) za zagotovitev pravic obeh strank do učinkovitega sodnega varstva. S tem, ko bi prvič ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, bi namreč strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe. Postopkovne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa že glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti sámo. Obenem z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2. odstavek 354. člena ZPP).

16. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljeno postopkovno nepravilnost in skladno z izpostavljenimi materialnopravnimi izhodišči dopolni (dokazni) postopek v smeri ugotovitve potrebnega načina/obsega sanacije zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja parcele 1069 in v smeri ugotovitve višine nadomestila iz 198. člena OZ.

17. Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških (tudi) pritožbenega postopka pridržalo sodišču prve stopnje (3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Čeprav tožnik z zahtevkom, povzetim v I/1. in I/2. točki izreka izpodbijane sodbe, uveljavlja vrnitev dela parcel v svojo posest, glede na vsebino obeh zahtevkov ne gre za podvojeno sodno varstvo. 3 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (1. odstavek 92. člena SPZ). Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (1. odstavek 99. člena SPZ). 4 Toženka je zatrjevana stvarnopravna upravičenja (lastninska pravica, pridobljena na podlagi priposestvovanja oziroma gradnje na tujem svetu, priposestvovana služnost javne poti, stavbna pravica) uveljavljala tudi z nasprotno tožbo, s katero ni uspela. 5 Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse - glej odločbe II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014, II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015, II Ips 333/2013 z dne 27. 8. 2015, II Ips 188/2013 z dne 16. 7. 2015, II Ips 90/2020 z dne 27. 1. 2021. 6 Ni mogoče domnevati, da je obrazložitev vsebovana v razlogih, ki se nanašajo na vrnitveni zahtevek. 7 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 8 Po ustaljenem stališču sodne prakse ima zemljiškoknjižni lastnik v primerih dejanske razlastitve tudi povračilni zahtevek ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku – glej odločbe II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010, III Ips 46/2014 z dne 2. 9. 2014 in II Ips 213/2013 z dne 18. 9. 2014. 9 Gre za obdobje, ko razlastitveni zavezanec (lastnik) še ni imel zakonske legitimacije za vložitev zahteve za razlastitev. Za vložitev zahteve za razlastitev ga je legitimiral šele ZUreP-2 (Zakon o urejanju prostora, Ur. l. RS, št. 61/2017), ki se je začel uporabljati 1. 6. 2018. 10 Po stališču sodne prakse morajo biti pri zahtevku po 198. členu OZ izpolnjene splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka iz 190. člena OZ, vključno s predpostavko „na škodo drugega“, ki je tolmačena kot prikrajšanje na strani upnika. Drugačno stališče, in sicer da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka, zastopa C. C., z utemeljitvijo, - da se s povrnitvijo izgub ne ukvarja obogatitveno, temveč odškodninsko pravo, - da ima zakonski znak „na škodo drugega“ pri verzijskih zahtevkih zaradi posega v tujo pravno sfero predvsem funkcijo določitve upnika, in - da bi bolj dosledno, če bi namesto o neobstoju prikrajšanja govorili bodisi o tem, da obogatitev ni neupravičena, saj je prikrajšani vanjo privolil (posledično je zanjo obstajal pravni temelj) bodisi kot o odpovedi pravici zahtevati plačilo uporabnine (glej Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 148 – 152). V pravni teoriji je torej preseženo stališče, da upnik prejme največ toliko, kolikor znaša njegovo prikrajšanje (da je prikrajšanje relevantno z vidika obsega restitucije). 11 Če je lastnik vedel za neupravičeno uporabo stvari in je v to uporabo privolil, ne more zahtevati plačila (pravni red ne varuje tistega, ki ravna protislovno) – obogatitev v tem primeru ni neupravičena. Po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik nasprotovanje uporabi izrazil že v letu 2014, zagotovo pa pred 19. 4. 2016, saj je 26. 2. 2016 vložil predlog za sodno ureditev meje. 12 Glej 221. člen Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 199/2021, s spremembami in dopolnitvami) ter 15. in 22. člen Zakona o cestah (Ur. l. RS, št. 132/2022, s spremembami in dopolnitvami).