Jedro

Sodišče druge stopnje je ravnalo prav, ko je pritožbo obtoženčevega zagovornika, ki jo je vložil zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, zavrglo kot nedovoljeno (3. odstavek 402. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obtoženega R.P. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 28.6.2001 zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obtoženega R.P. dne 20.9.2001 iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), "zlasti 4. odstavka", vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "sprejme ZVZ obd. in izpodbijani sklep s katerim je bila zavržena pritožba obd. z dne 18.9.2001, razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali sklep obd. spremeni in sicer ga oceni, da je vložen pravilno in s strani pravega zagovornika, ter pritožbi v celoti ugodi, ter za obd. pripor odpravi in mu omogoči, da se slednji zagovarja s prostosti, ali ga omili, in sicer z blažjim ukrepom, in v korist obdolženca in ne v njegovo škodo".

Vrhovna državna tožilka K. U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obtoženčevega zagovornika ni utemeljena. Sodišče je ugotovilo, da je bilo o pritožbi že pravnomočno odločeno in je zato ravnalo prav, ko je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrglo kot nedovoljeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženčev zagovornik v zahtevi navaja, da je pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora zoper obtoženega R.P. še po vloženi obtožnici vložil pravočasno in da je zato napačna odločitev sodišča druge stopnje, ki je pritožbo zavrglo kot prepozno.

Ta vložnikova trditev je neupoštevna, saj je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zagovornikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno in ne iz razloga, ki ga v zahtevi zatrjuje vložnik.

Vročanje sodnih odločb, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, ni samo sebi namen, marveč je pomembno, ker upravičencu do pritožbe omogoča vložitev tega pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je sodišče odločilo o njegovih pravicah. Zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 28.6.2001 sta se obtoženi R.P. in njegov zagovornik, ki v nasprotju z ugotovitvami v pravnomočnem sklepu, izpodbijanem z zahtevo, navaja, da mu sodišče prve stopnje sklepa o podaljšanju pripora ni vročilo, pritožila. Zagovornik je v pritožbi celo navajal, katere navedbe v napadenem prvostopenjskem sklepu so po njegovem mnenju neutemeljene. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 20.7.2001 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. S tem je sklep o podaljšanju pripora postal pravnomočen, saj ga ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo (2. odstavku 132. člena ZKP). Zato je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko je pritožbo obtoženčevega zagovornika, ki jo je vložil zoper to pravnomočno odločbo, s sklepom, izpodbijanim z zahtevo, na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega R.P. v svoji zahtevi, ni podana, zato je na podlagi 1. odstavka 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.