Jedro

ZPIZ-1 določa prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo za odmero pokojninske dajatve. Med takšne je zakonodajalec v 7. alinei 42. člena ZPIZ-1 uvrstil odpravnine, prejemke zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev. Ker gre v 42. členu ZPIZ-1 za taksativno določene prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, je določbe od 39. do 41. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno razlagati in uporabiti le tako, da se za izračun pokojninske osnove poleg plače upoštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialna zavarovanja, razen eksplicitno izvzetih.

Sporni prejemek (čeprav poimenovan kot odškodnina) zaradi skrajšanja odpovednega roka, je potrebno upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

1. Odločbi št. ... z dne 17. 12. 2012 in št. ... z dne 10. 10. 2012 se odpravita.

2. Tožena stranka je v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna izdati novo odločbo o sorazmernem delu starostne pokojnine, tako da v pokojninsko osnovo všteje tudi znesek 11.568.210,36 tedanjih SIT bruto iz leta 2005. 3. Tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Tožbeni zahtevek, da se v pokojninsko osnovo zaradi odmere višjega sorazmernega dela starostne pokojnine všteje tudi odpravnina iz leta 2005 v višini 46.272.841,44 tedanjih SIT, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 17. 12. 2012 in št. ... z dne 10. 10. 2012 ter priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Postavilo se je na stališče, da zneska odpravnine v višini 46.272.841,44 tedanjih SIT in odškodnine v višini 11.568.210,36 tedanjih SIT nista vštevna v pokojninsko osnovo, ter posledično zaključilo, da je bila denarna dajatev v predsodnem postopku odmerjena v zakoniti višini.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se s 7. točko obrazložitve, po kateri sodišče ni sledilo njegovi izpovedi, da mu je delodajalec kot direktorju izplačal nadomestilo iz delovnega razmerja zaradi izgube delovnega mesta v znesku 46.272.841,44 SIT in nadomestilo zaradi skrajšanja odpovednega roka v višini 11.568.210,36 SIT, ter da ima naravo odpravnine samo znesek 483.000,00 SIT, ker da kaj takega ne izhaja iz notarskega zapisa. Poudarja, da je šlo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi na temelju 79. člena ZDR, zato se tožena stranka zmotno sklicuje na 94. člen istega zakona. V primeru sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi ni pravice do odpravnine in se zanjo ni mogoče dogovoriti, pri čemer se sklicuje na Veliki komentar zakona o delovnih razmerjih s sodno prakso Darka Kraševca. Navedenih trditev sodišče ni upoštevalo, niti ni sledilo dokaznemu predlogu o zaslišanju računovodje A.A., ki bi izpovedal, kakšna je bila narava navedenih izplačil. S tem je podana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Bistveno je namreč, kakšna je bila narava izplačila in ne, kaj piše v notarskem zapisu.

Sodišče ni hotelo razumeti, da je bilo v smislu 7. alineje 42. člena ZPIZ-1 izplačanih le 483.000,00 tedanjih SIT ali 2.015,52 EUR protivrednosti iz naslova odpravnine, 45.789.841,44 SIT ali 193.093,14 EUR bruto pa po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke. Sicer pa je zmotno stališče, da je šlo za odpravnino pred upokojitvijo, saj je po sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi bil še nekaj let v delovnem razmerju. Ker ni opredelitve, zakaj v pokojninsko osnovo ni vštevna odškodnina zaradi skrajšanja odpovednega roka, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje izpostavlja, da mu je bilo onemogočeno dokazovanje prave vsebine notarskega zapisa in volje strank, kar prav tako pomeni kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če bi bil izveden dokaz z zaslišanjem notarja, bi ta lahko izpovedal, da je šlo pri sklenitvi notarskega zapisa za razmerje inter partes, da je bil namen notarskega zapisa določiti izvršljivost zneskov, in da je pri zapisu odpravnine lahko prišlo do pomote, saj po 79. členu ZDR ni možna tovrstna oblika izplačila. V kolikor notar ne bi potrdil pomotnega zapisa, pa bi šlo za ničnostni zapis, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Poudarja, da ima pravico dokazovati, da to kar je zapisano v notarskem zapisu, ni točno, saj ni šlo za izplačilo odpravnine. Ni pojasnjeno, zakaj ni upoštevana njegova izpoved. Z izpodbijano sodbo je tako kršeno materialno pravo, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršena pravica do kontradiktornega postopka, ustavna pravica do enakega varstva pravic in poštenega sojenja, zaradi česar sodbe ni mogoče niti preizkusiti. Pomeni, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni prišlo do bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitev, zatrjevanih v pritožbi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Vendar pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno presojena pravna narava prejemka iz naslova odškodnine in posledično neutemeljeno izdana zavrnilna sodba glede celotnega tožbenega zahtevka.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, tako da se pokojninska dajatev odmeri od pokojninske osnove, v katero se všteje tudi 46.272.841,44 tedanjih SIT oz. zmanjšanih za 483.000,00 SIT iz naslova odpravnine, torej 45.789.841,44 SIT ter odškodnina v višini 11.568.210,36 SIT iz naslova nadomestila zaradi skrajšanja odpovednega roka.

S prvostopenjsko odločbo, citirano v izreku te sodbe, je bil namreč priznan sorazmerni del starostne pokojnine v znesku 829,12 EUR na mesec od 1. 1. 2012 dalje. Dajatev je bila odmerjena od najugodnejše pokojninske osnove na podlagi povprečja plač iz obdobja 1980 do 2009, ki znaša 1.757,99 EUR, in sicer v višini 70,5 % za 24 let 0 mesecev in 23 dni pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji in 11 let 11 mesecev ter 7 dni, dopolnjene pri italijanskem nosilcu zavarovanja. Sorazmerni del pokojninske dajatve je bil odmerjen ob uporabi Uredbe ES št. 883/2004 kot količnik 289/432 v mesece spremenjene skupne pokojninske dobe. Z drugostopenjskim upravnim aktom je bila pritožba zavrnjena in v reviziji potrjena prvostopenjska odločitev. Tožena stranka se je namreč postavila na stališče, da so bile pri odmeri pokojninske dajatve v pokojninsko osnovo pravilno vštete tožnikove plače, in da odpravnina niti odškodnina, dogovorjena v notarskem zapisu o sporazumni ureditvi medsebojnih razmerjih ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, nista vštevni v pokojninsko osnovo.

K ugoditvenemu delu te sodne odločbe Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je glede na 390. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2) podana v prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je v konkretnem primeru še potrebno uporabiti. ZPIZ-1 v 39. členu med drugim izrecno določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel v katerihkoli zaporedjih 18-ih let zavarovanja od 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Po 41. členu istega zakona se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo tudi določena nadomestila plač, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih, predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in na poseben način nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

ZPIZ-1 hkrati določa prejemke, ki niso vštevni v pokojninsko osnovo za odmero pokojninske dajatve. Med takšne je zakonodajalec v 7. alinei 42. člena ZPIZ-1 med drugim izrecno uvrstil tudi odpravnine, prejemke zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev. Ker gre v 42. členu ZPIZ-1 za taksativno določene prejemke, ki niso vštevni v pokojninsko osnovo, je določbe od 39. do 41. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno razlagati in uporabiti le tako, da se v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialna zavarovanja, razen eksplicitno izvzetih. Takšno materialnopravno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče RS(1).

Ali povedano drugače. Določbo 42. člena ZPIZ-1 s taksativno določenimi prejemki, ki niso vštevni v pokojninsko osnovo, je mogoče pravilno uporabiti le ob njeni ozki in ustavno skladni razlagi. Vsakršna drugačna interpretacija in uporaba bi bila namreč v nasprotju z lastninsko pravnim varstvom pravice do pokojnine v smislu 33. člena Ustave RS in 50. členom Ustave RS, ki kot človekovo pravico, varuje tudi pravico do pokojnine. Torej je potrebno prejemke iz delovnega razmerja, ki niso eksplicitno izključeni za vštetje v pokojninsko osnovo in od katerih so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove, ne glede na to, kako so poimenovani.

Prejemek 11.568.210,36 SIT, čeprav poimenovan kot odškodnina, in sicer zaradi skrajšanja odpovednega roka (priloga A/4 sodnega spisa - Notarski zapis sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerjih ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2005), je torej ob pravilni uporabi materialnega prava, potrebno upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove. Nobenega dvoma namreč ni, da je tožnikov bivši delodajalec od navedenega zneska obračunal in odvedel ne samo davek, temveč tudi prispevke iz naslova socialnih zavarovanj.

Ker je sodišče prve stopnje v tem obsegu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepravilne presoje pravne narave odškodnine zaradi skrajšanja odpovednega roka, tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP in uporabi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo ter razsodilo, kot je razvidno iz 1. in 2. odstavka I. točke izreka te sodne odločbe.

Glede na to, da je tožnik uspel le z manjšim delom zahtevka, je ob uporabi 2. odstavka 154. člena ZPP, bilo potrebno hkrati skleniti, da trpi sam priglašenih 2 x 10,00 EUR iz naslova materialnih stroškov za poštnino. Sicer pa so stroški v navedeni višini priglašeni povsem pavšalno. Torej brez vsakršne specifikacije ali predloženih dokazil o njihovem nastanku prav v priglašeni višini. Zaradi navedenega je odločeno, kot izhaja iz 3. odstavka I. tč. izreka te sodbe.

K zavrnilnemu delu te sodne odločbe Ob materialno pravnem izhodišču, kot je razlogovano v 6. tč. obrazložitve te sodne odločbe, v pokojninsko osnovo glede na eksplicitno izključenost z 42. členom ZPIZ-1, ni mogoče všteti odpravnino. To v obravnavani zadevi seveda velja tudi za sporazumno dogovorjeno odpravnino v znesku 46.272.841,44 tedanjih SIT v notarskem zapisu z dne 19. 12. 2005, ali 45.789.841,44 SIT zaradi domnevno zmanjšanih 483.000,00 SIT neto, kolikor naj bi tožniku pripadalo tovrstne dajatve po tedaj veljavni kolektivni pogodbi.

V zvezi z navedenim zneskom se namreč ni mogoče uspešno sklicevati na 79. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDR). Čeprav je pri tožniku šlo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in v takšnem primeru delovnopravna zakonodaja dejansko ne zagotavlja pravice do odpravnine, sta se glede na že citirani notarski zapis, tožnik in njegov bivši delodajalec dogovorila drugače, kar seveda ni bilo nedopustno. Potrebno je namreč upoštevati, da delovnopravna zakonodaja delavcem zagotavlja le minimum pravic. Pomeni, da se lahko v zasebnem sektorju delavec in delodajalec vedno dogovorita za večji obseg pravic, kot ga zagotavlja zakon. To še zlasti velja za poslovodne osebe oz. direktorje gospodarskih družb, kar je bi tudi tožnik. Za te so bile lahko v skladu z 72. členom ZDR, v pogodbi o zaposlitvi ne glede na 2. odstavek 7. člena istega zakona, pravice, obveznosti in odgovornosti, vključno s plačili za delo, dogovorjene drugače, kot je določal zakon.

Dejstvo, da so bili od odpravnine, dogovorjene v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, odvedeni davki in prispevki, seveda za odgovor na vprašanje, ali je tovrstni prejemek všteven v pokojninsko osnovo za odmero pokojninske dajatve, glede na 7. alineo 42. člena ZPIZ-1, ni bistven. Sicer se po 31. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDoh-1), veljavnem leta 2005, v davčno osnovo za odmero dohodnine med drugim niso vštevale odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač, zaposlenih v Sloveniji. Pomeni, da so bili v presežku tudi navedeni denarni prejemki obdavčeni.

Ker odpravnina, ki jo je tožnik prejel v letu 2005, glede na 7. alineo 42. člena ZPIZ-1, ni vštevna v pokojninsko osnovo za odmero pokojnine, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je ob delno spremenjeni sodbi, bilo potrebno glede tega dela tožbenega zahtevka razsoditi, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

Po 4. odstavku 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javnih listinah določena dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. To velja seveda tudi za notarske zapise, ki so javne listine in hkrati predstavljajo izvršilni naslov. Vendar pa glede na dodatno utemeljitev v tej sodni odločbi zgolj zato, ker prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem notarja in računovodje tožnikovega bivšega delodajalca, in ker torej ni uporabilo četrtega odstavka 224. člena ZPP, ni prišlo do bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena istega zakona, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost presoje, da odpravnina ni vštevna v pokojninsko osnovo. Res je sicer, da morajo stranke v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Vendar pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena istega zakona, odloča le sodišče. Iz notarskega zapisa povsem jasno in določno izhaja, da sta se tožnik in njegov bivši delodajalec dogovorila za odpravnino v znesku 46.272.841.44 tedanjih SIT. Tudi iz plačilne liste je razvidno, da je bila obračunana in izplačana odpravnina. Za potrebe upokojitvenega postopka tako ni mogoče uspešno dokazati drugačne narave tega prejemka. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov s pričama, v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uspešno zatrjevati niti kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ob določnem in povsem jasnem notarskem zapisu, da gre za prejemek iz naslova odpravnine, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi izpovedi o drugačni naravi tega prejemka. Takšen dokazni zaključek je tudi sprejemljivo utemeljilo, zato je morala v tej smeri zatrjevana bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ostati brezuspešna.

Glede na predhodno utemeljitev, ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da naj bi šlo za pomoto v zapisu. Še manj je mogoče uspešno zatrjevati, da bi v okoliščinah konkretnega primera glede na 79. člen ZDR- ja, lahko šlo za ničnost notarskega zapisa o odpravnini v dogovorjenem znesku.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

(1) Opr. št. VIII Ips 107/2014 z dne 29. 9. 2014