Jedro

Po določbi prvega odstavka 36.d člena ZDR delavcu invalidu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, delovno razmerje lahko preneha le z njegovim soglasjem. Pojem "delavec - invalid" je splošni pojem, ki zajema invalide, katerih položaj ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojne invalide po Zakonu o vojnih invalidih, invalidne osebe po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, pa tudi osebe z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju).

Tožnici je bila priznana telesna okvara, ker je gluha na obe ušesi, zato uživa posebno varstvo po navedeni določbi ZDR. Brez njenega soglasja ji delovno razmerje ni smelo prenehati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Razveljavilo je sklep direktorja tožene stranke z dne 28.3.1997 in Komisije za pritožbe z dne 27.5.1997, na podlagi katerih je tožnici, ki je gluha od rojstva, prenehalo delovno razmerje, ker njeno delo (retušer I) trajno ni bilo potrebno. Razsodilo je tudi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da ji je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji plačati razliko plače in jo od 3.6.1997 dalje razporediti na delovno mesto, ki ustreza njenemu znanju, izobrazbi in izkušnjam.

Ugotovilo je, da je v 36. d členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) naveden pojem delavec - invalid. To pomeni, da so s tem pojmom zajeti tudi delavci, ki so položaj invalida pridobili na podlagi kakšnega drugega predpisa. Sem sodijo delovni invalidi II. in III. kategorije po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98, v nadaljevanju: ZPIZ), vojni invalidi po Zakonu o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97, v nadaljevanju: ZVojI) in razvrščeni (kategorizirani) mladostniki po Zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76 in 3/80, v nadaljevanju: ZIUO). Tožnica je bila razvrščena po drugem odstavku 4. člena Pravilnika o kategorizaciji in evidenci otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 18/70, pravilno: Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, Uradni list SRS, št. 18/77, v nadaljevanju: Pravilnik). Izvid in mnenje je podala Strokovna komisija za mnenje o kategorizaciji otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju z dne 9.8.1965. Ministrstvo za delo in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje sta sprejela podobni stališči, da se določba 36. d člena ZDR nanaša na vse delavce, ki so po katerem koli predpisu pridobili položaj invalidne osebe.

Tožnica ima okvaro že od rojstva in torej ima položaj invalidne osebe.

Tožnica ni dala pisnega soglasja za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka ni kršila določb postopka iz 34. in 35. člena ZDR o ugotavljanju dela delavcev, ki je trajno postalo nepotrebno, ni pa spoštovala določb zakona o zaščiti delavcev invalidov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožena stranka ni upoštevala določb ZDR o varstvu delavcev - invalidov. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je tožnica pridobila položaj delavca - invalida, ki je širši pojem kot delovni invalid. Ni potrebno, da bi to dejstvo (položaj delavca - invalida) bilo ugotovljeno še s posebno odločbo. Zato za tožnico ne velja Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Uradni list SRS, št. 18/76, 8/90, v nadaljevanju: ZUZIO). Ker ima tožnica položaj invalidne osebe, bi ji na podlagi 36d člena ZDR delovno razmerje lahko prenehalo le z njenim soglasjem.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, zavrnitev tožbenega zahtevka in odmero stroškov postopka.

Navajala je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja nasprotje med izrekom prvostopne sodbe, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, in obrazložitvijo, ki ugotavlja, da tožena stranka ni kršila določb 34. in 35. člena ZDR.

Izreka sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki ne bo mogoče izvršiti, ker je bilo delovno mesto retušer I ukinjeno.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker tožnici ni bil položaj invalida pravnomočno priznan z odločbo pristojnega organa. Tožnica, ki je gluha od rojstva, tudi nima odločbe o priznanju položaja invalidne osebe.

ZIUO in Pravilnik nimata nobenih določb o merilih, postopku, določitvi in pridobitvi položaja invalidnosti.

Tožnica je bila opredeljena kot otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.

36. d člen ZDR ne more biti podlaga za ugotavljanje tožničinih pravic. To je lahko le ZUZIO, ki določa postopek v 6. ter 42. do 46. členu. Položaj invalidne osebe se ugotavlja na podlagi določbe 43. člena.

Tožnica je prejela odpravnino, na Zavodu za zaposlovanje pa je tudi uveljavljala nadomestilo za primer brezposelnosti.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. julijem 1999, ko je začel veljati ZPP. Zaradi tega je na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP v tem postopku uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77).

Revizija je bila na podlagi določb 390. člena ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrečno določeni.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve po 10. točki ni ugotovilo.

Razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ju uveljavlja revizija, nista podana.

ZDR v 34. in 35. členu določa postopek, merila, organe, program in druge okoliščine, ki so pomembne za zakonitost postopka za ugotavljanje delavcev, katerih delo (trajno) ni potrebno. V 36. d členu je določeno posebno varstvo delavcev - invalidov, starejših delavcev in zakoncev, za katere je ugotovljeno, da njihovo delo trajno ni potrebno. Vsebini obravnavanja 34. in 35. člena na eni in 36. d člena na drugi strani sta torej povsem različni. Sodišče prve stopnje je zato (lahko) ugotovilo, da je bil postopek po 34. in 35. členu ZDR pravilno izveden, da pa je bila kršena določba 36. d člena, ki jo je upoštevati pri varstvu tožnice. To je tudi storilo. Zato ni mogoče sprejeti trditve v reviziji, da je dana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ker bi naj bil izrek prvostopne sodbe v nasprotju z razlogi sodbe.

V 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ni navedeno, da je tožena stranka dolžna sprejeti tožnico na delovno mesto retušerja I. Izrek v navedeni točki določa, da je tožena stranka dolžna tožnico razporediti na delovno mesto, ki je primerno njenemu znanju, izobrazbi in izkušnjam. Zato ne drži trditev, da izrek v navedenem delu ni izvršljiv. Sicer pa je izvršljivost vprašanje, ki ga je presojati po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 do 89/99) in ne more biti predmet revizije.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob določbah 50. in 52. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000), ki v 50. členu ureja pravico do socialne varnosti, v 52. členu pa med drugim pravice otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, to področje urejajo tudi mednarodne norme. Tako npr. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list SFRJ, št. 3/87, mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 15/92) v 7. členu določa pravico invalidov, da obdržijo zaposlitev in napredujejo v njej. Evropska socialna listina (Uradni list RS, št. 7/99, mednarodne pogodbe) v 2. točki 15. člena invalidnim osebam zagotavlja med drugim pravico da obdržijo zaposlitev v normalnem delovnem okolju. Skupna značilnost navedenih norm je, da varujejo zaposlitev invalidov, invalidnih oseb in drugih oseb, katerih zdravje je prizadeto, če tako določa pravni red posamezne države.

ZDR v prvem odstavku 36. d člena ureja pravice "delavca - invalida". ZPIZ ureja "invalidnost" v več členih (npr. 21., 26., 27. člen), opredeljuje pa jo v prvem odstavku 27. člena kot zmanjšanje ali izgubo delovne zmožnosti. Tri kategorije invalidnosti ZPIZ opredeljuje v 34. členu. "Vojaški invalid" po prvem odstavku 1. člena ZVojI je oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20 % okvaro zdravja. ZUZIO v prvem odstavku 1. člena kot "invalidne osebe" opredeljuje tiste osebe, ki zaradi svoje telesne ali duševne prizadetosti potrebujejo pri usposabljanju in zaposlovanju posebno strokovno pomoč. ZIUO, ki je prenehal veljati dne 1.7.2000 na podlagi 43. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/2000), je med "otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju" štel tudi otroke s slušnimi motnjami (1. in 2. člen). Navedeni zakoni z različnimi slovničnimi pojmi želijo poudariti tudi različnost pravnih opredelitev in značilnosti pojmov, ki jih obravnavajo.

Tožnica je bila z Izvidom in menenjem Strokovne komisije za mnenje o kategorizaciji otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju z dne 9.8.1965 (listina v prilogi A4) opredeljena po drugem odstavku 4. člena Pravilnika kot gluha od rojstva. S sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 30.4.1981, št. I-500151, je bila tožnici priznana 70 % telesna okvara zaradi popolne izgube sluha na obeh ušesih.

Iz določb navedenih zakonov je sklepati, da ZDR v prvem odstavku 36. d člena s pojmom "delavec - invalid" uporablja kot splošni pojem, ki zajema vse osebe, ki jih je zaradi zdravstvenih razlogov razvrstiti med invalide, vojaške invalide, invalidne osebe ali otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Ali je dana katera od navedenih sprememb zdravja, ugotavlja sodišče od primera do primera, upoštevajoč opredelitve in postopek, ki je določen v navedenih zakonih. Zato podlaga za ugotovitev, ali delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, šteti za delavca invalida, ni le odločba pristojnega organa (npr. v invalidskem postopku), temveč tudi ugotovitev delovnega sodišča, ali so podani pogoji, da se delavcu prizna tak položaj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici, ki je gluha od rojstva (kar v bistvu med strankama ni sporno), priznati položaj delavca invalida. Odločitev sodišča druge stopnje in soglasje s takšno ugotovitvijo in odločitvijo sodišča prve stopnje je zato pravilno.

Zaradi obrazloženega ne more biti sprejemljiva navedba v reviziji, da bi bilo treba pravice in položaj tožnice presojati po določbah ZUZIO in da ji ni mogoče priznati varstva po 36. d členu ZDR, ker ni bilo odločeno po navedenem zakonu.

Okoliščini, da bi naj tožnica prejela odpravnino in nadomestilo za primer brezposelnosti, na odločitev ne moreta vplivati, ker nista predmet odločanja v tem delovnem sporu, lahko pa sta predmet drugih postopkov.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).