Jedro

Toženka navaja, da o vlogi še ni odločila, ker je prepričana, da področna zakonodaja, tako ZZDej in ZJZP nikjer izrecno ne določata, kdaj in pod katerimi pogoji lahko toženka da ali zavrne soglasje za prenos koncesije. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da gre po naravi stvari nedvomno za odločitev, ki mora biti sprejeta po pravilih splošnega upravnega postopka, kar pomeni, da velja za odločanje o vlogi tudi rok, ki ga ZUP določa za odločitev o zahtevi

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se Ministrstvu za zdravje naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe izda akt, s katerim bo odločilo o vlogi tožeče stranke z dne 19. 5. 2021 za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je na naslovno sodišče dne 25. 4. 2022 vložila tožbo zaradi molka organa. V njej je uvodoma pojasnila, da je koncesionarka, ki opravlja koncesijsko zdravstveno dejavnost na področju zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti interne medicine - pnevmologije, na podlagi izdanega dovoljenja Ministrstva za zdravje, št. 503-57/2006 z dne 4. 1. 2008, ugotovitvene odločbe istega organa, št. 0142-236/2015/5 z dne 30. 3. 2020, odločbe o podelitvi koncesije, št. 503-57/2006 z dne 17. 11. 2006, odločbe o spremembi koncesijske odločbe, št. 0142-1104/2018/2 z dne 6. 12. 2018, ter pogodbe o koncesiji, št. 354/2006 z dne 20. 11. 2006. Tožnica je dne 19. 5. 2021 vložila pri toženki vlogo za izdajo soglasja k prenosu koncesije na novoustanovljeno (prevzemno) družbo v postopku statusnega preoblikovanja zdravnice zasebnice v d.o.o., ki jo je utemeljila s sklicevanjem na drugi odstavek 74. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), četrti odstavek 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. Ker gre za odločanje v upravni zadevi, se uporabljajo postopkovna pravila po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Od vložitve vloge toženka tožnice ni pozvala k morebitni dopolnitvi, enomesečni in dvomesečni rok iz 222. člena ZUP je potekel. Tožnica je večkrat po e-pošti vljudno urgirala k izdaji odločbe, vendar odgovora ni prejela. Zato je tožnica 25. 3. 2022, sledeč tretjemu odstavku v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), na toženko naslovila poziv na izdajo odločbe v 7-ih dneh, ki ga je ta prejela 28. 3. 2022. Toženka je odgovorila z dopisom z dne 29. 3. 2022, da gre za zahtevnejšo zadevo in podala opravičilo za daljše obravnavanje. Do dneva vložitve tožbe odločbe ni izdala.

2. V nadaljevanju tožnica obširno pojasnjuje dejstva, zaradi katerih je vlogo za tako soglasje podala in pričakuje njeno pozitivno rešitev, pri čemer se sklicuje na ZZDej, ZGD-1, ZJZP, odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. Kot zaključno je predlagala, da sodišče tožbi ugodi in toženki naloži izdajo odločbe o njeni vlogi z dne 19. 5. 2021, z rokom izdaje odločbe, ki naj ne bo daljši od 30 dni, pri tem pa še predlaga sodišču, da se v obliki obrazložitve sodne odločbe podajo toženki ustrezne smernice in stališča, glede uporabe materialnega in procesnega predpisa, z namenom, da se vzpostavijo mehanizmi enake uporabe zakona v upravnih postopkih pred toženko. Hkrati ji naj toženka povrne stroške postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo odgovarjala na vsebinske navedbe v tožbi, sklicujoč se pri tem na ZZDej, ZGD-1, ZJZP, odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. Upoštevajoč navedeno je prepričana, da področna zakonodaja nikjer ne določata, kdaj in pod katerimi pogoji lahko toženka da ali zavrne soglasje za prenos koncesije, zato o vlogi še ni odločila. Sicer pa lahko tožnica javno službo na podlagi podeljene koncesije še naprej opravlja kot fizična oseba, saj je pravnoorganizacijska oblika pri nadaljnjem opravljanju javne zdravstven službe v ničemer ne omejuje.

4. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi prerekala navedbe toženke. Statusno preoblikovanje tožnice v ničemer ne ovira toženke pri njenih nalogah in obveznostih pri zagotavljanju sekundarne zdravstvene službe, niti nima nobenega učinka na transparentnost podeljevanja koncesij, saj se s statusnim preoblikovanjem ne podeljuje nova koncesija, temveč se zgolj prenaša na univerzalnega naslednika. Navedla je še, da ji je znano, da je toženka še izdala soglasje k statusnemu preoblikovanje izvajalca zdravstvene dejavnosti. Naknadno je sodišču poslala še prošnjo za pospešitev postopka, ker toženka ni podala nobenega tehtnega argumenta, ki bi utemeljeval molk organa ali zavrnilno izdajo odločbe.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po tretjem odstavku istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tudi tožnik, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

7. V obravnavanem primeru je tožnica pri toženki podala vlogo za izdajo soglasja za prenos pravice po 74. členu ZJZP. Tožnica je namreč koncesionarka - izvajalka zdravstvene dejavnosti, ki opravlja dejavnost v statusni obliki zasebnice in, ki bo po pridobitvi soglasja pričela postopek statusnega preoblikovanja v družbo z omejeno odgovornostjo, z nadaljnjim izvajanjem dejavnosti pod enakimi pogoji in na enak način kot dosedaj. Pri tem se tožnica sklicuje še na določbe ZZDej (3., 3a., 42., 44. člen) in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. 8. Po prvem odstavku 74. člena ZJZP izvajalec javno-zasebnega partnerstva dejavnosti, ki je predmet javno-zasebnega partnerstva, deloma ali v celoti ne sme prenesti na tretje osebe, razen če za to predhodno pridobi pisno soglasje javnega partnerja ali če je to s tem zakonom izrecno predpisano (projektno podjetje, vstop v razmerje), po drugem odstavku istega člena pa mora pri oddaji pravnih poslov tretjim osebah (nakup blaga ...) in prenosu posebnih in izključnih pravic izvajalec javno-zasebnega partnerstva ravnati skladno z načelom transparentnosti in nediskriminatornosti na podlagi državljanstva. Izvajalec lahko posebne in izključne pravice prenese na druge izvajalce le skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja.

9. Kot je razvidno iz tožbe, odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog in podatkov spisa, je tožnica vlogo za izdajo soglasja za prenos koncesije zaradi statusnega preoblikovanja podala pri toženki (ki ji je podelila koncesijo z odločbo, št. 503-57/2006 z dne 17. 11. 2006, spremenjeno z odločbo, št. 0142-1104/2018/2 z dne 6. 12. 2018) 19. 5. 2021. Ker toženka o njeni zahtevi ni odločila, je tožnica dne 25. 3. 2022 vložila zahtevo za izdajo odločbe (o vlogi z dne 19. 5. 2021) v nadaljnjih sedmih dneh, pri čemer se je sklicevala na drugi in tretji odstavek 28. člena ZUS-1. Kljub ponovni zahtevi za izdajo odločbe, toženka o vlogi tožnice z dne 19. 5. 2021 ni odločila. Slednje tudi ni sporno med strankama, saj je v odgovoru na tožbo temu pritrdila tudi toženka z navedbo, da o vlogi še ni odločila, ker je prepričana, da področna zakonodaja, tako ZZDej in ZJZP nikjer izrecno ne določata, kdaj in pod katerimi pogoji lahko toženka da ali zavrne soglasje za prenos koncesije. Sodišče v zvezi z zadnjim delom povedi toženke zgolj pripominja, da gre po naravi stvari nedvomno za odločitev, ki mora biti sprejeta po pravilih splošnega upravnega postopka, kar pomeni, da velja za odločanje o vlogi tudi rok, ki ga ZUP določa za odločitev o zahtevi (tako tudi v podobni zadevi naslovno sodišče v, I U 115/2018).

10. Prvi odstavek 69. člena ZUS-1 določa, da v primeru, če je bila tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda oziroma, če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe.

11. Ker toženka o vlogi tožnice ni odločila ne v predpisanem roku iz 222. člena ZUP (tako ne v enomesečnem, kot tudi ne v dvomesečnem roku), niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožničini izrecni zahtevi, je sodišče, upoštevajoč prvi odstavek 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je toženki naložilo, da odloči o tožničini vlogi za izdajo soglasja za prenos koncesije zaradi statusnega preoblikovanja po 74. členu ZJZP v roku 30 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da je (ob upoštevanju navedb toženke v odgovoru na tožbo) predlagan rok v tožbi primeren rok za izdajo ustreznega akta.

12. Sodišče še dodaja, da ob naložitvi izdaje akta ni sledilo tožničinemu predlogu s podajo smernic in stališč toženki glede uporabe materialnega in procesnega predpisa. S tem bi namreč lahko prejudiciralo odločitev toženke v zadevi, ki je v (izvirni) pristojnosti izvršilne veje oblasti, kar bi bilo v neskladju z načelom delitve oblasti.

**K II. točki izreka:**

13. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).