Jedro

Ob potrebni skrbnosti bi tožena stranka lahko že veliko prej „v arhivu“ opravila potrebne poizvedbe, ali obstoji odločba, s katero je bila sporna odškodnina določena in pravočasno podala ustrezen dokazni predlog. Na stranki je namreč breme, da vsaj pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki omogočajo kakovostno obrambo, še toliko bolj to velja v ponovljenem postopku.

V zakonu predvidena podaljšljivost roka ne pomeni, da sodni rok za opravo procesnega dejanja stranke ni prekluzivne narave. Če bi bil rok za opravo procesnega dejanja stranke le instruktiven, bi bila določba, da se mora podaljšanje roka predlagati pred njegovim iztekom, brez pomena. Predlog za podaljšanje (drugi odstavek 110. člena ZPP) sploh ne bi imel smisla, če bi sodišče zamujeno procesno dejanje v vsakem primeru upoštevalo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za odškodnino za nacionalizirani in odvzeti zemljišči (parc. št. 64/1 v izmeri 48 m2 in 65/2 v izmeri 394 m2, obe vl. št. 60, k.o. ...). Takšno odločitev je oprlo predvsem na odločbo Upravno-pravnega oddelka skupščine Občine Ljubljana – Center ... z dne 9. 12. 1965 (v nadaljevanju Odločba). Presodilo je, da je z njeno vročitvijo tožnik pridobil terjatev do tožene stranke, ki je v času vložitve tožbenega zahtevka zastarala(1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo glede odločitve o stroških, sicer pa je pritožbo zavrnilo. Presodilo je, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je Odločbo kljub prekoračitvi sodno določenega roka za njeno predložitev upoštevalo in nanjo oprlo svojo odločitev.

3. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je podana kršitev 286. in 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo Odločbo, ki je ne bi smelo. Tožena stranka je ta dokaz predložila v pripravljalni vlogi 14. 5. 2007, to je po prvem naroku (nove) glavne obravnave, pri tem pa ni navajala, zakaj ga brez svoje krivde ni mogla predložiti na prvem naroku (28. 1. 2005 oziroma 18. 4. 2007). S tem je prekoračila tudi sodno določen rok, za njegovo podaljšanje pa ni zaprosila. Tožnik še poudarja, da iz zapisnika o vročitvi listin toženi stranki z dne 11. 5. 2007, ki ga je priložila Odločbi, izhaja, da je za izročitev listin arhiv zaprosila šele 7. 5. 2007, to je po izteku roka. Zato meni, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo Odločbo kot pravočasen dokaz, ker naj bi se naknadna potreba po predložitvi Odločbe pojavila šele, ko se je tožnik dokončno izjavil o dejstvih, na katere opira tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da tožena stranka sama tega pri predložitvi spornih dokazov ni navajala. Prav tako ni navajala drugih razlogov, da dokazov brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno (drugi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je s tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Dodaja še, da je tožnik že med zaslišanjem pred razveljavitvijo prvostopenjske odločbe izpovedal o spornih okoliščinah in da tudi če gre za „specifično situacijo“ (kar kot razlog navaja pritožbeno sodišče), to ne more opravičevati zamude roka za predložitev listin. Revizija tako vztraja, da je nepravilna uporaba določb o prekluziji vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe.

4. Revident meni tudi, da izpodbijana sodba temelji na zmotni uporabi določil upravnega postopka. Sporna Odločba sploh ni pravnomočna. Sodišče ugotavlja, da je postala odločba pravnomočna z vročitvijo, hkrati pa ugotavlja, ta tožnik odločbe ni nikoli prejel. Takšno razlogovanje pomeni tudi bistveno kršitev določil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz odredbe na odločbi izhaja, da se ta ne vroča tožnikovemu očetu, ampak se mora vročiti tožniku osebno. Podatki v spisu nasprotujejo ugotovitvi sodišča, da je odločba pravnomočna, saj na njej ni klavzule pravnomočnosti. Ker ima le pravnomočna odločba pravne učinke, je zaključek nižjih sodišč, da je bila odškodnina določena, napačen.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede prekluzije je utemeljen. Pravicam stranke v pravdnem postopku ustrezajo tudi odgovornosti, da s svojim ravnanjem v postopku pripomore k uresničitvi teh pravic, kot tudi h kakovosti sodnega varstva in pospešitvi postopka.(2) Stranka mora v skladu z 286. členom ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi vse dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb. Na poznejših narokih lahko to stori le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Drugi odstavek 362. člena ZPP določa, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

8. Sodišče je (kot to navaja tudi revident) 7. 3. 2007 poskusilo opraviti prvi narok (nove) glavne obravnave(3) in ob tem pozvalo toženo stranko, naj v 30 dneh pojasni, ali je bila tožniku že določena odškodnina za odvzeti nepremičnini, a se ta do naroka 18. 4. 2007 ni opredelila. Na tem naroku ji je sodišče za pridobitev in predložitev listine (Odločbe) dalo še 15 dnevni rok.

9. Sporni dokaz je predložila po prvem naroku (nove) glavne obravnave in po izteku sodno postavljenega roka, in sicer v pripravljalni vlogi 14. 5. 2007. Za podaljšanje roka ni zaprosila, prav tako ni navajala, zakaj ga brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno, navedla je le, da je „z nemalo težav“ ugotovila, da se „arhiv nekdanje občine L. C. nahaja na arhivu Upravne enote Ljubljana, izpostava C.“.

10. Stališče drugostopenjskega sodišča, da gre za „specifično situacijo“, ker naj bi se naknadna potreba in zahteva po predložitvi Odločbe pojavila šele, ko se je tožnik dokončno izjavil o dejstvih, na katere opira tožbeni zahtevek, po mnenju revizijskega sodišča ne zdrži. Tožnik je tekom postopka res spreminjal tožbene trditve(4), vendar je v ponovnem sojenju na naroku dne 18. 4. 2007 pojasnil, da odškodnina za obe zemljišči (parceli št. 65/2 in 64/1) ni bila določena. Dejstva, ki jih dokazuje Odločba, pa so bila relevantna skozi celoten postopek. Najkasneje so ta postala relevantna z začetkom ponovljenega postopka (z vročitvijo odločbe višjega sodišča oziroma na naroku 18. 4. 2007).(5) Ob potrebni skrbnosti bi tako tožena stranka lahko že veliko prej „v arhivu“ opravila potrebne poizvedbe, ali obstoji odločba, s katero je bila sporna odškodnina določena in pravočasno podala ustrezen dokazni predlog. Na stranki je namreč breme, da vsaj pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki omogočajo kakovostno obrambo, še toliko bolj to velja v ponovljenem postopku.

11. Ne samo, da tožena stranka dokaza ni predložila na prvem naroku, ampak tega ni storila niti v roku, ki ji ga je za to določilo sodišče. Pred potekom 15 dnevnega roka ni storila ničesar, zlasti ni predlagala njegovega podaljšanja, neaktivna je bila vse do pripravljalne vloge 14. 5. 2007, ob kateri je predložila sporni dokaz. Pri tem pa, kot opozarja revident, iz zapisnika o vročitvi listin z dne 11. 5. 2007, ki ga prilaga tožena stranka, izhaja, da je za izročitev listin zaprosila šele 7. 5. 2007 po izteku roka.

12. Sodišče tožene stranke ob postavitvi roka sicer ni opozorilo na posledice zamude roka, a gre za sodni in hkrati za procesni rok, ker je določen za opravo procesnega dejanja stranke. Takšen rok je tudi podaljšljiv, če stranka iz opravičenih razlogov predlaga njegovo podaljšanje. ZPP v tretjem odstavku 110. člena določa, da je treba tako podaljšanje predlagati pred iztekom tako določenega roka. V zakonu predvidena podaljšljivost roka ne pomeni, da sodni rok za opravo procesnega dejanja stranke ni prekluzivne narave. Če bi bil rok za opravo procesnega dejanja stranke le instruktiven(6), bi bila določba(7), da se mora podaljšanje roka predlagati pred njegovim iztekom, brez pomena. Predlog za podaljšanje (drugi odstavek 110. člena ZPP) sploh ne bi imel smisla, če bi sodišče zamujeno procesno dejanje v vsakem primeru upoštevalo.(8) Roki, zakonski in sodni, imajo svoj namen, določeni so zaradi pospešitve in koncentracije postopka ter zaradi zmanjšanja obdobja pravne negotovosti oziroma zaradi učinkovitejšega sodnega varstva obeh strank. Prav temu namenu so prilagojene nekatere določbe novega procesnega zakona (ZPP-D) in je moč v njihovem duhu razlagati tudi določbe ZPP, ki jih je treba uporabiti v tem postopku(9).

13. Navedba tožene stranke, da je imela težave glede ugotovitev, kje se nahaja arhiv njene prednice, prav gotovo ne more opravičiti njene zamude. Vodenje arhivov je pravno urejeno in nepoznavanje predpisov ne more predstavljati opravičljivega razloga, da toženka ni zaprosila za podaljšanje roka in posledično prepozno predložila dokaz.

14. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje Odločbe ne bi smelo upoštevati in nanjo opreti sodbe, saj je bila tožena stranka glede tega dokaza prekludirana; s tem je podana relativna bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. in 362. členom ZPP, saj bi bila odločitev nižjih sodišč zaradi neutemeljeno upoštevanega dokaza lahko drugačna.(10)

15. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Glede na odločitev se z ostalimi revizijskimi očitki ni bilo potrebno ukvarjati. Sodišče bo moralo v novem sojenju upoštevati, da je tožena stranka glede Odločbe prekludirana in svoje odločitve ne bo smelo opreti na ta dokaz.

16. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Takrat veljavni Zakon o zastaranju (Ur. l. FLRJ št. 40/53 in 57/54) je določal 10 letni zastaralni rok.

Op. št. (2): Galič A., Komentar ZPP, 2. knjiga str. 596-598. Op. št. (3): Tega naroka ni opravilo, ker ni bilo razvidno, ali je bila odločba pritožbenega sodišča vročena toženi stranki.

Op. št. (4): V tožbi je navajal, da je bila določena odškodnina, a ta ni dosegala realne vrednosti; v pripravljalni vlogi 28. 8. 2002, da je bila izplačana odškodnina za parcelo št. 64/1 ne pa tudi za 65/2; v pripravljalni vlogi 18. 1. 12005 pa, da zahteva odškodnino za obe odvzeti parceli.

Op. št. (5): Tu ne gre za dokaz, za katerega stranka ni vedela oziroma ga ni predložila, ker ni mogla pričakovati, da bo relevanten. Več o tem Galič A., Komentar ZPP str. 599-600. Op. št. (6): Instruktivni roki so vsi tisti, katerih zamuda ne prepreči oprave procesnega dejanja. Taki so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj sodišča, medtem ko so roki za opravo procesnih dejanj strank, tudi tisti, ki jih določi sodišče, praviloma prekluzivni.

Op. št. (7): Tretji odstavek 110. člena ZPP.

Op. št. (8): Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 641/2007 z dne 6. 9. 2007, podobno v zadevi II Ips 619/2003 z dne 11. 11. 2004 pri zamudi roka za plačilo predujma za izvedenca.

Op. št. (9): ZPP Ur. l. RS 26/99 s spremembami.

Op. št. (10): Več o tem Zobec J., Komentar ZPP, 3. knjiga str. 260-261.