Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obtoženec je glede na letne gume, zasneženo cestišče po klancu navzdol in glede na ovinek, vozil z neprimerno hitrostjo, ne glede na to, da je vozil počasi, saj bi moral montirati verige ali pa preložiti vožnjo.
Pritožba zagovornika obtoženega Vilka T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.
Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo določila člena 45/I ZTVCP iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla, s čimer je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odst. 325. člena KZ ter mu je na podlagi določbe 45. člena KZ kazen odpustilo. Obtožencu je po 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 67.614,00 SIT in na 50.000,00 SIT odmerjene povprečnine, po 4. odst. 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila potrebnih stroškov in nagrade zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Proti tej sodbi se je zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških pritožil obtoženčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženca oprosti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Seja senata se je udeležil višji državni tožilec svetnik J. S., ki je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik meni, da je do prometne nesreče prišlo ob spletu vrste neugodnih okoliščin, ki jih ni možno pripisati subjektivnemu ravnanju obtoženca, kar naj bi izključevalo njegovo kazensko odgovornost. Sodišče druge stopnje se s takimi navedbami ne strinja, saj meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ravno obtoženčevo ravnanje, torej vožnja s hitrostjo, ki ni bila prilagojena lastnostim in stanju cestišča, vzrok, da je kritičnega dne prišlo do prometne nesreče. Obravnavanega dogodka nikakor ni mogoče pripisati spletu naključnih okoliščin, saj gre v tej kazenski zadevi za prometno situacijo, ki upoštevaje vremenske razmere in stanje na cestišču, zahteva bistveno bolj pazljivo in počasnejšo vožnjo od tiste v normalnih razmerah, česar pa obtoženec ni upošteval. Obtoženec se sicer ni zavedal, da lahko s svojim ravnanjem povzroči prepovedano posledico, saj je vozne razmere na cestišču ocenil napačno ter menil, da bo s hitrostjo, s katero je vozil, brez težav speljal ovinek, čeprav bi se glede na to, da je vozil po klancu navzdol v oster, levi, nepregleden ovinek, ki delno ni bil zavarovan z zaščitno ograjo, po mokrem, spolzkem, poledenelem in neposipanem vozišču z letnimi pnevmatikami, da je že v začetku vožnje čutil, da ima vozilo slab stik s podlago ter glede na to, da je cesto poznal in vedel, da je v takih pogojih nevarna, moral in mogel zavedati, da vozi prehitro in da hitrosti ni prilagodil voznim razmeram in da lahko zaradi takšnega ravnanja povzroči prometno nesrečo. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s trditvijo obtoženčevega zagovornika v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer ugotavlja, da je bila vožnja obtoženca prehitra, da ni prilagodil vožnje razmeram na cesti ter da je po trčenju v kovinsko ograjo zapeljal preko ograje v strm prepad. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb pritožbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno ugotovilo, pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze in sprejelo dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva primerno obrazložilo. Zagovoru obtoženca, da je vozil počasi, previdno v prvi prestavi, da je skoraj "lezel", sodšče ni moglo slediti, temveč je utemeljeno zaključilo, da hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram na cestišču. Navedeno izhaja že iz samega zagovora obtoženca, da je takoj, ko je speljal, začutil "lahek" volan in da ni imel dobrega stika s cestiščem, to pa potrjuje tudi dejstvo, da so trije vozniki, ki so isto pot prevozili tik pred njim v identičnih vremenskih razmerah in ob tem, da so hitrost vožnje očitno ob ustreznih pnevmatikah prilagodili, ovinek speljali brez težav. To potrjuje tudi priča Maks K., ki je izpovedal, da je slišal, da so pred obtožencem po isti poti odpeljali trije osebni avtomobili. Poleg tega je ta del ceste v takšnih vremenskih razmerah izjemno nevaren, saj je priča Ivan T. povedala, da kadar je bil sneg, so avtomobile običajno puščali pri planinskem domu. To je nedvomno vedel tudi obtoženec, saj je, kot je sam navedel, to pot dobro poznal in bi ob tem, da je imel na avtomobilu letne pnevmatike, moral voziti bistveno počasneje in previdneje ali pa z verigami ali pa celo počakati na boljše razmere na cesti. Ob tem je neutemeljena tudi sicer pravilna navedba v pritožbi, da obtoženčevega avtomobila ni zaneslo v prepad čez ograjo, ampak da je zdrsnil v prepad na mestu, kjer ograje ni bilo več in da v kolikor bi bila postavljena ograja v celotni dolžini cestišča, bi ne prišlo do zdrsa čez rob cestišča in tudi ne do tako tragičnih posledic, saj navedeno ni okoliščina, ki bi vplivalo na kazenski pregon obtoženca. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na previsoko odmerjene stroške kazenskega postopka ter povprečnino. Obtoženec je redno zaposlen, in prejema plačo okoli 80.000,00 SIT. Zato je po oceni pritožbenega sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino, ki je odmerjena glede na trajanje in zamotanost kazenskega postopka ter premoženjske razmere obtoženca. Glede na določbo 386. člena ZKP, po kateri obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje ocenjevalo tudi odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so posledice kaznivega dejanja obtoženca tako prizadele, da izrek kazni ne bi bil pravičen niti upravičen in da je smrt matere tisti poseben razlog, ki narekuje odpustitev kazni. Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba neutemeljena, je obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, kar je primerno glede na trajanje in zamotanost pritožbenega postopka ter gmotne razmere obtoženca.