Jedro

Posamezni etažni lastnik ni upravičen do plačila celotne vtoževane terjatve, ampak zgolj do terjatve v deležu, ki je enak deležu njegovega posameznega dela v razmerju do celotne stavbe. Pri plačilu najemnine etažnim lastnikom gre za deljivo obveznost (pravilno - terjatev). Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na trditveno podlago obeh strank, ugotoviti do kolikšnega vtoževanega zneska je terjatev utemeljena v korist tistih tožnikov, ki so svojo lastništvo na posameznem delu celotne stavbe izkazali.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2005/04729 z dne 3. 5. 2005, v delu, ki se nanaša na 2., 4. - 8., 10., 21., 23., 26., 31. - 35., 39. - 41., 43., 44., 46., 47., 49. - 51., 53., 60., 61., 64., 65., 68., 75., 77., 93. - 95. tožnika, v celoti v veljavi v 1. točki izreka, v 3. točki izreka pa za znesek 61,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2005 do plačila; v preostalem delu je 3. točko izreka za te tožnike razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Nadalje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2005/04729 z dne 3. 5. 2005 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo za 1., 3., 9., 11. - 20., 22., 24., 25., 27. - 30., 36. - 38., 42., 45., 48., 52. - 59., 62., 63., 66., 67., 69. - 74., 76., 78. - 92., 96., 97. tožnike in je glede teh tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna 2., 4. - 8., 10., 21., 23., 26., 31. - 35., 39. - 41., 43., 44., 46., 47., 49. - 51., 53., 60., 61., 64., 65., 68., 75., 77., 93. - 95. tožniku v roku 15 dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 232,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da so 1., 3., 9., 11. - 20., 22., 24., 25., 27. - 30., 36. - 38., 42., 45., 48., 52. - 59., 62., 63., 66., 67., 69. - 74., 76., 78. - 92., 96., 97. tožniki dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 450, 46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov zavrne oziroma tožbo zavrže s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Toženec je konkretiziral ugovor v zvezi z veljavnostjo najemne pogodbe na prvem naroku 24. 10. 2008, kjer je tudi navedel, da se sklicuje na ničnost najemne pogodbe, ker je niso podpisali vsi lastniki. Toženec je zaradi dokončne odločitve sodišča v postopku pod opr. št. III P 2988/2002, predlagal prekinitev postopka, ki ga je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Le nekateri od tožnikov so tekom postopka izkazali svoja lastniška upravičenja, pa še ti samo za obdobje od septembra 2004 dalje. Tožniki so v tožbi predložili račune, ki jih je izdala M., d.o.o. in ne tožniki sami. Sodišče je tako v veljavi vzdržalo sklep o izvršbi, ki je izdan na podlagi računov, ki jih je izdala stranka, ki sploh ni stranka postopka. Iz pogodbe o upravljanju z dne 31. 3. 1993 je razvidno, da je niso podpisali vsi lastniki stanovanj, torej ta pogodba ni bila veljavno sklenjena. Tožniki niso dokazali, da bi pogodbo sklenili etažni lastniki, katerih deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Zahtevek za povračilo stroškov vzdrževanja in investicij v stavbo, lahko zahtevajo le tisti lastniki stavbe, ki so te stroške dejansko plačali. Predmet pravdnega postopka je ugotoviti temelj in višino zneska, ki pripada posameznemu tožniku. Tožniki v postopku niso predložili pooblastila, da jih v postopku zastopa M., d.o.o.. Tožnikov v pravdnem postopku ne more zastopati pravna oseba. Ker v postopku niso izpolnjene procesne predpostavke pravilnega zastopanja, je treba tožbo zavreči. Pritožba je bila vročena tožnikom, ki nanjo odgovarjajo in predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožencu naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu pritožbenih navedb po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je izrek sodbe nerazumljiv oziroma je sam s seboj v nasprotju. V 1. točki izreka sodbe je sodišče sklep o izvršbi pustilo v delu, ki se nanaša na tožnike, ki so dokazali svoje lastništvo nad posameznim delom stanovanjske stavbe na naslovu R... 4, v celoti v veljavi, kar bi pomenilo, da je toženec dolžan tem tožnikom povrniti celoten vtoževan znesek v višini 4.227,63 EUR. Nasprotno pa je sodišče v 2. točki izreka sodbe za tožnike, ki niso dokazali lastništva nad posameznim delom, v 1. točki izreka sklepa o izvršbi, razveljavilo. Sodišče druge stopnje opozarja na nasprotje v samem izreku, saj je v izreku sodbe glede vtoževanega zneska temu sprva v celoti ugodeno, nadalje pa je v delu zavrnjeno. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče dejansko ugodilo zahtevku v celoti, a zgolj zoper 36 tožnikov, ki naj bi bili potemtakem upravičeni do plačila celotnega vtoževanega zneska. Takšen zaključek sodišča je materialno pravno zmoten, saj posamezni tožnik ni upravičen do plačila celotne vtoževane terjatve, ampak zgolj do terjatve v deležu, ki je enak deležu njegovega posameznega dela v razmerju do celotne stavbe. Sodišče je v obrazložitvi z ozirom na pomanjkljivo trditveno podlago tožnikov zaključilo, da glede na to, da gre v predmetni zadevi za deljivo obveznost (pravilno - terjatev) domnevalo, da so deleži tožnikov enaki, s čimer se sodišče druge stopnje strinja (tretji odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika; Ur l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ), ne strinja pa se z nadaljnjim zaključkom, da je to vprašanje že del izvršilnega in ne pravdnega sodišča. Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na trditveno podlago obeh strank, ugotoviti do kolikšnega vtoževanega zneska je terjatev utemeljena v korist tistih tožnikov, ki so svojo lastništvo izkazali. Iz obrazložitve sodbe se da razbrati, da je sodišče upoštevalo delni uspeh tožnikov pri preračunu izvršilnih in pravdnih stroškov, kjer so tožniki, ki niso izkazali lastništva, dolžni povrniti izvršilne in pravdne stroške, vsak v enakem delu, ki odpade nanj, kar pa zopet nasprotuje v 1. in 2. točki izreka razsojeni zadevi glede glavnega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je, zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je izrek sodbe razveljavilo tako v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe), kot tudi v zavrnilnem delu (2. točka izreka) ter v stroškovnem delu (4. točka izreka), saj je treba zaradi narave kršitve celoten izrek oblikovati brez nasprotij in nejasnosti. Glede na razveljavitev sodbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe v zvezi neizkazanim lastništvom posameznih delov s strani tožnikov do septembra 2005, domnevno napačnim navajanjem upnika v računih in dejanskim plačevanjem stroškov za hišniško stanovanje s strani tožnikov.

Kljub temu pa je potrebno opozoriti na pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora neveljavnosti najemne pogodbe. Vtoževana terjatev primarno temelji na izpodbijani najemni pogodbi, zato je treba ugovor neveljavnosti najemne pogodbe obravnavati kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP) oziroma v primeru, če sodišče ugotovi, da je vprašanje veljavnost pogodbe že pravnomočno rešeno, slediti takšni odločitvi. Tako je pritožbeni očitek o neopredeljevanju sodišča do ugovora veljavnosti najemne pogodbe utemeljen, a zgolj v primeru, če o tem vprašanju ne obstaja pravnomočna sodba. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, na katero mora na podlagi 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, da tožniki niso pravilno zastopani. Upravnik M., d.o.o veljavno zastopa etažne lastnike na podlagi Pogodbe o upravljanju z dne 31. 3. 1993 (4.a točka priloga pogodbe), ki jo je po zatrjevanju tožnikov podpisalo 61,15 % etažnih lastnikov, podpis pogodbe o upravljanju pa predstavlja posel rednega upravljanja. Dejstva veljavnosti pogodbe o upravljanju toženec tekom postopka ni utemeljeno prerekal (npr. da priloženi podpisi ne predstavljajo deleža 61,15 %, ali da so podpisi ponarejeni,...), zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pogodba o upravljanju veljavna, kot taka pa na podlagi četrtega odstavka 27. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91; v nadaljevanju SZ) veljavna tudi za vse zdajšnje lastnike posameznih delov stanovanjske stavbe. Tako je upravnik veljavni zastopnik vseh zdajšnjih etažnih lastnikov, kljub temu, da mu ti tega pooblastila niso dali. Upravnika v tem postopku zastopa zakoniti zastopnik direktor A. M., ki je na podlagi pogodbe o upravljanju pooblastil odvetnika za zastopanje v predmetni zadevi, zato so vsi očitki o potrebnosti zavrženja pritožbe neutemeljeni. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča, in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).