Jedro

1. Pogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po 72/2 členu ZDEN je, da je premoženje vrnjeno v naravi. 2. Denacionalizacijski zavezanec je odškodninsko zavezan za svoje nedopustno ravnanje, četudi je imelo to ravnanje za posledico izdajo sodbe zaradi izostanka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijanja sodba glede odločitve o zahtevku proti tretjetoženi stranki na plačilo 10.117.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje ter glede odločitve o povrnitvi stroškov tretjetoženi stranki, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana odločba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožnike in tretjo toženko se pridrži za končno odločbo, medtem ko prva in druga toženka sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo najprej razsodilo, da se tožbeni zahtevek, s katerim tožniki zahtevajo nerazdelno plačilo vseh treh toženk v višini 9.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter zahtevek proti tretjetoženi stranki na plačilo 10.117.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, zavrne. Obenem pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se prvi in drugi toženi stranki do pravnomočne rešitve te zadeve prepovedalo vsakršno odtujevanje ali obremenjevanje nepremičnin, pripisanih pri vl.št. 80 k.o. X. Tožeči stranki je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov in sicer prvi in drugotoženi v višini 314.009,00 SIT, tretjetoženi pa 409.283,50 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Prvo in drugotoženko je sodišče oprostilo plačila sodnih taks, nazadnje pa je vzelo na znanje tudi umik predloga za izdajo začasne odredbe zoper tretjetoženko in postopek v tem delu končalo ter odredilo izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve pri z.k. vložku št. 80 k.o. X. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjajo, da je prav ravnanju toženih strank treba pripisati, da tožeča stranka ne more več dobiti premoženja, ki ga je zahtevala v postopku denacionalizacije nazaj v naravi, niti kako drugače, po drugi strani pa sta prvo in drugo tožena stranka neupravičeno obogateni najmanj za razliko dejanskih vlaganj v sporni objekt in tistim, kar sta s sodbo na podlagi izostanka neupravičeno dobili. Po mnenju pritožnikov je povsem zgrešeno naziranje sodišča prve stopnje, da tretja tožena stranka ni pasivno legitimirana za tak zahtevek. Neizpodbitno namreč je, da je bila tretja toženka lastnica predmetnih nepremičnin in hkrati denacionalizacijski zavezanec za vrnitev le-teh. Sprva je tretja toženka tudi ravnala kot dober gospodar s tem premoženjem in se je celo aktivno udeleževala v pravdi P 45/93. Vzporedno s tem je pomembno, da je bilo že v postopku denacionalizacije ugotovljeno, kolikšna so bila vlaganja toženk (15,47 %), kasneje pa je očitno prišlo do dogovora med prvo in drugo toženko na eni ter tretjo toženko na drugi strani, da se onemogoči tožnike. Na to kaže dejstvo, da se v naslednji lastninski pravdi (P 176/96) tretja toženka sploh ni odzvala na tožbo, ni prišla na narok, posledica česar je bila izdaja sodbe zaradi izostanka, na katero se nato tudi ni pritožila. Pritožniki v zvezi s tem tožencem očitajo sklenitev špekulativnega dogovora, kar vse ponavljajo tudi v pritožbi. Nanj evidentno kaže dejstvo, da je s sodbo zaradi izostanka sedaj odločeno, da je znašal delež vlaganj prve in druge toženke kar 90 %. Po mnenju pritožnikov je s tem tudi izkazana špekulacija po 89. členu ZDEN. Ob tem pritožniki izpostavljajo tudi to, da o pravdi niso bili obveščeni in tako niso mogli priglasiti stranske intervencije. Nevzdržno pa se jim zdi stališče sodišča prve stopnje, da je pogoju obveščenosti zadoščeno že s tem, da je bil spor zaznamovan v zemljiški knjigi. Pritožniki namreč niso imeli niti najmanjšega razloga, da bi kontrolirali zemljiško knjigo, kajti spora ni bilo niti mogoče pričakovati. Sam dopis, ki ga je tretja toženka naslovila na takratnega pooblaščenca D.Š. pa nima nobene dokazne vrednosti. Pritožniki navajajo še to, da je zoper delavko občine T.H. sprožen kazenski postopek. Na pritožbo je odgovorila najprej tretja toženka, ki meni, da je pritožbeni očitek negospodarnega ravnanja pavšalen, svoje koristi pa bi morali tožniki varovati sami. Dalje pravi, da je bilo sodbo mogoče še izpodbijati tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga zavrnitev pritožbe. Z enakim predlogom pa na pritožbo odgovarjata tudi prva in druga tožnica. V vlogi obnavljata potek zadeve ter s posameznimi dejstvi ob tem pobijata pritožbene navedbe. Pritožba je delno utemeljena. Glede odločitve o zahtevku, da so tožene stranke dolžne nerazdelno plačati tožnikom 9.000.000,00 SIT: Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne ta del zahtevka, je pravilna. Pravna podlaga za ta zahtevek je določena v 72. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDEN. Ta določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. Kljub temu, da je ta določba na prvi pogled izključujoče narave, pa se njen smisel in prava vsebina v resnici pokažeta v pravilu, do katerega pripelje razlaga s pomočjo argumenta nasprotnega razlogovanja (a contrario). Ta je v tem, da daje denacionalizacijskemu upravičencu pravico do uveljavljanja specifične odškodnine zaradi nemožnosti uporabe za čas od uveljavitve ZDEN do vrnitve nepremičnine (o vzrokih za takšno specifično pravilo, ki odstopa od splošnega načela, da gre zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe le lastniku - denacionalizacijski upravičenec pa še ni lastnik, marveč ima zgolj pravno pričakovanje - ter da odstopa tudi od splošnih pravil odškodninskega prava, saj se za uveljavitev tega zahtevka ne zahteva, da bi bili izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, in o pravni naravi tega pravila (zahtevka) glej več v Zakonu o denacionalizaciji s komentarjem, GV Ljubljana 2000; str.482-495). Kot vsako pravno pravilo tudi to določa sklop tistih dejstev, ki so pravno relevanta in ki morajo biti podana (dokazana), da je mogoče izreči ustrezno pravno posledico (določiti znesek odškodnine). Tožnik mora dokazati: - da je denacionalizacijski upravičenec; - da mu je bilo odvzeto premoženje vrnjeno v naravi in - višino škode zaradi nemožnosti uporabe. Kot je razvidno, je odločilnega pomena, da je znan časovni interval, za katerega gre upravičencu odškodnina za nemožnost uporabe. Ena meja tega intervala je uveljavitev zakona, druga pa je trenutek vrnitve stvari. Slednji trenutek pa je bolj kot v časovnem smislu (upravičenec bi namreč lahko zahteval odškodnino tudi za krajše obdobje) pomemben v vsebinskem smislu. Vanj je namreč vgrajen osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je zahtevek sploh lahko utemeljen: njegovo pravno zavarovano pričakovanje se mora namreč udejaniti, uresničiti v tem, da mu je premoženje vrnjeno v naravi. Ta pogoj je pomemben zato, ker šele odločba o denacionalizaciji potrdi utemeljenost denacionalizacijskega zahtevka, odškodninski zahtevek iz 2. odstavka 72. člena ZDEN pa je v razmerju do denacionalizacijskega zahtevka akcesoren. Ta pogoj pa je pomemben tudi zato, ker je škoda oziroma prikrajšanje podano v tem, da upravičenec navkljub svojemu pravno utemeljenemu pričakovanju zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in vseh zastojev, ki so z uveljavitvijo pravic po ZDEN povezani, premoženja ne more uporabljati. Iz tega pa sledi, da je do takšne odškodnine upravičen le tisti denacionalizacijski upravičenec, ki mu je premoženje vrnjeno v naravi. Tisti, ki pa mu je bila denacionalizacija priznana v drugi obliki in ne z vrnitvijo v naravi, tistemu takšna odškodnina ne gre, saj premoženja ne bo mogel uporabljati ne prej in ne kasneje ter mu potemtakem s trajajnem denacionalizacijskega postopka tudi ne more nastati škoda zaradi nemožnosti uporabe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni podano relevantno dejansko stanje, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugoditi zahtevku na plačilo 9.000.000,00 SIT zaradi nemožnosti uporabe. Edino pravotvorno dejstvo, ki so ga tožniki sploh zatrjevali namreč je, da so denacionalizacijski upravičenci. To pa je, kot je razvidno iz zgoraj obrazloženega, premalo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, pravilna. Pritožniki te odločive vsebinsko niti niso izpodbijali, pravilno materialnopravno izhodišče je obrazloženo zgoraj, sodišče prve stopnje pa ob odločanju ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). Potrditev odločitve o zavrnitvi začasne odredbe zoper prvo in drugotoženo stranko je avtomatična posledica te odločitve. Glede odločitve o zahtevku, da je tretjetožena stranka dolžna tožnikom plačati 10.117.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje napačno, čeprav se s pritožbenimi navedbami le delno strinja. Materialnopravna analiza obravnavane zadeve se je osredotočala na vprašanje, ali je podan dejanski stan, kot ga opisuje 89. člen ZDEN, čeravno je sodišče razloge, ki se nanašajo na ta zahtevek navajalo ob utemeljevanju zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe. Zahtevek na plačilo 10.117.350,00 SIT pa je zavrnilo z razlogi, češ da gre za obogatitveni zahtevek, ki ga je treba presojati v skladu s splošnim pravilom obligacijskega prava iz 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ter nadalje razlogovalo, da sta bili edini, ki bi lahko bili neupravičeno obogateni kvečjemu prva in druga tožena stranka, zoper kateri pa ta zahtevek niti ni uperjen. Ker se zahtevek glasi le na tretjetoženo stranko, ta pa naj ne bi bila pasivno legitimirana, je sodišče zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se s takšnim materialnopravnim izhodiščem ne strinja. Čeravno tudi tožniki v zvezi s tem zahtevkom uporabljajo mnoge pravne pojme in med njimi tudi neupravičeno obogatitev, pa gre v tem primeru za zatrjevanje pravne podlage zahtevka, na katero sodišče ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Iz dejanske trditvene podlage je po eni strani razvidno, da tožniki uveljavljajo denarni zahtevek, ki naj bi predstavljal škodo, ki so jo utrpeli zaradi nepravilnega ravnanja tretjetoženke. Ko utemeljujejo nepravilnost ravnanja tretjetoženke se po eni strani sklicujejo na kršitev dolžnega ravnanja tretjetoženke, ker ni ravnala s premoženjem, ki naj bi bil predmet vrnitve, s skrbnostjo dobrega gospodarja. Po drugi strani pa tretjetoženki posredno očitajo, da je s svojo pasivnostjo v pravdnem postopku pod opr.št. P 176/96 Okrožnega sodišča v Krškem povzročila izdajo sodbe zaradi izostanka, s čimer je tožnikom nastala škoda. Posledica je namreč pravnomočna odločitev, da gre prvi in drugi toženki 90 % lastniški delež na nepremičninah, ki so bile sicer predmet denacionalizacijskega postopka. Poleg tega vsem tožencem očitajo tudi, da so sklenili dogovor, s katerim naj bi oškodovali tožnike, razpolaganju z zahtevki pa pripisujejo celo naravo špekulativenga pravnega akta iz 89. člena ZDEN. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanska podlaga, kot jo zatrjujejo tožniki omogoča uporabo splošnih pravil odškodninskega prava. Res je namreč, da je denacionalizacijski zavezanec, kar tretjetožena stranka tudi je, dolžan ravnati s premoženjem, ki naj bo predmet vrnitve s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vsakršno drugačno ravnanje bi nasprotovalo tako načelu vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) kot tudi temeljnemu izhodišču ZDEN - to je popravi krivic. Pasivnost tretjetožene stranke v pravdi P 176/96 je privedla do izdaje sodbe zaradi izostanka, torej sodbe, ki ni pogojevana z načelom materialne resnice, marveč sodi v skupino sodb izdanih na podlagi dispozitivnih pravic strank (natančneje pravice do razpolage z zahtevkom). Pravica do razpolaganja z zahtevkom pa ima svoje meje, ki jih je v času postopka P 176/96 določal 3. odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77. Ker 88. člen ZDEN z dnem uveljavitve tega zakona prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, je torej tudi razpolaganje z zahtevkom (pasivnost) nedopustno ter bi ne smelo imeti nobenih pravnih posledic (2. odstavek 88. člena ZDEN). Posebnost položaja v obravnavani zadevi pa je v tem, da tako ničnost sleherne razpolage, kakor tudi prekršitev 3. odstavka 3. člena ZPP/77 in 2. odstavka 332. člena istega zakona trčita ob institut pravnomočnosti. Sodba zaradi izostanka v zadevi P 176/96 je namreč z iztekom pritožbenega roka pridobila to kvaliteto in bi jo bilo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pa tudi kako drugače, denimo z zatrjevanjem, da takšna sodba predstavlja špekulativen pravni akt. Ker pa pravnomočnost zajema le izrek sodišča (torej konkretno in posamično pravno pravilo) in posledice, ki jih takšna odločitev ima (v danem primeru: nemožnost denacionalizacije spornega premoženje prek 10 %), ne pomeni posledično tudi tega, da bi nedopustna razpolaganja strank to negativno kvaliteto izgubila. Povedano drugače: če je mogoče opustitev tretjetoženke v pravdi P 176/96 šteti za protipravno ravnanje ima lahko za posledico njeno odškodninsko odgovornost ne glede na siceršnjo pravnomočnost sodbe kot posledico takšnega nedopustnega ravnanja. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljeno tudi to, da je procesni položaj toženca v pravdi predvsem sklop njegovih pravic in da ga v pozitivna dejanja zato ni mogoče siliti, pa je treba vseeno opozoriti na dolžno ravnanje, ki ga denacionalizacijskemu zavezancu nalaga ZDEN in ki ga zgolj dejstvo, da obenem nastopa tudi kot subjekt pravdnega postopka ne derogira. Sklicevanje na to, da bi moral za svoje pravice (pravilno verjetno: denacionalizacijska pričakovanja) skrbeti denacionalzacijski upravičenec (torej: tožniki), pa ne more imeti nobene veljave, če ta o pravdi sploh ni bil obveščen. Res je sicer, da so imeli tožniki pravni interes, da bi tretjetoženka v pravdi P 176/96 s svojimi ugovori uspela doseči zavrnitev zahtevka, vendar pa položaja stranskega intervenineta niti niso pridobili. Pri navadni intervenciji (206. člen ZPP/77) ima sodba o glavni pravdi v razmerju med stranskim intervenientom in njegovo stranko tako imanovani intervencijski efekt. Ta efekt je v tem, da intervenient ne more oporekati pravilnosti sodbe nasproti glavni stranki in da nima proti glavni stranki ugovorov, da se je slabo pravdala (exceptiones mali processus), razen kolikor bi mogel intevenient očitati svoji stranki, da ga je prepozno obvestila o pravdi ali da ni dopustila njegovih dejanj (J. Juhart, Civilno procesno pravo, str. 319, Ljubljana, 1961). Ta efekt je tudi bistvo celotne ureditve stranske intervencije v Zakonu o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da zaznamba spora v zemljiški knjigi ne more imeti učinka obvestila o pravdi. Drži sicer, da je zemljiška knjiga javna knjiga in da velja načelo zaupanja. Vendar pa so to načela stvarnega prava, kjer se od subjektov pričakuje, da se pred sklepanjem posla prepričajo o zemljiškoknjižnem stanju, ni pa mogoče od državljanov zahtevati, da so venomer seznanjeni z zaznambami sporov, v katerih bi lahko uveljavljali pravni interes. Takšnemu obvestilu ne ustreza niti dopis takratnemu pooblaščencu tožnikov D.Š., saj med strankama ni sporno, da je bil ta poslan že po izteku rednega pritožbenega roka in tudi tožena stranka navaja, da bi bilo mogoče vložiti le še zahtevo za varstvo zakonitosti, torej sredstvo, za katerega stranski intervenient niti ni legitimiran. Za izključitev odškodninske odgovornosti, ki jo skuša z uveljavitvijo intervencijskega efekta doseči tretjetoženka, torej ni pravne in dejanske podlage. Nadaljnji element civilnega delikta je škoda. Tudi ta izhaja iz trditvene podlage tožnikov in je v tem, da je njihov položaj v denacionalizacijskem postopku zaradi ravnanja tretjetoženke slabši kot bi bil sicer ter se tudi odraža na premoženjskem področju in gre potemtakem za pravno priznano obliko škode (155. člen ZOR). Iz navedenega povzetka trditvene podlage tožnikov pa izhaja tudi zatrjevana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tretjetoženke in škodo, ki so jo utrpeli tožniki. Iz povedanega sledi, da so glede na dejansko gradivo, ki ga skuša dokazati tožeča stranka zato, da bi dosegla želeno pravno posledico (ugoditev odškodninskemu zahtevku) izpolnjeni vsi pogoji za uporabo splošnih pravil odškodninskega prava. Ker pa je sodišče prve stopnje zavzelo že na samem začetku drugačno materialnopravno stališče, vseh teh dejstev ni ugotavljalo. Iz tega razloga pa je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, je namreč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo torej treba dokazni postopek izpeljati v smeri dejanskega stanja, na katerega kaže opisano materialno pravo, za kar so, kot že rečeno, izpolnjeni pogoji glede trditvene podlage strank. Ker je odločitev o stroških odvisna od odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče 2. točka sklepa razveljavilo v kolikor se ta nanaša na tretjetoženko. Odločitev o pitožbenih stroških tožnikov in tretjetoženke se pridrži za odločitev o glavni stavri (3. odstavek 165. člena ZPP). Prva in druga tožena stranka pa sta v odgovoru na pritožbo odgovarjala z navedbami, ki vsebinsko spodbijajo pritožbo zoper zahtevek, ki sploh ni uperjen proti njima. Iz tega razloga so bili ti stroški nepotrebni in jih stranki krijeta sami.