Jedro

Obogaten je tisti, ki ima obogatitev v rokah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi pod točko I in III in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnikoma znesek 1.166.220,00 SIT in sicer vsakemu 1/2, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2003 do plačila. Kar sta tožnika zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 174.489,00 SIT. Navedeni znesek predstavlja plačilo uporabnine za poslovne prostore na naslovu Š. ulica 2, Š...

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Poudarja, da je tožeča stranka v zadevi P 551/.. zoper toženo stranko M., d.o.o. Škofja Loka že prejela delno plačilo v izvršilnem postopku. Sodišče bi samo moralo po preiskovalni dolžnosti izvesti dokaz z izvršilnim spisom in z zaslišanjem izvršitelja. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali ima tožena stranka za uporabo pravni naslov. Ni res, da naj bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Dokazala je, da je ves čas uporabe prostorov plačevala najemnino najemodajalcu, najprej družbi A., d.o.o. in nato družbi M. d.o.o. Kršeno je materialno pravo v zvezi z vprašanjem solidarne odgovornosti. Sodišče obrazlaga, da gre za solidarno odgovornost dolžnika, iz izreka sodbe pa ta okoliščina ni razvidna. Sodba bi bila v primeru, če bi postala pravnomočna, samostojni izvršilni naslov in bi tožeča stranka na njeni podlagi lahko izterjala celotno terjatev.

Tožeča stranka bo, ker solidarna odgovornost ni navedena v izreku, terjatev lahko izterjala od obeh dolžnikov, tožena stranka pa ne bo imela možnosti regresnega zahtevka, ne do tožeče stranke in ne do družbe M.. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo. V obrazložitvi sodišče navaja, da gre za solidarno odgovornost dolžnika, iz izreka sodbe pa to ni razvidno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbo, češ da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Res pa je, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ni spora med strankami, da sta tožnika lastnika lokala v Š. ulici 2 v Š., kot tudi ne, da je toženec v določenem obdobju lokal uporabljal, čeprav z lastnikoma ni imel sklenjene najemne pogodbe. Je pa imel tako pogodbo sklenjeno z drugima (pravnima) osebama.

Na taki podlagi je sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je bil toženec obogaten na račun tožnikov, ker tožnikoma ni plačeval najemnine in je torej te prostore v razmerju do tožnikov uporabljal brezplačno (razlogi na strani 4 sodbe, list. št. 29). Sodišče prve stopnje je pri tem sicer pravilno našlo podlago zahtevka v členih 210 in 219 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se glede na nastanek spornega razmerja uporablja po določbi člena 1060 Obligacijskega zakonika. Vendar pa sodišče prve stopnje teh določb ni v celoti pravilno uporabilo.

Pri uporabi instituta neupravičene pridobitve je namreč treba ugotavljati ne samo, koliko je prikrajšanec dal, pač pa tudi, koliko je nekdo drug pridobil. Skratka, ne zadostuje samo ugotovitev, da sta bila tožnika prikrajšana, pač pa je treba ugotoviti tudi, ali je bil toženec tisti, ki je bil obogaten na račun tožnikov. Eden od elementov obravnavanega zahtevka, ki je verzijski zahtevek po členu 210 ZOR, je namreč tudi ta, da učinkuje zoper vsakogar, ki ima obogatenje v rokah.

Preneseno na konkretni primer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnika od toženca nista prejela uporabnine in štelo, da je v razmerju do tožnika toženec uporabljal prostore brezplačno. To pa po povedanem ne zadostuje. Toženec je namreč v postopku zatrjeval, tako pa trdi tudi v pritožbi, da je plačeval najemnino najprej družbi A., nato pa družbi M.. Tega dejstva, torej ali je v resnici plačeval najemnino za sporno obdobje, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ker tega ni štelo za pomembno. Če je namreč v resnici najemnino plačeval, kar bo toženec moral dokazati, tedaj ni mogoče govoriti, da se je okoristil na račun tožnikov. Okoriščenje ima tedaj v rokah tisti, ki mu je toženec plačeval najemnino.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo prepričljivosti ugotoviti, ali je bila najemnina za vse sporno obdobje plačana, tako kot trdi toženec.

Tako se izkaže, da pritožbene trditve o tem, da sta tožnika zahtevala plačilo tudi od drugih oseb in da imata delno celo izvršilni naslov, niso odločilnega pomena, kajti predmet spora je razmerje med tožnikoma in tožencem. Ko gre za vprašanje solidarnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podlaga solidarne obveznosti le pogodba ali zakon. V razmerju med strankama pogodbe ni, zakon pa ne predvideva solidarne obveznosti tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Solidarna obveznost je v ZOR predvidena npr. v splošnem delu v členu 206, v posebnem delu pa npr. v členih 593/3, 640/3 itd., vendar nobeden ne predvideva situacije kot je obravnavana. S tem je odgovorjeno na pritožbene trditve v zvezi z vprašanjem solidarnosti.

Pritožbeno sodišče le še pripominja, da bo v ponovljenem postopku moralo sodišče v obrazložitvi jasno in nedvoumno zapisati, na katero obdobje se zahtevek nanaša, kajti na strani 2 sodbe, list. št. 27 najprej ugotavlja, da je zahtevek razširjen na obdobje od 19.3.2001 do 1.7.2002, nato pa, da se vtožuje obdobje od 19.3.2001 do

3.10.2003. Poleg tega bo treba, če bo zahtevku ugodeno, upoštevati

214. člen ZOR o obsegu vrnitve. Tožnika sta namreč v tožbi postavila zahtevek za plačilo 291.060,00 SIT in zahtevala obresti od 22.1.2003, torej od vložitve tožbe. Zvišani tožbeni zahtevek sta postavila

5.7.2004 in zahtevala obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tekom obresti od celotnega zneska od

22.1.2003 so torej pomanjkljivi. Ni namreč jasno, zakaj tudi od razlike nad zneskom 1.272.240,00 SIT in 291.060,00 SIT (ki je bila zahtevana kasneje) obresti tečejo od vložitve tožbe dalje.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti in torej ugotoviti, ali je toženec plačeval najemnino tako kot zatrjuje.

To so bili torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba sodbo razveljaviti skupaj z odločitvijo o stroških postopka in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 355 ZPP, pa tudi na določilu člena 165/3 ZPP, kolikor gre za pritožbene stroške.