Jedro

V obrazložitvi odločbe ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere je organ določil izvajanje pravice do nujnega zdravstvenega varstva na urgenci in Centru za tujce, niti ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere je odločil, da tožnik pravico do zdravstvenega varstva uresničuje preko Centra za tujce, ter je iz tega razloga obrazložitev pomanjkljiva. Tega ne določajo členi 73. in 75. člen ZTuj-2, niti 13. alinea prvega odstavka 7. člena ZZVZZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se 3. točka izreka odločbe Generalne Policijske uprave, Uprave uniformirane Policije, Centra za tujce, št. 2253-15/2011/39 (216-07) z dne 12. 6. 2012, odpravi in se zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ tožniku podaljšal dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji od 13. 6. 2012 do 12. 12. 2012 (točka 1. izreka), nadalje je določil, da je kraj prebivanja društvo A. (točka 2. izreka), določil je, da tožnik pravico do zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe v času zadrževanja v Republiki Sloveniji od 13. 6. 2012 do 12. 12. 2012 lahko uresničuje preko Centra za tujce v Postojni. Višina osnovne oskrbe znaša 260,00 EUR mesečno. Sredstva zagotovi Center za tujce do 10. dne v mesecu za tekoči mesec. Pravico do nujnega zdravstvenega varstva uresničuje na urgenci ali Centru za tujce, kjer se tudi dogovarja za specialistične preglede (točka 3. izreka), nadalje je še navedeno, da se tožniku izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji (točka 4. izreka) ter da tožniku preneha dovolitev zadrževanja na ozemlju Republike Slovenije, če v tem času zapusti ozemlje Republike Slovenije ali pridobi drugo ustrezno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ali ne upošteva obveznosti po drugi točki izreka. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bila tožniku sprva s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja zaradi zdravstvenih težav oziroma psihičnega stanja ter zaradi vložene ustavne pritožbe. Prvostopenjski organ nadalje podrobneje pojasnjuje dosedanji potek postopka. Sledil je strokovnemu mnenju Psihiatrične bolnišnice Ljubljana – Polje glede odsvetovanja takojšnje odstranitve zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja in se odločil, da prošnji ugodi in dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012. Tožnik je dne 24. 5. 2012 naslovil prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja. Tožnika je ponovno pregledal zdravnik ter izdal zdravniško potrdilo, v katerem navaja, da gre pri tožniku trenutno za poslabšanje psihičnega stanja ob stresu. Prvostopenjski organ je sledil opisanemu strokovnemu mnenju in prošnji ugodil ter podaljšal dovolitev zadrževanja. Obseg pravic tujcev, ki jim je dovoljeno zadrževanje, je določen v prvem in drugem odstavku 75. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ti tujci imajo pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje ter do osnovne oskrbe, kot je opredeljena z določilom drugega odstavka 75. člena ZTuj-2. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) med drugim v 13. alineji prvega odstavka 7. člena določa, da Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za nujno zdravljenje oseb neznanega prebivališča, tujcev iz držav, s katerimi niso sklenjene mednarodne pogodbe ter tujcev in državljanov s stalnim prebivališčem v tujini, ki začasno prebivajo v Republiki Sloveniji ali so na poti skozi Republiko Slovenijo in zanje ni bilo mogoče zagotoviti plačila zdravstvenih storitev, kakor tudi za druge osebe, ki po določilih tega zakona niso vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje in niso zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, naj se argumenti pritožbe v upravnem postopku sedaj štejejo kot argumenti tožbe. Tožbo vlaga samo glede 3. točke izreka odločbe in to v delu glede pravice do osnovne oskrbe, ker ni določena osnovna oskrba s strani društva A. na stroške Centra za tujce v Postojni. Ne izpodbija se osnovna oskrba v višini 260,00 EUR, pač pa zanikanje kritja višjih stroškov osnovne oskrbe. Tožnik navaja, da osnovne oskrbe ne uresničuje preko Centra za tujce v Postojni, ampak je nastanjen v stanovanjski skupnosti društva A., tam namreč dobiva ne le osnovno oskrbo, ampak tudi ustrezno socialno-zdravstveno podporo in pomoč. Tožniku se zdi nelogično, da če je bilo v odločbi dovoljeno prebivanje v stanovanjski skupnosti društva A. , da naj bi moral sedaj po psihiatrično zdravstveno oskrbo hoditi iz Ljubljane v Postojno. Nadalje tožnik citira določilo 76. člena ZTuj-2, ki se nanaša na omejitev gibanja tujca, ki nezakonito prebiva. Tožnik nadalje navaja, da mu je sicer res formalna nastanitev v Centru za tujce potekla že 12. 1. 2012, vendar pa je isti center izdal odločbo, s katero je tožniku dovolil zadrževanje v Sloveniji. Nameščen je bil v stanovanjsko skupnost društva A. kot v specializirano inštitucijo za pomoč psihično prizadetim osebam. Nadalje tožnik pojasnjuje, da naj bi prvostopenjski organ napačno uporabljal določbo 76. člena ZTuj-2. Tožnik opozarja na to, da je vprašanje, ali četrti odstavek 73. člena ZTuj-2 res pomeni, da v tem primeru ne gre za omejitev gibanja. Po tej določbi se namreč tujcu določi kraj prebivanja. Po tožnikovem mnenju določitev kraja prebivanja po četrtem odstavku 73. člena ZTuj-2 pomeni pravno povsem enako omejitev gibanja kot nastanitev v centru ali nastanitev izven centra. Po tožnikovem mnenju bi moral biti enak položaj tistih, ki jim je določen kraj prebivanja na določenem naslovu kot tudi tistih, ki so nastanjeni v centru po 76. členu ZTuj-2. Iz tožbe smiselno izhaja, da tožnik zahteva odpravo prvostopenjske odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik napačno navaja peti odstavek 76. člena ZTuj-2 kot pravno podlago za določitev, da stroške oskrbe tožnika v društvu A. mora nositi Center za tujce. Pravna podlaga za uresničitev pravic tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje, je določena v drugem odstavku 75. člena ZTuj-2, kjer je določena pravica do osnovne oskrbe ter pravica do nujnega zdravstvenega varstva. V nadaljevanju tožena stranka primerja 75. in 76. člen ZTuj-2, od katerih eden določa pravice tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje, drugi pa pravice tujcev, ki jim je omejeno gibanje zaradi nezakonitega prebivanja. Gre za različne statuse tujcev. V šestem odstavku 76. člena je izrecno navedeno, da se osnovna oskrba tujca zagotavlja v centru in ne na način, kot je to določeno v drugem odstavku 75. člena, iz česar je jasno razviden drugačen položaj glede na zagotavljanje osnovne oskrbe. Tožena stranka je v danem primeru kot pravno podlago uporabila pravila 75. člena ZTuj-2 in določila, da lahko tožnik tudi pravico do osnovne oskrbe uresničuje preko Centra za tujce ter da ta višina znaša 260,00 EUR na mesec, sredstva pa zagotovi Center za tujce, ni pa mogla slediti predlogu tožnika, da vse stroške preživljanja krije Center za tujce, ker za kaj takega ni pravne podlage. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da določitev kraja prebivališča na določenem naslovu pomeni enako kot omejitev gibanja. Po tožnikovem mnenju je 12. 1. 2012 prenehala le formalna nastanitev v Centru za tujce, vendar se je s tem ena oblika omejitve gibanja nadomestila z drugo, to je z določitvijo kraja prebivanja na določenem naslovu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožniku dovoljeno zadrževanje do 12. 12. 2012 na podlagi tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2. Skladno s 75. členom ZTuj-2 gre tožniku pravica do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovna oskrba, šoloobveznim mladoletnim tujcem pa pripada tudi pravica do osnovnega šolstva. Tožniku je bil z izpodbijano odločbo določen kraj prebivanja v društvu A. Sporna pa je za tožnika višina osnovne oskrbe.

V drugem odstavku 75. člena ZTuj-2 je določeno, kaj obsega pravica do osnovne oskrbe. To je pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja center.

Prvostopenjski organ pa je v izpodbijani 3. točki odločbe tudi določil, da tožnik uresničuje pravico zdravstvenega varstva preko Centra za tujce Postojna. Pravico do nujnega zdravstvenega varstva uresničuje na urgenci ali Centru za tujce, kjer se tudi dogovarja za specialistične preglede. V obrazložitvi ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere je organ določil izvajanje pravice do nujnega zdravstvenega varstva na urgenci in Centru za tujce, niti ni navedena pravna podlaga, na podlagi katere je odločil, da tožnik pravico do zdravstvenega varstva uresničuje preko Centra za tujce, ter je iz tega razloga obrazložitev pomanjkljiva. Tega ne določajo členi 73. in 75. člen ZTuj-2, niti 13. alinea prvega odstavka 7. člena ZZVZZ. V prvem odstavku 75. člena ZTuj-2 je izrecno določeno, da pravico do nujnega zdravstvenega varstva tujec ureja v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Torej je potrebno ta del odločbe uskladiti z določili ZZVZZ.

Sodišče je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) 3. točko izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ 3. točko izreka ter obrazložitev odločbe v tem delu uskladiti z določili ZTuj-2 ter ZZVZZ. Ker je sodišče odločbo v navedenem delu izreka pod točko 3 odpravilo zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.