Jedro

Obramba je trditev v zahtevi za obnovo postopka, da je obsojenec storil kazniva dejanja v neprištevnem stanju, navajala kot novo dejstvo. Toda odgovor na vprašanje, ali je v zahtevi za obnovo postopka zatrjevana okoliščina nova in ali je takšnega pomena, da bi utegnila povzročiti oprostitev obsojenca ali uporabo milejšega kazenskega zakona ali pa očitno ni taka, spada v področje presoje dejanskih okoliščin in ne na področje uporabe zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.P. je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 30.6.1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2000, je bila A.P. zaradi dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena, kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena in razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo 4 mesece zapora in preizkusno dobo 1 leta, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je dne 11.8.2003 zagovornik vložil zahtevo za obnovo postopka, v kateri je kot novo dejstvo zatrjeval, da je obsojenec storil vsa navedena kazniva dejanja kot neprišteven, ker v konfliktnih situacijah, kakršne so bile zaradi prepirov z oškodovanci v času storitve kaznivih dejanj, ni mogel obvladati svojega dejanja vsled kratkostične reakcije. Takšno duševno stanje obsojenca v času storitve kaznivih dejanj bi lahko potrdilo mnenje izvedenca psihiatra. V potrditev zatrjevane neprištevnosti je naknadno priložil izvid nevropsihiatra dr. J.R. iz Psihiatrične bolnišnice v B. na G. z dne 19.6.1992. Z izpodbijanima sklepoma je sodišče zahtevo zagovornika za obnovo postopka zavrglo po presoji, da zatrjevana neprištevnost ni nova okoliščina in s priloženim izvidom nevropsihiatra očitno ni izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Upoštevalo je, da se med postopkom nanjo ni skliceval, sodišče samo pa ni našlo nobenih razlogov za sum v obsojenčevo duševno zdravje oziroma prištevnost, čeprav je vedelo, da se zdravi v psihiatrični bolnišnici v Begunjah. Priloženi dokaz zato tudi ni nov.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep pritožbenega sodišča uveljavlja kršitev postopka po 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da sklep zmotno ugotavlja, da je sodišče že med sojenjem ocenjevalo, ali je potrebno izvedenstvo psihiatra in da zato zatrjevana neprištevnost ni novo dejstvo. Zatrjevana neprištevnost kot novo dejstvo in izvid nevropsihiatra kot nov dokaz imata "takšno kvaliteto", da bi sodišče moralo dovoliti obnovo postopka. Z zavrženjem zahteve mu je bilo onemogočeno, da bi se s sodnim izvedencem psihiatrom ugotovila obsojenčeva neprištevnost, s čimer mu je bila prekršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Predlaga, da se sklep pritožbenega sodišča spremeni tako, da se zahtevi za obnovo postopka ugodi.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je sodišče med rednim postopkom vedelo, da se obsojenec zdravi "zaradi živcev" v Psihiatrični bolnišnici v B. in se je ukvarjalo z vprašanjem njegove prištevnosti, zato ta okoliščina in dokaz zanjo nista nova.

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da izpodbijani sklep pritožbenega sodišča zmotno šteje, da je sodišče prve stopnje že v rednem postopku presojalo, ali je obsojenec storil kazniva dejanja neprišteven ali bistveno zmanjšano prišteven, ker da je vedelo, da se "zdravi zaradi živcev, jemlje tablete". Za tak sklep v podatkih spisa ni podlage, saj obramba vprašanja prištevnosti sploh ni postavila in se sodišče med postopkom in v sodbi z njim ni ukvarjalo. Samo med zaslišanjem v preiskovalnih dejanjih je obsojenec, zaradi dovolitve navzočnosti njegove žene pri zaslišanju in v zvezi s prepiri z oškodovanci omenil, da ga spori z oškodovanci močno razburijo in da se je pred tem že 5 let zdravil, zadnja 3 leta redno, v Psihiatrični bolnišnici v B. Ta del zagovora pri sodišču prve stopnje očitno ni vzbudilo nobenih pomislekov o prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivih dejanj, saj tudi ni bil dan v tej smeri in ga zato ni ocenjevalo v takšni povezavi. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je trditev v zahtevi za obnovo postopka, da je obsojenec storil kazniva dejanja v neprištevnem stanju, navajala kot novo dejstvo. Toda odgovor na vprašanje, ali je v zahtevi za obnovo postopka zatrjevana okoliščina nova in ali je takšnega pomena, da bi utegnila povzročiti oprostitev obsojenca ali uporabo milejšega kazenskega zakona ali pa očitno ni taka, spada v področje presoje dejanskih okoliščin in ne na področje uporabe zakona. Drugačna ugotovitev sodišča, ali je zatrjevano dejstvo novo ali ne, torej pomeni drugačno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa se zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti.

Razen tega mora po določbah 2. odstavka 412. člena ZKP zahteva za obnovo postopka navesti poleg novega dejstva tudi dokaze, ki ga podpirajo. Zahtevi za obnovo postopka priloženi izvid nevropsihiatra z dne 19.6.1992 je nov dokaz, saj je bil prvič predložen za utemeljitev zahteve za obnovo postopka.

Po določbah 1. odstavka 413. člena ZKP pa sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka, če predloženi dokaz očitno ni tak, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova. Novi dokaz mora torej z zadostno verjetnostjo izkazati obstoj zatrjevanega novega dejstva. Predloženi izvid nevropsihiatra ne izpolnjuje takega dokaznega standarda, da bi vzbudil dvom v prištevnost obsojenca v času storitve kaznivega dejanja: pregled in izvid obsojenca sta bila dne 19.6.1992, to je skoraj 4 leta pred storitvijo kaznivih dejanj; psihične težave obsojenca so bile povezane z njegovimi neuspešnimi prizadevanji, da se mu omogoči delo, ustrezno njegovim zdravstvenim posebnostim in duševno stanje bi se mu poslabšalo v smeri psihotičnosti, če bi "provokativne okoliščine persistirale" (v zvezi z ustreznim delom); izvid potrjuje osebnostno motenost obsojenca, ki ni duševna bolezen ali duševna motnja ali trajna in huda duševna motenost, nasprotno, izvid izključuje psihotičnost. Stališče sodišča, da ta dokaz očitno ni tak, da bi z zadostno verjetnostjo potrdil, da je obsojenec storil kazniva dejanja v neprištevnem ali bistveno zmanjšano prištevnem stanju, je zaradi tega razumno utemeljeno. Sicer pa tudi presoja o tem, ali predloženi dokaz očitno ne more utemeljiti obnove postopka, spada v presojo dejanskega stanja, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je že bilo povedano, ne more uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ki mu jo zagotavlja Ustava. Ta trditev ni utemeljena: zahtevi je bil priložen izvid nevropsihiatra, katerega pomen in dokazno vrednost je sodišče presojalo, drugih dokazov za utemeljitev zahteve pa obramba ni predložila. Če zahteva za varstvo zakonitosti meni, da bi moralo sodišče pred zavrženjem zahteve za obnovo postopka priskrbeti mnenje izvedenca psihiatra, kot je bilo v njej predlagano, je tako stališče zmotno: sodišče v skladu z določbami 2. odstavka 413. člena ZKP priskrbi dokaze, na katere se sklicuje zahteva samo, če zahteve za obnovo postopka ne zavrže. Ker zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče v rednem postopku, ter zamotanost zadeve.