Jedro

Zgolj trditve o zmotnem materialnopravnem stališču sodišča še ne utemeljujejo obstoja protipravnega ravnanja sodnika in posledično tudi ne odškodninske odgovornosti države za njegovo ravnanje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper R. S. za plačilo odškodnine v višini 90.397,97 EUR s pripadki. Tožeči stranke je zato naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke, in sicer v višini 1.112,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1)) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da se je omejilo zgolj na ugotovitev formalne pravnomočnosti obeh zadev, ni pa presojalo njune vsebine, iz katere izhaja, da je skušala tožeča stranka v omenjenih postopkih doseči vračilo sredstev, ki jih je privarčevala pri H. S. Na osnovi izdane obveznice je tožeča stranka prijavila terjatev do stečajnega dolžnika Z. S in ker je bila prepričana, da v stečajnem postopku zoper navedenega dolžnika ne bo dosegla polnega poplačila, je svojo terjatev iz naslova jamstva za obveznosti Z. S prijavila še v stečajnem postopku zoper H. S.. Sodišče v Ljubljani je ugotovilo, da poroštvena izjava ne velja, sodišče v Kopru pa ravno obratno, končni rezultat je bil, da je bil tožnikov zahtevek v obeh zadevah zavrnjen. Zato je neizpodbitno, da je eno od sodišč razsodilo zmotno. s tem protipravnim ravnanjem enega od sodišč pa je bila povzročena tožeči stranki materialna škoda.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala povračilo škode od države, ker sta po njenih trditvah sodišče v Ljubljani in sodišče v Kopru v dveh različnih zadevah zavzeli glede iste listine različni stališči, v posledici pa je bil tožeči stranki v obeh zadevah zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka je namreč leta 2001 po potekli vezavi sredstev pri H. S., privarčevan denar vložila v obveznice S Z., za izplačilo katerih je vodja izpostave H. S. v K. podpisal poroštveno izjavo, ki naj bi zavezovala H. S.. Zaradi stečaja S Z. je tožeča stranka svojo terjatev prijavila v stečajno maso H. S., ki je bila ravno tako v stečaju, vendar je zaradi prerekanja terjatve s strani stečajnega upravitelja začela pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani postopek zaradi ugotovitve terjatve zoper stečajnega dolžnika. Pred Okrožnim sodiščem v Kopru pa je vložila odškodninsko tožbo zoper vodjo izpostave H. S., ki ji je ob vplačilu izdal obveznice S Z. in podpisal poroštevno izjavo za H. S., s tem pa jo po njenih trditvah oškodoval. Okrožno sodišče v Ljubljani je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova poroštva zoper H. S. zavrnilo, ker je štelo, da vodja ekspoziture H. S. v K. ni imel veljavnega pooblastila za podpis izjave, ki bi zavezovala H. S. kot poroka. Okrožno sodišče v Kopru pa je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper vodjo ekspoziture H. S. v K. iz razloga, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati naklepnega oškodovanja tožeče stranke s strani tožene stranke kot predpostavke za direktno tožbo zoper delavca zaradi protipravnega ravnanja v okviru dela pri pravni osebi.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da sta sodišči v Ljubljani in v Kopru o isti listini zavzeli nasprotno stališče, s tem pa storili protipravno ravnanje, saj sta tožeči stranki onemogočili, da bi dosegla vrnitev sredstev, ki jih je vložila v S Z.. Že na podlagi zgoraj izpostavljenih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbe konkretizirano ne izpodbija, pa je jasno, da ni mogoče slediti stališču tožeče stranke, da sta bila njena zahtevka v pravdi pred ljubljanskim in koprskim sodiščem istovrstna. Tudi po oceni sodišča druge stopnje gre namreč za povsem različne pravne zahtevke – enega iz naslova povračila škode, drugega pa iz naslova izpolnitve enostranske pogodbene obveznosti, tj. poroštvene izjave – v zvezi s katerimi so bila tudi pravno odločilna dejstva za njihovo zavrnitev različna. Koprsko sodišče namreč zahtevka zoper vodjo ekspoziture H. S. v K. ni zavrnilo zaradi pomanjkanja protipravnosti, kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi, temveč zaradi nedokazanosti elementa naklepa kot odločilnega dejstva za ugoditev neposrednemu zahtevku zoper delavca, ki je škodo povzročil pri delu ali v zvezi z delom pri pravni osebi.

Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje kot odločilno v konkretni zadevi izpostavlja, da zgolj trditve o zmotnem materialnopravnem stališču sodišča še ne utemeljujejo obstoja protipravnega ravnanja sodnika in posledično tudi ne odškodninske odgovornosti države za njegovo ravnanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno opozorilo na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 12. 1995 in na sedaj že ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero ni mogoče šteti za protipravno vsako odločitev sodnika ali senata, ki je po presoji drugega sodnika nepravilna, saj je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, za katerega je značilna prosta dokazna presoja in neodvisnost pri sojenju, ki je omejena zgolj z ustavo in zakonom. Pojma protipravnosti zato ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Ker torej tožeča stranka z obravnavano tožbo sodiščema v Kopru in v Ljubljani ni očitala nič drugega kot zavzeto materialnopravno stališče, pri čemer takšnega očitka tudi ni substancirala v nikakršnem drugem smislu, ki bi sicer lahko morebiti privedel do ugotovitve protipravnega ravnanja, je sodišče prve stopnje že zaradi pomanjkanja protipravnosti ravnanja sodišča kot ene izmed štirih predpostavk civilnega delikta pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek zoper R. S., ki za protipravno ravnanje svojih organov sicer objektivno odgovarja v primeru, ko so ugotovljeni tudi vsi ostali elementi krivdne odškodninske odgovornosti tistih, ki so delovali v okviru njenih organov.

Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške v postopku s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999.