Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožnica tožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila dne 13. 1. 2016. Tožbo je vložila pravočasno, znotraj 30 dnevnega roka, zato njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni potreben.

Tožnica je v sklenjeni sodni poravnavi soglašala s tem, da bo sama nosila svoje stroške postopka. Od tega trenutka dalje je neupravičeno razpolagala z zneskom vnaprej založenih stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči in od tega trenutka bi lahko toženka od nje terjala vračilo izplačanih sredstev. Za zastaranje kondikcijskih zahtevkov pa velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

Toženka mora v vsakem konkretnem postopku preveriti (iz podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti ter po potrebi tudi z zaslišanjem upravičenca), ali je upravičenec do brezplačne pravne pomoči premoženje, ki mu je bilo prisojeno s pravnomočno odločbo sodišča ali pravnomočno sodno poravnavo, dejansko tudi pridobil, preden izda sklep o vračilu začasno založenih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči. V konkretnih primerih se uporabljajo tiste zakonske določbe ZBPP, ki so veljale v času pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kasnejša določila pa le, če so ta ugodnejša za prosilca brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. II. Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 158/2003 z dne 30. 11. 2015 odpravi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa plačati znesek v višini 1.526,89 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila (1. točka izreka). Vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči je prihodek proračuna Republike Slovenije (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je bila z odločbo, št. Bpp 158/2003 z dne 27. 3. 2003, tožnici odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja, sestave vlog in kot oprostitev plačila stroškov postopka, v nepravdni zadevi zaradi delitve skupnega premoženja, pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. N 14/2003. V nadaljevanju toženka ugotavlja, da je bila med udeležencema postopka pod opr. št. N 14/2003 sklenjena sodna poravnava, ki je postala pravnomočna dne 14. 11. 2003. Na podlagi te poravnave je tožnica prejela v last do deleža ¼ od celote nepremičnine, enosobno stanovanje v izmeri 43 m², ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ... Nasprotni udeleženec pa se je zavezal, da bo tožnici iz naslova razdelitve skupnega premoženja, do dne 14. 12. 2003 plačal 3.000.000,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči so bili, po sklepu toženke z dne 17. 12. 2003, poravnavi stroški odvetnika v višini 1. 526,89 EUR (365.904,00 SIT).

3. S sklenitvijo sodne poravnave, v kateri je bilo dogovorjeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, se je tožnica odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka in preprečila nastop subrogacije v korist države, zato je postala glavni zavezanec za povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Ker je toženka ugotovila, da je tožnica v postopku uspela in pridobila premoženje, je skladno z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločila, da je dolžna vrniti začasno založena sredstva, iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči, v višini 1.526,89 EUR.

4. Zoper izpodbijani sklep je tožnica dne 13. 1. 2016 vložila tožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnica navaja, da ji je toženka izpodbijani sklep vročala na naslov ..., kjer pa dejansko ne biva. Na tem naslovu ima sicer prijavljeno stalno prebivališče, dejansko pa že od leta 2003 biva v ..., na naslovu ... Na naslovu vročanja biva njen bivši zakonec z otroci, ki ji vse do 6. 1. 2016 ni sporočil, da je zanjo prispela poštna pošiljka. Z izpodbijanim sklepom se je tako seznanila šele 6. 1. 2016, ko ga je prevzela na naslovu, kjer biva bivši zakonec. Istega dne je tudi uredila prijavo začasnega prebivališča. Sodišču predlaga, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

5. Tožnica izpodbija sklep toženke zaradi napačne uporabe materialnega prava. Toženki očita, da ni uporabila določbe 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da zastaranje nastopi po preteku 5 let od nastanka terjatve. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je toženka iz naslova brezplačne pravne pomoči odvetniku poravnala stroške dne 17. 12. 2003, takrat pa je tudi nastala terjatev. Ker je od nastanka terjatve minilo že več kot 5 let je zahtevek toženke zastaral in je kot tak neutemeljen. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

6. Toženka je sodišču poslala upravne spise, po vsebini pa na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka:

7. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem in drugem odstavku 24. člena določa, da lahko stranka, ki je iz opravičenega vzroka zamudila rok za vložitev tožbe ali drug zakonit rok za opravo dejanje, predlaga, v roku osmih dni od dneva, ko je prenehal vzrok zamude, oziroma v roku osmih dni od dneva, ko je stranka za zamudo zvedela, vrnitev v prejšnje stanje. Za vrnitev v prejšnje stanje mora biti kumulativno izpolnjenih več predpostavk, in sicer da gre za zamudo zakonitega procesnega roka za opravo dejanja, da gre za zamudo za dejanje stranke v postopku, da je stranka glede dejanja prekludirana (da dejanja ne more več opraviti), da je stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, da je predlog pravočasen in da je zamuda posledica okoliščin, ki jih stranka ni zakrivila sama (opravičen vzrok).

8. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu izhaja, da je bil dne 4. 12. 2015 opravljen poskus vročitve izpodbijanega sklepa tožnici na naslovu ... Na tem naslovu je imela tožnica, do dne 6. 1. 2016, prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje. Ker se vročitve tega dne ni dalo opraviti, je bilo tožnici puščeno obvestilo, da lahko pošiljko - izpodbijani sklep, prevzame osebno na pošti v roku 15 dni, šteto od 5. 12. 2015 dalje. Po poteku tega roka, je bila dne 21. 12. 2015, pošiljka puščena v hišnem predalčniku tožnice na navedenem naslovu, z opozorilom, da se vročitev, po določbi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s tem dnem šteje za opravljeno. S tem dnem je torej nastopila fikcija vročitve. Od tega dne (nastopa fikcije vročitve dne 21. 12. 2015) dalje, pa je začel teči rok 30 dni za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Rok za vložitev tožbe se je tako iztekel dne 21. 1. 2016. 9. Sodišče ugotavlja, da je tožnica tožbo, skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila dne 13. 1. 2016. Tožnica je tožbo vložila pravočasno, znotraj 30 dnevnega roka, zato njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni potreben. Ker tožnica ni zamudila roka za vložitev tožbe, je sodišče njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot nepotreben in tako nedovoljen, zavrglo (prvi odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Med strankama je nesporno, da je bila tožnici s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 158/2003 z dne 27. 3. 2003 odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja, sestave vlog in kot oprostitev plačila stroškov postopka v nepravdni zadevi, št. N 14/2003 ter da je toženka iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči, s sklepom, št. 17. 12. 2003 poravnala stroške odvetnika v višini 1.526,89 EUR. Prav tako ni sporno, da sta tožnica (predlagateljica) in nasprotni udeleženec pred Okrajnim sodiščem v Kopru v zadevi, št. N 14/2003 sklenila sodno poravnavo, ki je postala pravnomočna dne 14. 11. 2003 in na podlagi katere je tožnica prejela v last do deleža ¼ nepremičnino od celote ter da se ji je nasprotni udeleženec zavezal iz naslova razdelitve skupnega premoženja plačati 3.000.000,00 SIT (12.518,78 EUR). Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je terjatev do povračila izplačanih sredstev iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči toženke do tožnice zastarala, ker je od nastanka te terjatve preteklo več kot 5 let (346. člen OZ).

12. ZBPP v 46. členu določa, da so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona, stroški sodnega postopka. Te stroške mora nasprotna stranka namesto upravičencu do brezplačne pravne pomoči povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. O njih (o njihovi višini in obsegu) pa odloča sodišče, ki odloča v konkretni zadevi, po uradni dolžnosti, tudi če jih upravičenec do brezplačne pravne pomoči ne priglasi. Glede na prvi odstavek 48. člena ZBPP pa je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Pri čemer se, glede na drugi odstavek tega člena, v nobenem primeru od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več kot je v postopku dejansko dobil. 13. Glede na zakonsko določbo 46. člena ZBPP preide, s pravnomočnostjo sodne odločbe (v tem primeru pravnomočnostjo sodne poravnave), terjatev do povračila vnaprej založenih stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo in s tem trenutkom ima Republika Slovenija pravico terjati njihovo povračilo od nasprotne stranke. Sodišče je že v več sodbah (na primer v sodbi Upravnega sodišča RS, št. II U 376/2015 z dne 14. 10. 2015, št. III U 303/2015 z dne 15. 1. 2016, itd.) zavzelo stališče, da je takšna terjatev po svoji naravi kondikcijski zahtevek. Glede na splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi po 190. členu OZ velja, da je vsak, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je tožnica v sklenjeni sodni poravnavi soglašala s tem, da bo sama nosila svoje stroške postopka, je od tega trenutka dalje neupravičeno razpolagala z zneskom vnaprej založenih stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči in od tega trenutka bi lahko toženka od nje terjala vračilo izplačanih sredstev. Za zastaranje kondikcijskih zahtevkov pa velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Ker je od pravnomočnosti sodne poravnave, to je od dne 14. 11. 2003, pa do izdaje izpodbijanega sklepa, to je dne 30. 11. 2015, preteklo več kot 5 let, sodišče ugotavlja, da je terjatev toženke do tožnice zastarala in je ugovor tožnice utemeljen.

14. Kljub navedenemu pa sodišče toženko še opozarja, da je, glede na določbo 48. člena ZBPP zakonodajalec dolžnost vračila brezplačne pravne pomoči vezal na okoliščino, da je upravičenec v postopku dejansko dobil neko premoženje, ne pa na pridobitev celotnega iztoženega premoženja (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 941/2015 z dne 20. 8. 2015). Glede na to, mora toženka v vsakem konkretnem postopku preveriti (iz podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti ter po potrebi tudi z zaslišanjem upravičenca), ali je upravičenec do brezplačne pravne pomoči premoženje, ki mu je bilo prisojeno s pravnomočno odločbo sodišča ali pravnomočno sodno poravnavo, dejansko tudi pridobil, preden izda sklep o vračilu začasno založenih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči. V konkretni zadevi tako, zgolj navedba, da iz overjenega prepisa sodne poravnave izhaja, da je tožnica prejela premoženje določene vrednosti, ne zadošča za ugotovitev, da je to premoženje tudi dejansko dobila, tudi ob upoštevanju njene navedbe v tožbi, da je zaradi neplačila dolgovanega zneska sprožila izvršilni postopek.

15. Opozoriti velja tudi na določbo petega odstavka 48. člena ZBPP, ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je razen v primeru iz drugega odstavka tega člena, dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave. Tako spremenjeni 48. člen ZBPP je stopil v veljavo dne 4. 4. 2015. Sodišče je že zavzelo stališče, da se v konkretnih primerih uporabljajo tiste zakonske določbe ZBPP, ki so veljavne v času pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kasnejša določila pa le, če so ta ugodnejša za prosilca brezplačne pravne pomoči (tako Upravno sodišče RS v sodbi, št. III U 9/2015 z dne 6. 3. 2015). Pravnomočnost odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, št. Bpp 158/2003 je v konkretnem primeru nastopila dne 2. 5. 2003, kar bi nakazovalo, na uporabo ZBPP iz leta 2001 (Uradni list RS, št. 48/01 z dne 13. 6. 2001), vendar pa je določba spremenjenega 48. člena ZBPP, ki je stopila v veljavo pred izdajo izpodbijanega sklepa z dne 30. 11. 2015, za upravičenko (tožnico) v konkretnem primeru ugodnejša, saj določa obveznost povrnitve polovice stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, v primeru sklenitve sodne poravnave. Torej, tudi, če terjatev toženke ne bi zastarala, ta ne bi bila upravičena od tožnice terjati plačila celotnih stroškov, to je 1.526,89 EUR, ampak le polovico od tega zneska.

16. Glede na to, da je od nastanka terjatve (od pravnomočnosti sodne poravnave z dne 14. 11. 2003) toženke do tožnice preteklo več kot 5 let, je njena terjatev zastarala, izpodbijani sklep pa nepravilen in nezakonit in je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 17. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki III. izreka:

18. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanje zadeve v upravnem sporu, upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica je s tožbo uspela, zadeva je bila rešena na seji, v postopku pa je ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato ji je sodišče, skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika, priznalo stroške v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo pa do plačila (prvi odstavek 299. člena OZ).