Jedro

Ker so obresti v danem primeru dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ-A, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tek obresti omejilo do višine glavnice in tožbeni zahtevek za obresti nad zneskom glavnice zavrnilo

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se obrestni zahtevek zavrne za toliko, kolikor presega znesek glavnice 2.205,39 EUR, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 2002/0437 z dne 14. 11. 2002 pa se v tem delu 1. točke izreka razveljavi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 131,36 EUR stroškov takse za pritožbo, v roku 8 dni, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 2002/0437 z dne 14. 11. 2002 vzdržalo v veljavi tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo glavnico 2.205,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 02. 2001 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 94,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2002 do plačila (1. točka izreka). V presežku, za glavnico 817,58 EUR z zamudnimi obrestmi od 09. 02. 2001 dalje je prej navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.586,28 EUR z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper tisti del 1. točke izreka sodbe, v katerem ji je bilo naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.205,39 EUR nad zneskom te glavnice, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obrestni del tožbenega zahtevka nad zneskom glavnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da ni uporabilo pravila „ne ultra alterum tantum“, ki je bilo vsebovano v določbi 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Obresti so v danem primeru sicer pričele teči še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki omejitve teka zamudnih obresti ni določal. Vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 zaradi neskladja z 2. odstavkom 14. člena Ustave razveljavilo 1060. člen OZ (ki pravi, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo), ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.

Ustavno sodišče je presojalo tudi ustavnost določbe 376. člena OZ in odločilo, da ta ni v neskladju z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-267/2006-41 z dne 15.3.2007).

V danem primeru je v času odločanja sodišča prve stopnje sicer že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/97, v nadaljevanju OZ-A). Ta je začel veljati 22. 05. 2007 in za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ-A določa le, da zakon začne veljati 15 dni po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišča pa je v odločbi opr. št. Up 227/2005 zavzelo stališče, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati, ker so v teh primerih obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (tako tudi odločba Up 699/05 in odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 983/2007). Ustavno sodišče je torej zavzelo jasno stališče glede teka obresti v takšni situaciji, izhajajoč pri tem iz temeljnega načela o prepovedi retroaktivnosti.

Ker so obresti v danem primeru dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ-A, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 1. točke izreka spremenilo tako, da je tek obresti omejilo do višine glavnice in tožbeni zahtevek za obresti nad zneskom glavnice zavrnilo, sklep o izvršbi pa v tem delu 1. točke izreka razveljavilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti 131,36 EUR stroškov takse za pritožbo. Tožeča stranka pa nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.