Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe pritožnika, da dolžniku sklep o izvršbi ni bil vročen pravilno in zakonito. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopno sodišče sklep o izvršbi z dne 25. 10. 2019 vročilo dolžniku - pravni osebi, ki ima sedež na ozemlju druge države članice Evropske unije, to je na ozemlju R Avstrije, po določbah Uredbe (ES št. 1393/2007) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj"), povsem pravilno, saj je bil sklepu o izvršbi priložen tudi obrazec po 8. členu navedene Uredbe iz Priloge II, v katerem je bil dolžnik poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če pisanje ni bilo sestavljeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku zaprošene države članice.

Določba prvega odstavka 116. člena ZPP predpisuje, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Iz tega sledi, da dolžnik kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more uveljavljati trditve, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, ker sodišče pri vročanju ni ravnalo tako, kot mu to narekujejo določbe ZPP oziroma že navedena Uredba ES št. 1393/2007, to je napak, ki da jih zagrešilo sodišče. Zato se inštitut vrnitve v prejšnje stanje v obravnavni zadevi sploh ne more uporabiti glede na to, da ni šlo za zamujeno pravno dejanje iz razloga na strani dolžnika (116. člen v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Upnik krije sam svoje stroške odgovorov na pritožbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom VL 98307/2019 z dne 10. 12. 2019 ugovor dolžnika z dne 11. 11. 2019 zoper sklep o izvršbi z dne 25. 10. 2019 zavrglo kot prepozno vložen, z drugim sklepom VL 98307/2019 z dne 21. 2. 2020 pa predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje z dne 12. 12. 2019 zavrnilo.

2. Proti tema sklepoma se po pooblaščencu z ločenima pritožbama pravočasno pritožuje dolžnik. Bistvo njegove pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 12. 2019 je, da je bila vročitev sklepa o izvršbi dolžniku nepravilna oziroma, da naj bi rok za dolžnika začel teči kasneje, kot pa je to štelo sodišče. Stranki predmetnega postopka sta namreč iz dveh različnih držav, zaradi česar bi morala biti opravljena vročitev v skladu z določili Uredbe evropskega parlamenta (ES št. 1393/2007) in Sveta z dne 13. 11. 2007, in sicer bi moralo biti vročanje opravljeno preko organa za vročanje v Republiki Avstriji oziroma, bi bilo potrebno upoštevati določbo 8. člena navedene Uredbe, po kateri mora organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II. poučiti naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik lahko razume ali v uradnem jeziku zaprošene države. V obravnavanem primeru je bil obrazec sicer priložen, vendar ne kot prva stran na vidnem mestu, temveč med sklepom o izvršbi in predlogom za izvršbo, navedeno pa tudi ni bilo korektno. Pritožnik še uveljavlja, da bi bilo potrebno obravnavan postopek prekiniti in zadevo odstopiti Evropskemu sodišču, ki bi odločilo o prehodnem vprašanju, ali je bil način vročanja po slovenskem Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v skladu z evropsko zakonodajo, saj ta določa 8-dnevni rok za ugovor, ki pa je po njegovem mnenju prekratek in v nasprotju z evropskim pravnim redom. Posebej izpostavi, da je sklep o izvršbi prišel v dolžnikovo pravno službo šele 4. 11. 2019, ko ga je delavec zaposlen v tej pisarni tudi poslal pooblaščencem, zaradi česar bi se moral ta datum šteti kot datum prejema pošiljke, ne pa 30. 10. 2019. V pritožbi zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 21. 2. 2019 pa pritožnik uveljavlja, da je bila izdaja tega sklepa preuranjena, saj iz vloge pritožnika z dne 16. 12. 2019 jasno izhaja, da je pritožnik vlogi dal naslov "1. Pritožba" in "2. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje". Zaradi navedenega bi moralo prvostopno sodišče obravnavati predlog za vrnitev v prejšnje stanje samo podrejeno, torej če pritožbi zoper sklep z dne 10. 12. 2019 ne bi bilo ugodeno. Če bi namreč bila pritožba upravičena, o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ne bi bilo potrebno več odločati.

3. Upnik v odgovorih na obe vloženi pritožbi pritrjuje navedbam prvostopnega sodišča v izpodbijanih sklepih in predlaga zavrnitev pritožb, čeprav se strinja z navedbami pritožnika, da bi moralo sodišče odločati o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje šele potem, ko bi že odločilo o pritožbi zoper sklep o zavržbi ugovora kot prepoznega.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in 15. členom ZIZ) ter ugotovilo, da sta obe odločitvi sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti.

6. Za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o zavrženju ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi kot prepoznega so relevantne okoliščine vročitve sklepa o izvršbi, zoper katerega se vloži ugovor in okoliščine vložitve ugovora.

7. Pritožnikova graja odločitve sodišča prve stopnje z navedbami, da dolžniku sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino VL 98307/2019-2 z dne 25. 10. 2019 ni bil vročen dne 30. 10. 2019, saj da ga je pravna služba dolžnika sprejela šele dne 4. 11. 2019, zato je bil njegov ugovor zoper sklep o izvršbi podan dne 11. 11. 2019 vložen pravočasno, v 8-dnevnem ugovornem roku, je neutemeljena. Dolžnik je pravna oseba in jasno je, da je z vročitvijo na naslov pravne osebe bila opravljena vročitev sklepa o izvršbi. Notranja organizacija, torej kako pošta poteka od vročitve pravni osebi pa do tistega, ki je nato v pravni osebi zadolžen, da se ukvarja s prispelo pošiljko, je stvar dolžnika in zaradi notranje organizacije podjetja tudi ni moč umetno podaljševati rokov za vložitev ugovora oziroma spremeniti datuma, kdaj se šteje pošiljka za vročeno.

8. Iz spisovnega gradiva, in sicer obvestila sodišču o vročitvi (delovodna številka 20104112019002460), ki je pripeta k spisovnemu gradivu pod številko 12, je razvidno, da je bil dolžniku na naslovu 2355 Wiener Neudorf, Avstrija vročen sklep o izvršbi dne 30. 10. 2019, kar pomeni, da je glede na pravni pouk sklepa o izvršbi, v katerem je bil dolžnik poučen, da lahko pisni ugovor vloži v 8-ih dneh od dneva vročitve sklepa o izvršbi, rok za ugovor potekel s pretekom četrtka 7. 11. 2019 ob 24. uri. Dolžnik pa je po svojem pooblaščencu vložil ugovor zoper ta sklep šele 11. 11. 2019, kakor je to razvidno iz označbe pošte Ljubljana - Dobrunje na pisemski ovojnici vloženega ugovora, česar pritožnik niti ne izpodbija, kar pomeni, da je bil ugovor vložen prepozno. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugovor dolžnika povsem pravilno in utemeljeno s sklepom z dne 10. 12. 2019 zavrglo kot prepozno vložen.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe pritožnika, da dolžniku sklep o izvršbi ni bil vročen pravilno in zakonito. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopno sodišče sklep o izvršbi z dne 25. 10. 2019 vročilo dolžniku - pravni osebi, ki ima sedež na ozemlju druge države članice Evropske unije, to je na ozemlju R Avstrije, po določbah Uredbe (ES št. 1393/2007) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj"), povsem pravilno, saj je bil sklepu o izvršbi priložen tudi obrazec po 8. členu navedene Uredbe iz Priloge II, v katerem je bil dolžnik poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če pisanje ni bilo sestavljeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku zaprošene države članice. Zgolj dejstvo, da ta obrazec ni bil priložen kot prva stran gradivu ali na vidnem mestu, temveč med sklepom o izvršbi in predlogom za izvršbo, na zakonitost in pravilnost vročitve nima nobenega vpliva. Dolžnik je imel v obravnavani zadevi ustrezno pravno pomoč, in sicer po pooblaščencu, ki razume slovenski jezik in ki posluje tudi na ozemlju Republike Slovenije, kateri je celotno gradivo od dolžnika sprejel že dne 5. 11. 2019 dopoldan, tako da bi lahko pravočasno podal ugovor ali pa v enem tednu zavrnil sprejem pisanja v skladu s poukom v že navedenem standardiziranem obrazcu iz Priloge II.

10. Glede pritožbenih navedb pritožnika, ki napada 8 dnevni rok za vložitev ugovora, kot ga določa tretji odstavek 9. člena ZIZ, ki da je prekratek, pritožbeno sodišče odgovarja, da je dolžina trajanja roka za ugovor zoper sklep o izvršbi predpisana z zakonom, ki velja v R Sloveniji, kjer je bil tudi vložen predlog za izvršbo in kjer se nahaja premoženje dolžnika, kar pomeni, da je tudi podana pristojnost slovenskega sodišča. 11. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča z drugo izpodbijanim sklepom z dne 21. 2. 2020 predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je pritožnik vložil skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 10. 12. 2019 (sicer podrejeno), povsem zavrnilo kot neutemeljen in se pridružuje razlogom, ki jih je za to odločitev sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi tega sklepa. Določba prvega odstavka 116. člena ZPP predpisuje, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. To v izvršilnem postopku v povezavi s 15. členom ZIZ pomeni, da je rok za zamudo iz navedene zakonske določbe opravičljiv, če ga stranka ne zakrivi s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se je stranki pripetilo, pri čemer se opravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja (pri pravnih osebah je pričakovana skrbnost večja kot pri fizičnih osebah), kar pomeni presojo, ali je stranka izkazala zadostno skrbnost (torej nekrivdo), ob kateri zamude ni mogla predvideti niti preprečiti. Inštitut vrnitve v prejšnje stanje je torej predviden zgolj za situacijo, če je stranka zamudila rok iz upravičenega razloga, torej je logična predpostavka inštituta vrnitve v prejšnje stanje, da je bila pred tem vročitev pravilno opravljena, tako da je rok sploh pričel teči in je stranka lahko prišla v zamudo. Iz tega sledi, da dolžnik kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more uveljavljati trditve, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, ker sodišče pri vročanju ni ravnalo tako, kot mu to narekujejo določbe ZPP oziroma že navedena Uredba ES št. 1393/2007, to je napak, ki da jih zagrešilo sodišče. Zato se inštitut vrnitve v prejšnje stanje v obravnavni zadevi sploh ne more uporabiti glede na to, da ni šlo za zamujeno pravno dejanje iz razloga na strani dolžnika (116. člen v zvezi s 15. členom ZIZ). Očitanje napak pri vročitvi oziroma nevročitev namreč predstavlja pritožbeni razlog in ne more biti sanirano z vrnitvijo v prejšnje stanje. Zato je sodišče prve stopnje predlog dolžnika, sicer vložen podredno, za vrnitev v prejšnje stanje povsem pravilno zavrnilo na podlagi drugega odstavka 120. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

12. Glede na pojasnjeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe pritožnika, da je sodišče sklep z dne 21. 2. 2020 izdalo preuranjeno, saj da še ni odločilo o pritožbi vloženi zoper sklep z dne 10. 12. 2019. Pritožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje očital napake pri vročanju oziroma nevročitev sklepa o izvršbi dne 30. 10. 2019 dolžniku, to pa predstavlja pritožbeni razlog zoper sklep z dne 10. 12. 2019. 13. Ker niso bili podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj s svojimi navedbami ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ta strošek za postopek ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP oba v zvezi s 15. členom ZIZ).