Jedro

Cesijska pogodba ni verodostojna listina.

Zgolj na podlagi predloga Dogovorov o prekinitvi pogodb, ki ju je na toženo stranko naslovila družba R. in ki sta vključevala tudi predlog prenosa pogodbe na tožečo stranko, ni prišlo do prekinitve pogodbenega razmerja med odstopnikom terjatve in toženo stranko. To bi se zgodilo, če bi ta predlog akceptirala tudi tožena stranka. Da tega ni storila, ampak mu je celo nasprotovala navaja tudi v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 12448/2008 z dne 06. 12. 2008 obdržalo v veljavi v dajatvenem delu za 176.711,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 12. 2008 do plačila in za 36,00 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). V preostalem ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 4.077,69 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožeča stranka zoper toženo stranko predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine „Pogodbe o odstopu terjatev“ (v prilogi A3), ki je bila dne 21. 11. 2008 sklenjena med družbo R., d.o.o. in tožečo stranko in s katero so bile tožeči stranki odstopljene obstoječe terjatve družbe R., d.o.o. do tožene stranke. Odstopljene terjatve, razvidne iz Priloge I k pogodbi A3 in računov v prilogah od A15 do A34, so nastale na podlagi dveh pogodb, sklenjenih med R., d.o.o. in toženo stranko, in sicer Pogodbe o vzdrževanju varnostno nadzornih naprav v podjetju S., d.d. (v prilogi A7) z dne 06. 06. 2005 in Kupne pogodbe s storitvijo vzdrževanja sistema Inteligentni varnostno-nadzorni sistem „Explorer“ (v prilogi A8) z dne 22. 04. 2005. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je družba R. po obeh pogodbah dejansko opravljala vse dotlej, ko je tožena stranka dne 16. 12. 2008 odstopila od pogodb (dopis v prilogi A38), tj. tudi v spornem obdobju. Zato je sklep o izvršbi v pretežnem delu obdržalo v veljavi.

Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ker je iz vsebine pritožbe razvidno, da se nanaša le na dajatveni del sodbe, je pritožbeno sodišče, kljub drugačni navedbi v uvodu pritožbe štelo, da je vložena le zoper I. in III. točko izreka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Hkrati je zahtevala tudi povrnitev svojih stroškov, povezanih z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša pritožbenim naziranjem, da cesijska pogodba ni verodostojna listina (prim. 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Ker je bila prav taka pogodba navedena kot podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, izvršilno sodišče ni imelo pravne podlage za izdajo sklepa o izvršbi. Predlog za dovolitev izvršbe bi moralo zavreči, v preostalem delu pa predlog za izvršbo odstopiti pravdnemu sodišču, da opravi postopek predhodnega preizkusa tožbe. Ker pa je izvršilno sodišče sklep o izvršbi izdalo, je ravnalo pravilno, ko ga je, po ugovoru, v katerem je dolžnik (sedaj tožena stranka) izrecno opozoril na omejeno hibo (2. tč. 55. člena ZIZ), razveljavilo v dovolitvenem delu (2. odst. 62. člena ZIZ) in odločilo, da se bo postopek nadaljeval v pravdi (1. odst. 437. člena ZPP). Obrazložitev prvostopnega sodišča je v tem delu pravilna (prim. 3. odst. 4. tč. obrazložitve). Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da se prvostopenjsko sodišče do zadevnega vprašanja ni opredelilo.

V skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ sodišče postopek po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, tj. v skladu z določili 433. in nasl. členi Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi deloma v veljavi, v skladu z tretjim odstavkom 436. člena ZPP, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da zgolj na podlagi predloga Dogovora o prekinitvi pogodbe o vzdrževanju varnostno-nadzornih naprav v podjetju S., d.d. (v prilogi B7) in Dogovora o prekinitvi pogodbe o vzdrževanju sistema E. nadzor avto-parka v podjetju S., d.d. (v prilogi B8), ki ju je na toženo stranko (8.1.2008) naslovila družba R., d.o.o. in ki sta vključevala tudi predlog prenosa pogodbe na tožečo stranko, ni prišlo do prekinitve pogodbenega razmerja med odstopnikom terjatve in toženo stranko. To bi se zgodilo, če bi ta predlog akceptirala tudi tožena stranka. Da tega ni storila, ampak mu je celo nasprotovala navaja tudi v pritožbi. Sicer pa to nedvomno izhaja iz dejstva, da je odstopnik terjatve tja do nespornega prenehanja pogodbenega razmerja za obe stranki „ohranil vpogled v delovanje sistema E.“, kot navaja tožena stranka v pritožbi. S svojo tezo, da je soglašala zgolj s tistim delom predloga, ki pomeni prenehanje pogodbenega razmerja med njo in družbo R. (ne pa tudi s tistim, ki pomeni prenos pogodbe na tožečo stranko in izstop R.), zaradi česar, da sta s koncem leta 2007 obe pogodbi nehali veljati, pa ne more uspeti iz dveh razlogov. Prvič zato ne, ker takega predloga ni bilo, drugič pa ne zato, ker prenehanje potrjevanja računov ne pomeni prenehanja izvajanja pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo obveznosti R., ki izhajajo iz obeh pogodb v prilogah A7 in A8. S pogodbo v prilogi A7 je bilo dogovorjeno, da bo R. pet let opravljal storitve rednega mesečnega vzdrževanja- servisiranja celotnega varnostno nadzornega sistema podjetja tožene stranke na lokacijah A cesta in B ulica v Ljubljani. Te storitve glede na 1. točko pogodbe A7 obsegajo vsa dela, ki so potrebna, da sistem deluje po vnaprej določenih protokolih in pogojih, mesečno plačilo zanje pa znaša 1.870.000,00 SIT brez DDV-ja (6. točka pogodbe A7). Podobno je bilo tudi s pogodbo v prilogi A8 dogovorjeno, da bo Reklamni inženiring štiri leta zagotavljal stalno vzdrževanje in nadgradnjo programske in strojne opreme nadzornega centra sistema E. (10. člen pogodbe A8). Plačilo za opravljene storitve bi, skladno z dogovorom, moralo biti opravljeno na podlagi računov, izstavljenih za pretekli mesec, v dogovorjeni višini 5.600,00 SIT na mesec, za posamezno vozilo, vključeno v sistem. Dogovorjeno je bilo torej pavšalno mesečno plačilo za redno (pogodba A7) oz. stalno (pogodba A8) servisiranje in vzdrževanje zadevnih sistemov. Glede na tako vsebino pogodbe, s pritožbenim stališčem, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je odstopnik terjatev dogovorjene storitve nehal opravljati, češ da enkrat vzpostavljen in utečen sistem ne potrebuje posebnega vzdrževanja, morebitne manjše napake pa da lahko odpravi vsak kvalificiran elektro mehanik ter da samo delovanje ne predpostavlja opravljanja servisnih storitev R. itd. (drugi odstavek na 4. strani pritožbe), tožena stranka ne more doseči drugačne odločitve. Tako stališče namreč negira vsebino dogovora med pogodbenima strankama o tem, preprosto rečeno, da bo izvajalec stalno skrbel za pravilno delovanje predmeta pogodbe. Ker glede na navedeno, zatrjevano pravilno delovanje predmeta pogodbe (sistemov varovanja) ne vpliva na obveznost plačila, ni pomembno, ali je bil opravljen en sam klic iz S., kdo je klical, niti ni pomembno potrjevanje računov. Tožena stranka namreč ni navajala, da R., kljub pozivom njegovih uslužbencev, dogovorjenih storitev ni opravljal. Le če bi to zatrjevala, bi se utegnilo pojaviti vprašanje, ali sta stranki morda resnično dosegli sporazum o razdrtju pogodbe. Ker pa iz trditvene podlage pravdnih strank kaj takega ne izhaja, se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s vprašanjem izvajanja servisiranja in v zvezi s tem izvajalo obsežen dokazni postopek.

Presoja sodišča prve stopnje o dejanskem opravljanju predmetnih storitev tudi v spornem obdobju, je torej nepomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. Isto velja za dejanski obseg izvedenih del in ali je družba R. vodila dokumentacijo o izvajanju servisnih storitev ali ne.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, pa čeprav je to storilo iz drugih razlogov (prim. 353. člen ZPP).

Stroškov, povezanih z odgovorom na pritožbo tožene stranke, pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj v njem ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli pripomoglo k odločitvi o pritožbi tožene stranke. Torej je bil ta stroškov nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP).