Jedro

Sodišče prve stopnje se je glede vsebine predloga za izvršbo pravilno sklicevalo na peti odstavek 40. člena ZIZ. Ta določa, da upniku izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Šele v odgovoru na ugovor pa je upnik dolžan predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ).

Izdano potrdilo o izvršljivosti ni pogoj za dovolitev izvršbe v primeru, ko je izvršilni naslov sodna poravnava. Določbo petega odstavka 40. člena ZIZ je namreč treba razlagati v povezavi z 20. členom ZIZ. Izvršljivost in s tem zapadlost sodne poravnave se namreč ne dokazuje s potrdilom o izvršljivosti, ampak v skladu z 20. členom ZIZ z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino, če zapadlosti na ta način ni mogoče dokazati, pa s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 2. 2. 2017 zavrnilo (I. točka izreka sklepa) in dolžniku naložilo v plačilo 628,30 EUR stroškov ugovornega postopka upnice v roku 8 dni s pripadki (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se je po pooblaščencu pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, peti odstavek 40. člena ZIZ ne določa, da predlogu za izvršbo ni treba predložiti izvršilnega naslova, temveč da mora upnik le določno navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Upnik je v predlogu za izvršbo izrecno navedel, da potrdilo o izvršljivosti sodne poravnave ni bilo izdano, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZIZ. Zapis sodne poravnave ni izvršljiv. Iz sodne poravnave ne izhaja, da je terjatev v višini 55.815,89 EUR zapadla. Sodišče prve stopnje je prekoračilo meje pristojnosti, saj sporna dejstev, ki jih je ugotavljajo, ni mogoče ugotavljati izven pravdnega postopka.

3. Upnica je po pooblaščencu na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ga kot materialnopravno podlago navaja dolžnik, ne določa vsebine predloga za izvršbo, ampak pristojnost za izdajo potrdila o izvršljivosti. Sodišče prve stopnje se je glede vsebine predloga za izvršbo tako pravilno sklicevalo na peti odstavek 40. člena ZIZ. Ta določa, da upniku izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Šele v odgovoru na ugovor pa je upnik dolžan predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ). Upnik je v predlogu za izvršbo kot izvršilni naslov določno označil sodno poravnavo sklenjeno pred Okrožni sodiščem v Ljubljani, v zadevi P 2229/2015-I. To je v overjenem prepisu (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa1) v skladu z določbo tretjega odstavka 58. člena ZIZ tudi predložil v odgovoru na ugovor.

6. Izdano potrdilo o izvršljivosti tudi ni pogoj za dovolitev izvršbe v primeru, ko je izvršilni naslov sodna poravnava. Določbo petega odstavka 40. člena ZIZ je namreč treba razlagati v povezavi z 20. členom ZIZ. Izvršljivost in s tem zapadlost sodne poravnave se namreč ne dokazuje s potrdilom o izvršljivosti, ampak v skladu z 20. členom ZIZ z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino, če zapadlosti na ta način ni mogoče dokazati, pa s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku.

7. Pritožnik tako v pritožbi pravilno ugotavlja, da se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje samo na predpisan način, vendar zmotno zaključi, da zapadlost terjatve, katere poplačilo zahteva upnica, ne izhaja iz predložene sodne poravnave.

8. S sodno poravnavo se je dolžnik do 31. 12. 2016 upnici zavezal plačati 40.000,00 EUR, pri čemer so v primeru pravočasnega plačila tega zneska v celoti urejena vsa pravna razmerja med strankama, ki so predmet postopka I P 2229/2015 (1. točka sodne poravnave). Iz 2., za predmetni postopek relevantne, točke sodne poravnave pa izhaja, da je dolžnik v primeru, da do 31. 12. 2016 celotnega zneska 40.000,00 EUR ne plača, dolžan upnici plačati znesek v višini 55.815,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 1. 2014 dalje do plačila.

9. S sodno poravnavo sta se torej upnica in dolžnik dogovorila, da je dolžnik upnici dolžan plačati terjatev v višini 55.815,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2014, ki zapade v plačilo 1. 1. 2017, vendar pa je dolžnik prost svoje obveznosti, če do 31. 12. 2016 plača 40.000,00 EUR.

10. V sodni poravnavi je tako določno opredeljena tako obveznost dolžnika (plačilo 55.815,89 EUR s pripadki), iz nje pa izhaja tudi zapadlost terjatve, to je 1. 1. 2017. Da bi dolžnik do 31. 12. 2016 poravnal znesek 40.000,00 EUR v ugovoru ni zatrjeval, niti ni prerekal navedb upnice, da tega zneska ni plačal. 11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno zavrnilo. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožba neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem zgolj povzema trditve in stališča, ki jih je podal v odgovoru na ugovor ter pritrjuje stališčem, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Pravilno je sklicevanje na 111. in 113. in ne 115. in 117. člen Sodnega reda.