Jedro

Zdravstveno stanje je bilo dokončno 26. 5. 2023 in od tedaj dalje tožnik potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Od tedaj dalje tožnik ni več zmožen samostojnega premikanja z invalidskim vozičkom, kot tudi ne hranjenja, saj pri obojem potrebuje pomoč, enako kot tudi pri vseh ostalih osnovnih življenjskih opravilih, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 6. 2024 in iste številke zadeve in dosjeja z dne 11. 3. 2024 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 1. 7. 2023 dalje v znesku 347,11 EUR na mesec z nadaljnjimi uskladitvami (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku plačati zakonske zamudne obresti, obračunane od neizplačanih zneskov dodatka za pomoč in postrežbo od meseca julija 2023 do meseca aprila 2024 in sicer od 14. 5. 2024 dalje do plačila, od naprej dospevajočih zneskov pa od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo nad zneskom 347,11 EUR že od 1. 7. 2023 do 1. 3. 2024 in glede teka zakonskih zamudnih obresti (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.012,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja ugotovilo, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan iz prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) od 21. 2. 2024 dalje. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožnik zaradi trajnih zdravstvenih sprememb ni zmožen samostojno opravljati vseh osnovnih življenjskih opravil, v nadaljevanju pa pojasnjuje, da se v pisnem izvedenskem mnenju o datumu nastanka sodni izvedec ni izjasnil, na naroku pa naj bi izpovedal, da je to datum 26. 5. 2023, ko je prišlo do amputacije druge noge. Toženec ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je pri tožniku nastala potreba po pomoči in postrežbi drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb že od 1. 7. 2023 dalje. Toženec soglaša, da je pri tožniku podana neogibna potreba po stalni pomoči in postrežbi drugega za opravljanje vseh življenjskih potreb od 21. 2. 2024 dalje. Ta datum izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, pa tudi iz tožnikove zahteve z dne 8. 8. 2023, ko je tožnik navajal, da pri gibanju uporablja bergle in invalidski voziček. Tožnikov opis gibanja v stanovanju se ujema z mnenjem sodnega izvedenca in izpovedbo tožnikove žene na glavni obravnavi dne 11. 11. 2024, ki je izpovedala, da se je tožnikovo stanje v primerjavi z enim letom nazaj poslabšalo. V nasprotju s svojo ugotovitvijo v 8. točki obrazložitve sodbe ter v nasprotju z omenjenimi ugotovitvami, pa je sodišče v 11. točki obrazložitve napačno ugotovilo, da je datum nastanka neogibne potrebe po pomoči in postrežbi drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb 26. 5. 2023 ter nato odločilo, da je toženec tožniku zneske dodatka za pomoč in postrežbo, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, dolžan plačati od 1. 7. 2023 dalje. Glede na to, da je pri tožniku podana izrazita slabovidnost in ob pričakovanem poslabšanju zdravstvenega stanja glede vida, se toženec strinja, da je tožnikovo funkcionalno stanje, zelo mejno in se ne bo izboljšalo. Bi pa bilo mogoče tožniku že pred 21. 2. 2024 dalje, torej od 1. 7. 2023 dalje, priznati pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Toženec še navaja, da je v navedeni zadevi podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Razlogi v sodbi so med seboj v nasprotju in niso obrazloženi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 1. 7. 2023 dalje v znesku 173,56 EUR na mesec, od 21. 2. 2024 dalje pa ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v znesku 347,11 EUR na mesec z vsemi nadaljnjimi uskladitvami oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv in samemu sebi tudi ne nasprotuje. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in se jo tako tudi da preizkusiti. Ugotovitve sodišča prve stopnje o datumu nastanka potrebe po pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, so samo navidezno v nasprotju, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

7.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 6. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 11. 3. 2024. Z navedeno odločbo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da pri tožniku zdravljenje ni končano, zato še ni mogoče podati mnenja o neogibni potrebi po stalni pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb.

8.ZPIZ-2 v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prvega odstavka tega člena, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Za odločitev o priznanju omenjene pravice je torej ključna ugotovitev, ali so podane trajne spremembe v zdravstvenem stanju ter nadalje, ali je upokojenec osnovne življenjske potrebe, ki so navedene v 101. členu, zmožen opravljati samostojno (ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov), ali pa pri tem potrebuje pomoč drugih.

9.Omenjeno vprašanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca s področja družinske medicine. Sodni izvedenec je dne 9. 12. 2024 podal pisno izvedensko mnenje, sodišče pa ga je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Iz izvedenskega mnenja, ki ga sodišče v 7. točki obrazložitve podrobno povzema, izhaja, da je tožnik zaradi svojih zdravstvenih težav močno omejen v vseh vsakodnevnih aktivnostih. Sposoben se je hraniti le s težavami ter se v stanovanju gibati s pomočjo invalidskega vozička. Vse ostale osnovne potrebe pa ni zmožen samostojno opravljati. Tožnik je povsem odvisen od skrbi svojcev. Takšno stanje traja že od leta 2023, ko je bila pri tožniku izvedena podkolenska amputacija leve noge. Iz izpovedbe sodnega izvedenca izhaja, da je tožnik praktično popolnoma slep, najbolj dramatična pa je bila amputacija druge noge 26. 5. 2023. Do takrat je tožnik še lahko na nek način hodil, s pomočjo bergel, in se premikal, od takrat pa ne več. Sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da je ključen datum 26. 5. 2023, ko je prišlo do amputacije druge noge, na krnu je nastala rana, ki se ne zaceli in tudi na inštitutu A. ga ne naročajo več na kontrolne preglede zaradi proteze, tako da tudi opcija, da bi kdaj hodil s pomočjo proteze, ni več realna. Zdravstveno stanje je bilo torej dokončno 26. 5. 2023 in od tedaj dalje tožnik potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Od tedaj dalje tožnik ni več zmožen samostojnega premikanja z invalidskim vozičkom, kot tudi ne hranjenja, saj pri obojem potrebuje pomoč, enako kot tudi pri vseh ostalih osnovnih življenjskih opravilih, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.

10.Neutemeljene so torej pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje iz prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2 podano od 21. 2. 2024 dalje in da je od navedenega dne tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Nedvomno je tožnik od omenjenih datumov dalje potreben pomoči in postrežbe drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vendar ne samo od omenjenega datuma, temveč vse od 26. 5. 2023, ko je prišlo do amputacije druge noge. Potrebno je torej povezati tako amputacijo, do katere je prišlo na obeh nogah, kot tudi da je tožnik praktično slep. Zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav pri vseh opravilih potrebuje pomoč druge osebe (svojcev). Stanje se po navedenem datumu ni v ničemer izboljšalo, temveč se samo še poslabšuje. To izhaja tudi iz podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje. V tem primeru ne gre za nasprotja v obrazložitvi sodbe in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu ( II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12.Glede stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške tožnik krije sam. Odločitev je sprejelo skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odgovor namreč ni vplival na odločitev v pritožbenem postopku.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 2/2004.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 101, 101/1, 101/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.