Jedro

Če ima banka po pogodbi pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet, zapade celoten neodplačen dolg v plačilo šele tedaj, ko banka poda izjavo, da razdira pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne

28.6.2000 vzdrži v veljavi v 1. točki glede zneska

2.338.513,46 SIT z obrestmi in v 3. točki glede izvršilnih stroškov v višini 23.934,64 SIT. V preostalem delu, za znesek glavnice v višini 1.315.615,44 SIT z obrestmi in za izvršilne stroške v znesku 13.464,36 SIT je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožena stranka zadnje plačilo po kreditni pogodbi plačala dne 20.6.1992. Izvršilni predlog je bil vložen 20.6.2000, torej 8 let po zadnjem plačilu. Glede na 12. člen Pogodbe med strankama, ki določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec neredno odplačuje posojilo, je toženka prišla v dolžniško zamudo 21.6.1992. Od tega dne dalje je imel upnik pravico terjati celotno izpolnitev in je z navedenim dnem za tožečo stranko pričel teči petletni zastaralni rok za celotno terjatev. Zato je po mnenju toženke celotna terjatev zastarala.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 12. člena Pogodbe med pravdnima strankama izhaja, da ima tožeča stranka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec ne izpolnjuje svojih obveznosti po pogodbi, podrobneje navedenih v tej določbi pogodbe. Določeno je torej, da ima banka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi, ne pa, da je to dolžna. Banka ima torej pravico razdreti pogodbo brez naknadnega roka v skladu s pogodbo in 127. in 129. členom ZOR. Šele ko banka pogodbo razdere zapade celotna dolžnikova obveznost v plačilo. Tožeča stranka se je svoje pravice po 12. členu posojilne pogodbe poslužila šele ob vložitvi izvršilnega predloga dne 20.6.2000. Od tedaj dalje je torej pričel teči zastaralni rok glede izpolnitve obveznosti za še ne zapadle anuitete. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z zatrjevanim zastaranjem celotne obveznosti toženke v celoti strinja s prvostopnimi razlogi in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Glede na to, da se je tožeča stranka poslužila svojega upravičenja iz 12. člena pogodbe šele z vložitvijo izvršilnega predloga, so zastarale le tiste anuitete, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo. Ker je torej materialnopravno stališče prvega sodišča pravilno, pritožbeno sodišče pa tudi ne najde kakšno uradno upoštevne bistvene kršitve določb postopka, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.