Jedro

V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno presodila, da razlogi za omejitev gibanja še vedno obstajajo. Na jasen način je utemeljila svojo odločitev, da je podlaga za omejitev podaljšanja omejitve gibanja sum, da bo tožnik s svojim ravnanjem, ogrožanje življenja drugih in premoženja, zaradi vpliva alkohola, še vedno nadaljeval in bo pod vplivom alkohola še vedno nasilen. Tožena stranka je tudi v zadostni meri obrazložila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku podaljša omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni, do prenehanja razlogov, vendar največ za en mesec in sicer od dne 12. 7. 2013 do dne 12. 8. 2013. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku v postopku za pridobitev mednarodne zaščite zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih in premoženja dne 12. 4. 2013 omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece in sicer od dne 12. 4. 2013 do dne 12. 7. 2013. Odločitev tožene stranke je potrdilo Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I U 657/2013 z dne 25. 4. 2013, kakor tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I Up 188/2013 z dne 23. 5. 2013. Tožena stranka pojasnjuje, da je bilo gibanje tožniku omejeno na prostore Centra za tujce zaradi utemeljenih razlogov, ogrožanje življenje drugih in premoženja, saj je bil zaradi vpliva alkohola že večkrat nasilen. Ob upoštevanju, da ima tožnik že zelo dolgo časa probleme z alkoholom, le-ti so bili tudi glavni razlog za odhod iz izvorne države, da pije dokaj pogosto, ter da tožnik ni izrazil želje, da bi se rešil odvisnostni alkohola, tožena stranka ugotavlja, da razlog za omejitev gibanja še vedno obstoji, saj tožnik še vedno lahko ogroža življenje drugih in premoženje.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga, naj sodišče sklep tožene stranke odpravi. Tožnik citira četrti odstavek 51. člena ZMZ ter izpostavi hipotetično možnost iz 1. točke prvega odstavka 51. člena ZMZ. Navaja, da izpodbijani sklep temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču, saj ne navaja nobenih novih razlogov za utemeljen sum, da tožnik ogroža življenje drugih ali premoženje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka ni ugotavljala kako se je tožnik v zadnjih treh mesecih vedel, prav tako ne, kakšen je bil njegov odnos do tujcev (prosilcev) in osebja v Centru za tujce. Ni ugotavljala ali še vedno kaže znake agresije. Tožena stranka tudi ni navajala zakaj naj bi razlogi za ukrep o omejitvi gibanja, ki je skladno z utemeljeno upravnosodno prakso poseg v osebno svobodo, obstajali še po treh mesecih od prvotno izdanega sklepa. S tako pomanjkljivo oziroma neobstoječo obrazložitvijo sklepa pa je tožniku tudi povsem odvzeta možnost, da bi se podaljšanju omejitve gibanja učinkovito obranil. Po mnenju tožnika je za odločitev v zadevi bistveno ali razlogi, ki so po razlogovanju tožene stranke in sodišč dne 12. 4. 2013 obstajali, še vedno obstojijo tudi v času ob izdaji izpodbijanega sklepa. Teh razlogov izpodbijani sklep ne presoja in tudi ne, zakaj naj bi bil takšen ukrep iz vidika testa sorazmernosti še vedno nujen. Nadalje navaja, da je dokazni postopek ob izdaji prvotnega sklepa pokazal, da ima tožnik težave z alkoholom, vendar pa je sedaj z uživanjem le-tega prenehal. Iz zapisnika o naroku za zaslišanje z dne 25. 4. 2013 tudi izhaja, da se je incident, ki je bil vzrok za izdajo prvotnega sklepa, dogodil istega dne, ko je tožnik dobil nove tablete za živce. Tedaj niso bile znane posledice uživanja alkohola skupaj z novimi tabletami. Prvoten sklep pa je pripomogel k temu, da je tožnik sedaj svoje vedenje spremenil, ima odklonilen odnos do alkohola, predvsem pa se je osebnostno umiril, česar vse tožena stranka ni ugotavljala. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, vztraja pri izpodbijanem sklepu in prereka navedbe tožnika. Glede na nujnost odločanja o zadevi sodišče tožniku odgovora na tožbo ni poslalo v izjasnitev.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je predhodno s svojim sklepom odločala o omejitvi gibanja tožniku. Pravilnost odločitve je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 657/2013 z dne 25. 4. 2013, kakor tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo št. I Up 188/2013 z dne 23. 5. 2013. Vrhovno sodišče je presodilo, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno navedla in podala razloge za zakaj je ukrep omejitve gibanja potreben.

6. Po določbi četrtega odstavka 51. člena ZMZ omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, največ tri mesece, če pa razlogi za omejitev gibanja po času še obstajajo, se lahko omejitev gibanja podaljša še za en mesec. Pri podaljšanju omejitve gibanja je bistveno vprašanje, ali so razlogi za omejitev gibanja še vedno podani. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno presodila, da razlogi za omejitev gibanja še vedno obstajajo. Na jasen način je utemeljila svojo odločitev, da je podlaga za omejitev podaljšanja omejitve gibanja sum, da bo tožnik s svojim ravnanjem, ogrožanje življenja drugih in premoženja, zaradi vpliva alkohola, še vedno nadaljeval in bo pod vplivom alkohola še vedno nasilen. Tožena stranka je tudi v zadostni meri obrazložila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Ta ukrep opravičuje dejstvo, da tožnik v času, ko je bil nastanjen v Azilnem domu, zlorabljal azil s tem, da je užival alkohol in s tem ogrožal preostale. Sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato se v celoti sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 72. člena ZUS-1).

7. Tožbeni ugovori niso utemeljeni.

8. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ne navaja nobenih novih razlogov za utemeljen sum, da tožnik ogroža življenje drugih ali premoženja. Sodišče poudarja, da je dokazno breme nas tožniku o tem, da je spremenil svoj odnos do pitja alkohola. Tožnik bi moral dokazati ali predlagati dokaze , ki bi potrjevali, da se je njegov odnos do pitja alkohola spremeni. Zato zgolj navajanje, da alkohola ne pije več, za presojo utemeljenosti ugovora ne zadostuje. Okoliščina, ki jo tožnik zatrjuje v tožbi in se nanaša na pitje alkohola s sočasnim jemanjem tablet za živce na to odločitev ne vpliva, saj je to presojalo že prvostopno sodišče, ko je presojalo pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke o omejitvi gibanja. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Glede na vse navedeno tudi po presoji sodišča še vedno obstajajo razlogi za omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce.

10. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo.