Jedro

Tožnik je v postopku uveljavljal, da spornega zneska (preveč izplačane invalidske pokojnine in letnega dodatka) ni dolžan vrniti toženi stranki glede na 191. člen OZ, vendar se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da gre za neupravičeno prejeti znesek in da ga je tožnik dolžan vrniti, pri čemer zgolj citira 190. člen OZ. Ne navaja pa odločilnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan po 190. členu OZ. Tako ni razvidno, ali je prišlo do odpada pravne podlage upoštevaje odločbi tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine v spornem obdobju, ali pa že zakon sam določa, do kdaj so izpolnjeni pogoji za izplačilo pokojnine. Sodba tudi nima razlogov, ali je v zadevi podano stanje po 191. členu OZ. Ker sodba sodišča prve stopnje nima odločilnih dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2013, v odločbi št. ... z dne 7. 1. 2013 pa je besedilo „datum 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012“ nadomestilo z besedilom „1. 2. 2010 do 31. 3. 2012“ ter znesek „35.314,83 EUR“ nadomestilo z zneskom „29.150,26 EUR“. V ostalem je odločbo pustilo nespremenjeno. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 79,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tako tožnik kot tudi tožena stranka.

3. Tožnik vlaga pritožbo v delu, kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen oziroma v delu, kolikor je bilo odločeno, da je dajatev invalidska pokojnina ter letni dodatek v obdobju od 1. 2. 2010 do 31. 3. 2012 preveč izplačan in da je nastalo preplačilo v znesku 29.150,26 EUR ter v delu, kolikor je sodišče ohranilo v veljavi drugi odstavek odločbe št. ... z dne 7. 1. 2013. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno kršitev določb postopka navaja, da je že v tožbi in tudi na naroku uveljavljal, da mu je tožena stranka izplačevala pokojnino, čeprav je vedela, da je ni dolžna izplačevati. Glede na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), tožena stranka nima pravice zahtevati vračila izplačane pokojnine (tožena stranka si namreč tudi ni pridržala pravice zahtevati vrnitev izplačane pokojnine in letnega dodatka, prav tako ni plačala, da bi se izognila sili). Sodišče prve stopnje se do te navedbe tožnika v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Izpodbijana sodba o tem nima nobenega razloga, čeprav gre za odločilno dejstvo. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Tožena stranka tega zatrjevanega dejstva ni niti prerekala niti zanikala. Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika štejejo za priznana, zato mora sodišče (ob pravilni uporabi procesnih določb) ta dejstva šteti za priznana in nesporna. Tožnik nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Uporabilo je namreč določbo 190. člena OZ, pri tem pa je spregledalo oziroma ni upoštevalo 191. člena OZ. Iz prvega odstavka 7. člena Zakona o sodnem registru izhaja, da je sodni register javna knjiga, iz česar sledi, da je bilo toženi stranki vse od vpisa tožnika v sodni register, torej od 26. 3. 2005 dalje znano, ali ji je vsaj moglo biti znano, da se je - glede na določbo drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 - dolžan obvezno zavarovati in posledično ni upravičen od izplačila pokojnine. Je pa tožena stranka kljub temu v obdobju od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012 (torej tudi v obdobju od 1. 2. 2010 do 31. 3. 2012) tožniku izplačevala pokojnino, čeprav je vedela, da je ni dolžna. Vse to je tožnik navajal že v tožbi, vendar pa se sodišče v očitni posledici zmotne uporabe materialnega prava do tega ni opredelilo oziroma tega ni upoštevalo. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja pa tožnik navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da odločbi o preplačilu temeljita na odločbi št. ... z dne 27. 3. 2012, iz katere izhaja, da je imel tožnik od 23. 6. 2005 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva zasebne družbe „A. d.o.o., B.“, v kateri je poslovodna oseba po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, kar naj bi imelo za posledico, da zavarovanec od 26. 3. 2005 dalje ni upravičen do invalidske pokojnine, saj je bil vključen v obvezno zavarovanje. Odločitev naj bi temeljila tudi na odločbi Območne enote B. št. ... z dne 27. 9. 2012, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine za čas od 26. 3. 2005 dalje in da mora v posledici tega prejeto invalidsko pokojnino in letni dodatek vrniti. Tožnik ves čas zatrjuje, da je ugotavljanje statusa oziroma lastnosti zavarovanca in posledično odvzemanje pravice do izplačila pokojnine za nazaj nezakonito in kaže na nepravilno poslovanje tožene stranke glede na to, da ugotavlja status zavarovanca in odreka pravico do izplačila pokojnine po 7 letih oziroma za 7 let nazaj, čeprav je bila ugotovitvena odločba, da ima tožnik status zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 izdana šele dne 27. 3. 2012. Tožnik je tako prepričan, da je odločba št. ... z dne 7. 1. 2013 v celoti in ne le deloma nezakonita in jo je tako potrebno v celoti odpraviti. Tožnik je bil o dolžnosti zavarovanja seznanjen šele z dopisom z dne 15. 3. 2012, nato pa je bilo z odločbo odločeno, da ima status zavarovanca že od 26. 3. 2005 dalje. Taka odločba pomeni nezakonit poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, kar tožnik uveljavlja tudi z ustavno pritožbo in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Sodišče se v izpodbijani odločbi do tega temeljnega vprašanja ni posebej opredelilo, kar pomeni, da je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitno je torej, da izpodbijana odločba posega v pravico do invalidske pokojnine tožnika za nazaj. V ta namen je CURS, Carinski urad D. zoper tožnika tudi sprožil postopek davčne izvršbe, tožnik pa je na podlagi sklepa ... z dne 11. 3. 2014 izvršil plačilo 2.243,46 EUR. S postopanjem tožene stranke ter sodišča prve stopnje je bil kršen temeljni institut pravne države, to je institut pravnomočnosti, ki varuje priznano pravico. Institut pravnomočnosti varuje priznano pravico do invalidske pokojnine v okviru dejanske in uporabljene pravne podlage v pravnomočni odločbi. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku dejansko izplačevala invalidsko pokojnino, kaže na to, da sta obe stranki priznavali obstoj medsebojno pravno učinkujočega razmerja in ga tudi izvrševali. V tako urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem v zakonu, to pa je tudi bistvo 158. člena Ustave RS. Ob spoštovanju ustavnih načel in pravic tožnika bi torej lahko tožena stranka status zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 tožniku dodelila kvečjemu za naprej, to je od izdaje odločbe z dne 27. 3. 2012 dalje do 9. 4. 2012, ko je bil tožnik izbrisan iz sodnega registra kot poslovodja. S takim postopanjem, torej z ugotovitvijo statusa zavarovanca za nazaj, pa se tožniku jemlje pravica do socialne varnosti. Z izpodbijanima odločbama tožene stranke in pa z izpodbijano sodbo sodišča je tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. S tem, ko se tožniku nalagajo le obveznosti iz naslova zavarovanja za nazaj, pravic iz tega zavarovanja pa za nazaj nikakor ne more uveljaviti, očitno njegove pravice niso enako varovane, kot pravice tistih zavarovancev, ki jim je tožena stranka pravočasno dodelila status zavarovanca in so hkrati s plačilom obveznosti koristili tudi pravice iz zavarovanja. Vse navedeno je tožnik uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar pa sodišče temu ni sledilo oziroma se do tega ni opredelilo, niti svoje odločitve ni odložilo do odločitve Ustavnega sodišča RS. Tožnik uveljavlja tudi zastaranje ugotavljanja statusa zavarovanca po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. V zvezi s tem se sklicuje na 3. člen ZDAVP in na 5. poglavje omenjenega zakona. Ob smiselni uporabi navedenih določb pravica ugotoviti lastnost zavarovanca in posledičen odvzem pravice do invalidske pokojnine zastara v 5 letih, ko bi bilo treba to lastnost ugotoviti, to pa je v konkretnem primeru 26. 3. 2005. Sodišče se tudi do teh navedb ni opredelilo in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče spremeniti tudi drugi odstavek izreka odločbe št. ... z dne 7. 1. 2013 tako, da je zavezanec (če sploh je izplačani znesek dolžan vrniti) le tega dolžan vrniti šele po poteku paricijskega roka potem, ko je pravnomočno razsojeno, da je dolžan plačati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo z dne 7. 1. 2013 v celoti odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu glede zastaranja zneskov od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012. Sodišče je napačno tolmačilo materialno pravo, sodno prakso in stališče, kot ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS, saj argumenti, kot jih navaja v sodbi in sodna praksa, na katero se sklicujejo, utemeljujejo prav naziranje tožene stranke, torej da navedeni zneski niso zastarani, saj zastaralni rok treh let za navedene občasne terjatve od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012 ni potekel. V kolikor pa je zahtevek za mesec april 2012 sodišče prve stopnje izključilo iz kateregakoli drugega razloga pa o tem v obrazložitvi sodbe ni zavzelo stališča oziroma ni podalo nobene obrazložitve, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Iz specifikacije izplačanih prejemkov tožene stranke je razvidno, da je v obdobju od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012 nastalo preplačilo v višini 1.155,70 EUR, kar je potrebno upoštevati pri končnem izračunu preplačanih dajatev, ki jih je tožnik dolžan vrniti toženi stranki in sicer dolgovani znesek, upoštevaje dajatve za mesec april 2012 znaša skupaj 30.305,96 EUR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremeni tako, da se v odločbi št. … z dne 7. 1. 2013 besedilo „datum 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012“ nadomesti z besedilom „1. 2. 2010 do 9. 4. 2012“ ter znesek „35.314,83 EUR“ nadomesti z zneskom „30.305,96 EUR“, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Razlika med zneskom, ki ga je prisodilo sodišče in zneskom, ki ga je v pritožbi predlagala tožena stranka znaša 1.155,70 EUR in obsega celoten znesek, ki ga je tožnik prejel v obdobju od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012. Iz sodbe izhaja, da naj bi do preplačila prišlo samo do 9. 4. 2012, ne pa v celotnem mesecu aprilu 2012. Od 10. 4. 2012 je namreč tožnik bil nesporno upravičen do prejemanja invalidske pokojnine, saj je bila odjava na podlagi prenosa pooblastil narejena 9. 4. 2012. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne, ugodi pa pritožbi tožnika. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb in pa v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba namreč nima odločilnih razlogov oziroma so ti razlogi nejasni. S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ upoštevaje odločbo Območne enote B. št. ... z dne 27. 9. 2012 odločil, da je dajatev invalidska pokojnina ter letni dodatek v obdobju od 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 35.314,83 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže toženi stranki obročno v roku 12 mesecev od dneva prejema odločbe. Po poteku tega roka pa se bodo zaračunavale zakonske zamudne obresti.

9. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) v 194. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zastaralni rok se upošteva po uradni dolžnosti od dneva prejema denarnega zneska iz prvega odstavka tega člena do dneva izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila. Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 194. člena ZPIZ-2).

10. V navedeni določbi ima tožena stranka nedvomno podlago, da z odločbo ugotovi preplačilo ter osebi, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, naloži dolžnost vračila preveč izplačanega zneska. 194. člen v prvem odstavku odkazuje na uporabo določb OZ. Omenjeni zakon v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. V 191. členu, na katerega se sklicuje tožnik pa je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

11. Kljub temu, da je tožnik ves čas postopka uveljavljal, da spornega zneska ni dolžan vrniti toženi stranki in sicer glede na 191. člen OZ pa se sodišče do omenjenega vprašanja ni opredelilo. V točki 4 obrazložitve sodišče zgolj povzema dejansko stanje ter nato v točki 5 kot nesporno ugotavlja, da je tožnik v obdobju od 2. 10. 2009 do 9. 4. 2012 neupravičeno prejel invalidsko pokojnino ter letni dodatek v skupnem znesku 35.314,83 EUR. Sodišče torej kot nesporno ugotavlja, da gre za neupravičeno prejeti znesek in da ga je tožnik dolžan vrniti, pri čemer zgolj citira 190. člen OZ. Sodišče ne navaja odločilnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan po 190. členu OZ. Tako ni razvidno, ali je prišlo do odpada pravne podlage upoštevaje odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2012 in ... z dne 27. 11. 2012, s katerim je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012 (omenjeni odločbi sta bili že po izdaji prvostopenjske sodbe v revizijskem postopku odpravljeni)1, ali pa že zakon sam določa, do kdaj so izpolnjeni pogoji za izplačilo pokojnine. Sodba tudi nima razlogov, ali je v zadevi podano stanje po 191. členu OZ, kot je to uveljavljal tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vse omenjeno pa je bistveno za odločitev v sporni zadevi. Ker sodba nima odločilnih razlogov, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

12. Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na vprašanje zastaranja za obdobje po 1. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je namreč razsodilo, da niso zastarali zneski, izplačani v obdobju od 1. 2. 2010 do 31. 3. 2012, medtem ko v obrazložitvi sodbe navaja, da so zastarale vse terjatve, ki so bile na dan vročitve odločbe zavarovancu (tožniku) starejše od treh let. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da so zastarani tudi zneski, izplačani v obdobju od 1. 4. 2012 do 30. 4. 2012 (v odločbi je sicer datum do 9. 4. 2012). Ker se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, je tudi glede omenjenega podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče ter o zadevi ponovno razsodilo. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 354. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Glede priglašenih stroškov pritožbenega postopka, pa je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.