Jedro

Z inšpekcijsko odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora odstraniti nelegalno zgrajen šotor v celoti in vzpostaviti prejšnje stanje, kar pomeni, da se ukrep nanaša na celoten in ne le na del šotora. Gre za enovit inšpekcijski ukrep, pri katerem upravni organ ni imel nobene zakonske podlage, da bi pri odmeri nadomestila za nelegalnega štel le del objekta. Je pa pri odmeri pravilno upošteval, da je bil del objekta zgrajen na kmetijskem zemljišču, del pa na zazidljivem zemljišču, zato je bila tudi višina temu primerno obračunana.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku po uradni dolžnosti v skladu s 1. odstavkom 157. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) naloženo, da mora kot zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je nastala zaradi nedovoljenega posega v prostor – nelegalne postavitve šotora na parc. št. 212/1 k.o. ... za del objekta, ki je postavljen na 1. območju kmetijskih zemljišč, plačati 3.518,75 EUR, za del objekta, ki je postavljen na zazidljivem območju, pa 1.023,64 EUR, skupaj torej 4.542,40 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor obvestil prvostopenjski organ, da je bilo z odločbo št. 06122-1917/2008-8204 z dne 6. 10. 2008 ugotovljeno, da je tožnik posegel v prostor s tem, da je na parc. št. 212/1 k.o. ... postavil šotor tlorisne velikosti 25 x 10 m in višine približno 5 m. Tožniku je bila v skladu z določili 9. in 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07 in 65/08) dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah upravnega organa v zvezi z načinom odmere degradacije in uzurpacije. Tožnik je izjavil, da se strinja z inšpekcijsko odločbo ter da je pri Občini Trebnje že podal zahtevek za spremembo namembnosti dela parcele, na katerem se nahaja del šotora, v zazidljivo zemljišče. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na določila 1.10. točke 2. člena ZGO-1, ki določa, kaj je enostavni objekt. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost) v členih od 2 do 20 taksativno določa vrste objektov glede na zahtevnost oziroma določa, kateri objekti sodijo med zahtevne, nezahtevne, kateri pa med enostavne objekte. Iz dejstev, ki so razvidna iz inšpekcijskega postopka, ki se nanašajo na postavitev enostavnih objektov, izhaja, da gre v predmetni zadevi za šotor, ki glede na določila 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost ne izpolnjuje pogojev za gradnjo enostavnega objekta, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, saj je postavljen v nasprotju s 13. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Trebnje, planske celote 1, 3, 4, 5 (Uradni list RS, št. 15/99 do 108/06, v nadaljevanju Odlok o PUP). Pridobljena lokacijska informacija z dne 7. 2. 2008 je za postopek irelevantna, saj je tožnik pri izvajanju posega od nje odstopil. Pri ugotavljanju skladnosti z Odlokom o PUP je prvostopenjski organ ugotovil, da se zemljišče s parc. št. 212/1 k.o. ... nahaja delno na območju razpršene gradnje, delno pa na 1. območju kmetijskih zemljišč. Glede na zahtevnost obravnavni objekt sodi med enostavne objekte, glede na namen gre za skladišče, zato se določi kot nestanovanjska stavba – industrijska stavba ali skladišče. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ predstavi izračun nadomestila na podlagi kriterijev, določenih v Uredbi o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 33/03, v nadaljevanju Uredba), in sicer za del objekta, ki se nahaja na nezazidljivem kmetijskem zemljišču in za del objekta, ki se nahaja na zazidljivem zemljišču, z uporabo faktorjev, ki izhajajo iz 9. do 14. člena Uredbe in sklepno ugotovi, da vrednost nadomestila skupno znaša 4.542,40 EUR.

Drugostopenjski organ v svoji zavrnilni odločbi navaja, da je tožnik investitor nedovoljene gradnje, kar izhaja iz inšpekcijske odločbe št. 06122-1917/2008-8204 z dne 6. 10. 2008, ki je postala pravnomočna dne 18. 10. 2008. Tožnik je zato dolžan v skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. V nadaljevanju v skladu s posameznimi kriteriji iz Uredbe preveri izračun nadomestila, pri čemer loči med izračunom, ki se nanaša na nezazidljivo območje kmetijskih zemljišč (izračun A) in na zazidljivo zemljišče (izračun B). V zvezi s tožnikovimi ugovori še pojasni, da je po določbi 157. člena ZGO-1 nadomestilo dolžan plačati vsak, ki je bil po uveljavitvi ZGO-1 investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje. Pravnomočna inšpekcijska odločba dokazuje, da je tožnik investitor nedovoljene gradnje. Sklicevanje na lokacijsko informacijo z dne 7. 2. 2008 je neutemeljeno, saj je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožnik pri izvajanju posega odstopil od izdane lokacijske dokumentacije in objekt postavil delno na območju kmetijskih zemljišč in delno na območju razpršene gradnje, kar je v nasprotju s prostorskim aktom, ki ureja to območje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo kršeno določilo 157. člena ZGO-1, saj pri izdaji odločbe upravni organ ni pravilno upošteval obsega nedovoljene gradnje, prav tako so napačne ugotovitve o kršitvi prostorskih aktov o namenski rabi prostora. Izpodbijana odločba namreč glede postavitve objekta in prostorskih aktov nepravilno uporablja Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki v času postavitve objekta (v februarju 2008) še ni veljala. V tem času je veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je šotore uvrščal v začasne enostavne objekte. Pravilnik je v 19. členu določal drugačne pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja, kot kasneje veljavna Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost. S tem je bilo po njegovem mnenju kršeno načelo zakonitosti. Eden izmed pogojev iz 19. člena Pravilnika je, da so izpolnjeni lokacijski pogoji glede oblikovanja in postavitve objektov, ki jih določa izvedbeni prostorski akt. Ta pogoj izhaja iz 12. točke lokacijske informacije, ki je tožniku dovoljevala postavitev šotora. Tožnik poudarja, da se je zgolj del objekta nahajal na območju, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, zaradi česar gradnja šotora ni bila dovoljena. Gradnja na kmetijskem zemljišču pa je nastala izključno po tožnikovi pomoti oziroma nevednosti, saj kot pravni laik ni mogel vedeti, da je tloris šotora prekoračil meje poselitvenega območja. S tem, ko le del objekta postavljen na kmetijskem zemljišču, ni ustrezal zahtevam, opredeljenim v Pravilniku, pa je nezakonita tudi izpodbijana odločba glede obsega ter v posledici tudi višini plačila nadomestila. Del šotora je bil namreč zakonito ter ustrezno postavljen na zazidljivem zemljišču, zaradi česar v tem delu ni mogoče govoriti o degradaciji in uzurpaciji prostora. Podrejeno se tožnik ne strinja tudi z višino nadomestila. Ker je nepravilno stališče, da gre za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, je tudi uporabljen napačen faktor pri obračunu. Nadomestilo je bilo obračunano v nasprotju z 12. členom Uredbe, saj je bilo napačno ugotovljeno, da so bila izvedena obrtniška in instalacijska dela in bi moral biti obračunan faktor 0,8 iz točke c) tega člena, zato je bil napačno uporabljen tudi 11. člen Uredbe glede obsega nedovoljene gradnje. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter toženki naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Tožniku je bilo z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 5. odstavka 157. ZGO-1 odmerjeno in naloženo v plačilo nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupni višini 4.542,40 EUR zaradi nelegalne postavitve šotora na parc. št. 212/1 k.o. ..., in sicer za del objekta, ki je bil postavljen na območju kmetijskih zemljišč v višini 3.518,75 EUR, za del objekta, ki je postavljen na zazidljivem območju, pa v višini 1.023,64 EUR.

V skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po določbi 5. odstavka istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. To odločbo izda po uradni dolžnosti v dveh primerih: ko od pristojnega gradbenega inšpektorja dobi odločbo, izdano na podlagi določb 152. do vključno 155. člena ZGO-1, za kar gre v obravnavani zadevi, in kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje. Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo je opredeljeno kot „druga sankcija“, ki jo pristojni organ zavezancu naloži v plačilo kot posledico izrečenih inšpekcijskih ukrepov oziroma v postopku izdaje ali spremembe gradbenega dovoljenja zaradi nedovoljene gradnje (členi od 157. do 162. ZGO-1).

Sodišče ugotavlja, da podlago za odmero predmetnega nadomestila predstavlja pravnomočna odločba št. 0612-1917/2008-8204 z dne 6. 10. 2008, s katero je bilo tožniku kot investitorju na podlagi 152. člena ZGO-1 izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalno zgrajenega objekta – šotora na zemljišču parc. št. 212/1 k.o. ... Upravni organ, ki je odločal o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo v tej zadevi, je bil glede na prej povzeto pravno ureditev vezan na pravnomočno inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja odločitev o predhodnem vprašanju (1. in 3. odstavek 147. člena ZUP). Tako je bilo že z inšpekcijsko odločbo z dne 6. 10. 2008 predhodno pravnomočno odločeno o tem, kdo je investitor nedovoljene gradnje, kakšen je obseg in vrsta nedovoljene gradnje. Zato tožnik kot investitor nelegalne gradnje šotora v tožbi ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost izdaje inšpekcijske odločbe, torej tudi ne na lokacijsko informacijo, ki naj bi mu dovoljevala gradnjo.

Prvostopenjski organ se je v izpodbijani odločbi nepravilno skliceval tudi na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost in na tej podlagi nepravilno in povsem brez potrebe ugotavljal, ali je tožnik investitor nedovoljene gradnje in v kakšnem obsegu, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno z inšpekcijsko odločbo. Vendar pa navedena nepravilnost na drugačno odločitev ne more vplivati, saj gre v obravnavani zadevi za odmero nadomestila v okviru inšpekcijskega nadzorstva, kjer je upravni organ vezan na pravnomočno inšpekcijsko odločbo, kar je pravilno ugotovil tudi pritožbeni organ. Drugače pa je pri odmeri nadomestila v postopku izdaje oziroma spremembe gradbenega dovoljenja, kjer je upravni organ dolžan ugotavljati za kakšno vrsto nedovoljene gradnje gre, pri čemer je vezan na investitorjevo projektno dokumentacijo.

Z inšpekcijsko odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora odstraniti nelegalno zgrajen šotor v celoti in vzpostaviti prejšnje stanje, kar pomeni, da se ukrep nanaša na celoten in ne le na del šotora, ne glede na to, da je bil šotor delno postavljen na zazidljivem zemljišču, delno pa na nezazidljivem kmetijskem zemljišču. Gre za enovit inšpekcijski ukrep, pri katerem upravni organ ni imel nobene zakonske podlage, da bi pri odmeri nadomestila za nelegalnega štel le del objekta. Je pa pri odmeri pravilno upošteval, da je bil del objekta zgrajen na kmetijskem zemljišču, del pa na zazidljivem zemljišču na območju razpršene gradnje, zato je bila tudi višina temu primerno obračunana. Pri posameznih kriterijih so bili upoštevani podatki, ki izhajajo iz priložene dokumentacije in relevantnih določil Odloka o PUP. Pravilno je bil upoštevan tudi faktor F4 (1) iz točke e) 1. odstavka 12. člena Uredbe, ki se nanaša na dokončane objekte (5. faza). Šotor kot začasen enostaven objekt že s samo postavitvijo postane dokončan objet, na katerem po naravi stvari ni mogoče izvesti zaključnih obrtniških in inštalacijskih del, zato ni podlage za uporabo faktorja 0,8 iz točke c) 1. odstavka 12. člena Uredbe (3. faza). Glede na obseg nedovoljene gradnje, ki se nanaša na celoten šotor, je bil pravilno uporabljen tudi faktor F3 iz 1. točke 11. člena Uredbe.

Sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 ter 109/09 – odločbi US, v nadaljevanju ZUS-1). Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovega zahtevka za povrnitev stroškov postopka.