Jedro

V izvedenskem mnenju, dopolnilnem izvedenskem mnenju in izpovedi sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje imel dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma, se v navedenem obdobju tožnikovo zdravstveno stanje ni toliko ali tako poslabšalo, da bi potreboval dodatne omejitve pri delu. Pravilno je zaključilo, da posledično za priznanje novih pravic tožniku ni nobene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št.... z dne 11. 11. 2013 in št. ... z dne 13. 3. 2014 in da se mu prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom in z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja ter s pravico do ustreznega nadomestila zaradi delne delovne nezmožnosti, tožencu pa naloži, da mu s posebno odločbo od dneva vložitve zahteve osebnega zdravnika dalje prizna dodatne pravice iz naslova invalidskega zavarovanja, prizna in odmeri nadomestilo za delovno nezmožnost v višini polnega nadomestila za delovno nezmožnost zaradi trajne invalidnosti, z vsemi uskladitvami, mu izplača neizplačane zapadle mesečne zneske delnega nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter mu povrne stroške postopka. Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Povzema izpodbijano sodbo in meni, da je odločitev izpodbijane sodbe vsebinsko zgrešena, neizkazana in celo v nasprotju z neizvedenimi dokazi, zaradi česar je nezakonita. V okviru izvedenega dokaznega postopka je sodišče tudi s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo, da je pri tožniku še vedno podana III. kategorija invalidnosti, pri čemer je še vedno upravičen do omejitev, ki so mu bile v predhodnem postopku iz naslova invalidskega zavarovanja že priznane, pa bi moral biti tožnik upravičen tudi do dodatnih omejitev, kot jih je ugotavljal sam sodni izvedenec. Teh omejitev pa toženec v svojem predhodnem postopku, to je pravnomočni odločbi z dne 22. 10. 2007, ni upošteval, čeprav bi jih bil dolžan. Nanje pa je šele tekom predmetnega postopka izrecno opozoril sodni izvedenec, ki je sicer res zapisal, da na strani tožnika zaradi bolezni v obdobju od 7. 12. 2006 in 13. 3. 2014 ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovale dodatne omejitve na strani tožnika pri opravljanju dela, s tem pa tudi dodatnih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja. Zato je bilo postopanje sodišča prve stopnje v prvotnem postopku povsem pravilno, saj je sodišče samo odpravilo naknadno ugotovljeno napako v postopku izdaje odločbe s strani toženca, ki je postala pravnomočna dne 22. 10. 2007. Dodatno ugotovljene omejitve bi tožnik moral imeti s strani toženca priznane že vse od 7. 12. 2006 dalje. Ne strinja se s postopanjem pritožbenega sodišča, ker je takšno odločitev razveljavilo in se postavilo na stališče, da v pravnomočno odločbo toženca ni dopustno in mogoče posegati, priznanje novih pravic pa je mogoče le, če je po izdaji zadnje odločbe z dnem 22. 10. 2007 prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja na strani tožnika. Tožnik je s tem prikrajšan za dodatne pravice, kar bi sodišče v izpodbijani sodbi bilo dolžno najprej ugotoviti, nato pa tudi stanje ustrezno sanirati. Ker tega sodišče ni storilo, so bile tožniku kršene celo z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do zdravstvenega varstva. Sicer pa je izpodbijana sodba tudi sama s seboj v nasprotju oziroma izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev niti ni mogoče preveriti, saj sodišče v izpodbijani sodbi konkretno sploh ne navede, zakaj tožnik ni upravičen do dodatnih omejitev, kot jih v svojem mnenju dodatno ugotavlja sodni izvedenec. Zgolj navajanje sodišča, da naj bi to bilo predmet dejanskega stanja, ki je bilo upoštevano že pri izdaji pravnomočne odločbe z dne 22. 10. 2007 ni zadostna podlaga za sprejem takšne odločitve. Sodišče prve stopnje bi moralo zadevo bolj konkretno razčleniti ter se do nje opredeliti, ne pa se zgolj sklicevati na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca, ki za podajo takšnih vsebinskih zaključkov sploh nima ustreznih pristojnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru, ko je bila predmet sodne presoje dokončna odločba toženca z dne 13. 3. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 1. 1. 2013, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Ps 845/2014 z dne 12. 5. 2016 že odločilo. S citirano sodbo je odpravilo prvi odstavek izreka odločbe toženca št. ... z dne 13. 3. 2014 in prvi odstavek izreka odločbe toženca št. ... z dne 11. 11. 2013 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo se opravlja deloma sede, deloma stoje, brez počepanja, pogostega globokega pripogibanja, dolotrajne prisilne drže trupa, normiranega dela in dela z vibracijskimi stroji ter težkega fizičnega dela s polnim delovnim časom od 26. 10. 2011 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 262,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila (I., II., III. in V. točka izreka). S IV. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, da se mu od 30. 9. 2013 dalje prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom in s tem povezane pravice iz invalidskega zavarovanja. Takšno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 388/2016 z dne 17. 11. 2016 v I., II., III. in V. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s konkretnimi napotki. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v ponovljenem postopku ponovno dokazno oceni izvedensko mnenje izvedenca, izrecno o tem, ali je pri tožniku od pravnomočnosti zadnje odločbe z dne 22. 10. 2007 prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do takšnega poslabšanja, da so potrebne dodatne omejitve pri delu, ki predstavljajo podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Poudarilo je, da se bodo samo v takem primeru glede na pravnomočno odločbo z dne 22. 10. 2007 tožniku lahko priznale dodatne omejitve pri delu oziroma nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Bistvo v tej zadevi je, da je odločba z dne 22. 10. 2007, kakor tudi zadnja odločba z dne 19. 9. 2011, pravnomočna, pravnomočnost odločb pa ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 262. člena ZPP in izvedlo dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča. Zlasti je ponovno dokazno ocenilo izvedensko mnenje o tem, ali je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja v obdobju od pravnomočnosti citiranih odločb toženca in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. V izvedenskem mnenju, dopolnilnem izvedenskem mnenju in izpovedi sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje imel dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku od 7. 12. 2006 in tudi od 26. 10. 2011 pa do izdaje v tem socialnem sporu izpodbijane dokončne odločbe z dne 13. 3. 2014, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma se v navedenem obdobju tožnikovo zdravstveno stanje ni toliko ali tako poslabšalo, da bi potreboval dodatne omejitve pri delu. Pravilno je zaključilo, da posledično za priznanje novih pravic tožniku ni nobene podlage.

7. Pri tožniku namreč sodni izvedenec v relevantnem obdobju ni ugotovil pomembnejšega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja oziroma takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale dodatne omejitve pri delu in priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Izvedenec je posebej pojasnil razloge, zaradi katerih ni sledil nevrokirurgu, ki je v izvidu predlagal časovno razbremenitev in tudi pojasnil, zakaj meni, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti v nespremenjeni obliki in zmožen za delo blagajnika glede na opis z dne 11. 10. 2013. Poudaril je, da je nevrokirurg predlagal časovno razbremenitev in naštete omejitve na podlagi tožnikovih subjektivnih težav in slikovnih preiskav, ni pa opisal pomembnejše funkcionalne prizadetosti (nevrološkega izpada) zaradi težav s hrbtenico, ki bi utemeljevala dodatno invalidnost. Nadalje je ugotovil, da pomembna funkcionalna prizadetost zaradi sprememb na hrbtenici, ki bi utemeljevala dodatno invalidnost, ni bila ugotovljena pri pregledih na invalidskih komisijah, kakor tudi ne pri drugih specialističnih pregledih (nevrolog, ortoped, fiziater) do obravnave na invalidski komisiji II. stopnje dne 13. 2. 2014. Poleg tega pa izvedenec tudi pri osebnem pregledu, ki ga je opravil dne 10. 11. 2015, ni ugotovil pomembnejše funkcionalne prizadetosti, pač pa je ugotovil le motnjo povrhnje senzibilnosti v področju n. medianusa obojestransko in segmentu L5 in S1 levo.

8. Sodišče prve stopnje je na takšno mnenje oprlo svojo odločitev in ocenilo, ali mnenje kot celota daje zadostno podlago za odgovor na bistveno vprašanje tega spora. Zato takšnemu postopanju in obrazložitvi sodbe, ni mogoče očitati kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljeno pritožba vztraja, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku pravilno samo odpravilo napako in tožniku priznalo dodatne omejitve pri delu, ki v pravnomočni odločbi z dne 22. 10. 2007 niso bile upoštevane. Ne glede na to, da bi tožnik s strani tožene stranke moral imeti priznane dodatne omejitve pri delu že vse od 7. 12. 2006, za odpravo takšne pomanjkljivosti v tem postopku sodišče prve stopnje ni imelo podlage. V rednem postopku v pravnomočno odločbo ni mogoče posegati, pa čeprav gre za napako ali pomanjkljivost, zaradi katere bi bil, kot v konkretnem primeru tožnik, zavarovanec upravičen do dodatnih omejitev že od 1. (pravnomočno zaključenega) postopka. Kot je že obrazloženo, bi se tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja lahko priznale le v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja, v pravnomočno odločbo pa bi bilo mogoče poseči le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.