Jedro

Obsojencu ne more biti kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist z zavrnitvijo dokaza, ki ni pravno relevanten.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1.

Okrožno sodišče v Ljubljani je Ž. G. s sodbo III K 5416/2011 z dne 16. 12. 2011 spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s 34. členom KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Za prvo očitano kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen 5 (pet) let zapora, za drugo očitano kaznivo dejanje pa 10 (deset) mesecev zapora. V skladu z določilom 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen 5 (pet) let in 4 (štiri) mesece zapora. Višje sodišče v Ljubljani je po opravljeni obravnavi s sodbo III Kp 5416/2011 z dne 20. 9. 2012 pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo. Nižji sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenec in njegovi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave in predlagajo, da Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Obsojenec je iz istih razlogov kot zagovorniki vložil še dopolnilo k zahtevi za varstvo zakonitosti in prav tako predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva zagovornikov ni utemeljena. Pod videzom procesnih kršitev zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazni pa bi bila podana le, če bi sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Sodbi imata vse razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih sta sodišči dosegli svojo odločitev.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Ti navajajo, da kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravic iz Ustave ni mogoče uveljavljati, ne da bi pojasnili okoliščine, v katerih so bile te storjene, kar pa nikakor ne pomeni, da uveljavljajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke pa obsojenec poudarja, da je pravilna ugotovitev dejanskega stanja bistvo poštenega postopka in opozori na več vidikov, ki potrjujejo, da sodba temelji na lažnih dokazih. Prosi še za udeležbo na seji senata Vrhovnega sodišča. B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavljajo obsojenčev zagovor, da se je obsojenec v izogib konfliktu skušal zapreti v svoje stanovanje, kar mu je oškodovanec preprečil in ga nato v stanovanju napadel. Oškodovanec mu je v glavo vrgel skodelico in škarje, J. pa je s skrinje vzel mesoreznico in mu jo vrgel v predel glave in leve rame, zatem pa ga je oškodovanec porinil na sedežno garnituro, pri čemer se je nasadil na nož. Po oceni zagovornikov je nerazumno in samovoljno stališče sodišča, da bi škarje morale ležati na tleh, če bi jih oškodovani L. res vrgel, pri čemer sodišče prezre, da je T. F. škarje pobrala in jih iz varnostnih razlogov odnesla iz stanovanja. Zagovorniki uveljavljajo tudi kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z analizo DNK, s pomočjo katere bi se ugotovilo, da so na mesoreznici biološke sledi J., kar bi v celoti potrdilo obsojenčev zagovor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec dejansko utrpel poškodbe, in sicer razsekano levo arkado, sledi prstov na vratu kot posledica davljenja, poškodbe zaradi udarcev s pestjo, vendar je sodišče kljub temu, samovoljno in brez dokazne podlage, zaključilo, da je obsojenec te poškodbe utrpel pri prijetju s strani policije. Obsojenčev zagovor potrjujejo tudi poškodovana vhodna vrata, ki se po tem, ko se je oškodovanec zaletel vanje in obsojencu preprečil umik v stanovanje, ne morejo več zapreti. Nenazadnje pa sodišče ni upoštevalo niti tega, da je do obračuna med oškodovancem in obsojencem prišlo v obsojenčevem stanovanju, kamor se je obsojenec umikal, zato že pojmovno ni možno, da bi bil obsojenec tisti, ki je napadel oškodovanca. Vsa ta dejstva je sodišče spregledalo in se do njih ni opredelilo ter sodbo obrazložilo samovoljno in arbitrarno, kar po prepričanju zagovornikov predstavlja kršitev 22. člena Ustave.

6. V obravnavanem primeru je bilo težko ugotoviti potek historičnega dogodka, v katerem je bil oškodovanec nedvomno zaboden z nožem v trebušno votlino. Navedeno se je odražalo v kompleksnem dokaznem postopku, s poskusom rekonstrukcije dejanja in nenazadnje tudi z razpisano pritožbeno obravnavo. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da se je 26. 1. 2011 T. F. izselila iz stanovanja, kjer je živela skupaj z obsojencem. Prišla je v spremstvu bivšega partnerja, D. L. (oškodovanca) in njegovega prijatelja D. J. Vrečke s T. stvarmi, ki so ležale na hodniku pred vrati stanovanja, so odnesli v avtomobil, nato pa je T. ugotovila, da ji manjkajo še določena oblačila in kitara. Poklicala je obsojenca in ga prosila, naj ji izroči še te stvari. Od tu naprej pa se izpovedbe obdolženca in prič razhajajo. Obsojenec je povedal, da je v trenutku, ko je T. želel izročiti stvari, nanj planil in ga napadel oškodovanec L., sam pa se je le branil in pri umikanju v stanovanje s pulta pograbil kuhinjski nož. Ko ga je oškodovanec porinil na kavč, se je nasadil na nož. Obsojenčevega zagovora nižji sodišči nista sprejeli in izključili možnost, da bi se oškodovanec sam nasadil na nož. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je obsojenec na vratih stanovanja, ko je prinesel manjkajoča oblačila, pojavil z nožem v roki in začel suvati proti T. F. Ta je pričela vpiti „pazi nož“ in se odmaknila, v tistem trenutku pa je pred njo skočil oškodovani L. in obsojenca odrinil nazaj. Kako je potekalo prerivanje med obsojencem, oškodovancem in J., od vhodnih vrat do kavča, kjer je priča J. obsojencu uspel vzeti nož iz roke, nižji sodišči nista uspeli ugotoviti. T. F. je iz stanovanja zbežala, D. J. ni znal natančno pojasniti, kaj se je dogajalo, povedal je, da je obsojenec začel mahati z nožem, nato sta mu z oškodovancem skušala nož vzeti, kdaj med prerivanjem pa je bil oškodovanec zaboden, pa priča J. ni znal povedati. Samega vboda se ne spominja niti oškodovani L., ki se tudi sicer samega dogajanja zaradi poškodb zelo slabo spominja. Kljub temu sta nižji sodišči s pomočjo izvedenca medicinske stroke izključili možnost, da se je oškodovani L. sam nasadil na nož. Izvedenec je pojasnil, da je rana lahko nastala zaradi vboda z zamahom po drugi osebi, izjemoma pa bi se oškodovani L. lahko tudi nasadil na nož, pri čemer bi šlo za sunkovito nasaditev oziroma padec na nož. Počasna nasaditev s prodiranjem noža v prsno votlino ob prerivanju pa je po mnenju izvedenca malo verjetna. Do nasaditve na nož bi lahko prišlo, če bi oškodovanec skočil proti tistemu, ki je v roki držal nož, in sicer bi si morala stati drug proti drugemu. Oseba, ki bi držala nož, bi ga morala imeti močno fiksiranega v roki, oškodovanec pa bi se moral zaleteti v nož s silo. Glede na možnosti, ki jih je predstavil izvedenec, in silo, ki je bila uporabljena, da je lahko nož prodrl 15 cm globoko v vitalni del oškodovančevega telesa, sta sodišči možnost spontane nasaditve na nož izključili in zaključili, da je obsojenec oškodovancu povzročil poškodbo z zamahom z nožem s precejšnjo silo.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da obsojenec dejanja ni storil v silobranu. S tem, ko je obsojenec prišel na vhodna vrata z nožem in zamahoval najprej proti T. F., nato pa še proti oškodovancu L., ki je skušal napad preprečiti, je obsojenec prvi napadel, zato se ne more sklicevati na silobran. Zagovorniki v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijajo ugotovitev sodišča, da je obsojenec poškodbe (odrgnina na rami, sled stiska vratu, razpočena rana v predelu obrvi) utrpel ob policijskem prijetju, ne pa ob napadu oškodovanca in priče J., konkretno s tem, da je oškodovanec vanj vrgel skodelico in škarje, priča J. pa mesoreznico. Prvostopenjsko sodišče je velik del dokaznega postopka namenilo ugotavljanju prav teh dejstev in zaključilo, da škarje, skodelica in mesoreznica v obsojenca niso bile vržene, poškodbe pa je obsojenec utrpel predvsem pri policijskem prijetju. Glede na predhodno ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec tisti, ki je prvi napadel že na vhodu v stanovanje, nadaljnja morebitna fizična sila kot reakcija oškodovanca in priče J. na obsojenčev napad ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na drugačen zaključek o obstoju kaznivega dejanja ali kazenski odgovornosti obsojenca. Tudi kolikor bi nižji sodišči sprejeli zagovor obrambe, da sta oškodovanec in priča J. z obsojencem v stanovanju fizično obračunala, uporaba instituta silobrana ne bi prišla v poštev, kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve). Iz zahteve, da mora biti napad protipraven, izvira tudi pravilo, po katerem silobran zoper silobran ni dovoljen. Kdor koga napade, se ne more sklicevati na silobran, če je napadeni prešel v protinapad.(1) Glede na to, da vprašanje, ali sta oškodovanec in priča J. zoper obsojenca, potem ko je ta prvi z nožem napadel, uporabila določeno silo, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, se Vrhovno sodišče z vprašanji, ali sta oškodovanec in priča J. v obsojenca res vrgla skodelico, mesoreznico in škarje, ni ukvarjalo. Iz tega razloga niti ni podana kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist. Sodišče je dolžno izvesti samo pravno relevantne dokaze. V obravnavanem primeru pa se dokaz z analizo DNK materiala, ki bi se morebiti našel na mesoreznici, izkaže za pravno nerelevantnega, saj tudi če bi njegova izvedba potrdila obsojenčev zagovor v delu, da je J. vanj vrgel mesoreznico, ne bi mogel vplivati na zaključek sodišča o tem, da obsojenec ni ravnal v silobranu ali prekoračenem silobranu. Po presoji Vrhovnega sodišča je obrazložitev nižjih sodišč v delu, kjer ugotavljata, da se je obsojenec na vratih pojavil z nožem in z njim zamahoval proti T. F. ter na ta način prvi začel protipraven napad, kot tudi v delu, kjer sodišči pojasnjujeta način nastanka poškodbe, povsem jasna in razumna ter temelji na izvedenih dokazih, ki takšen potek dogodkov v celoti potrjujejo.

8. Nadalje zagovorniki kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljajo tudi v zvezi s stopnjo oškodovančeve alkoholiziranosti. Oškodovanec je imel uro po dogodku v urinu 1,69 do 1,74 g/kg alkohola, sodišče pa je slepo sledilo navedbi T. F. in D. J., da oškodovanec ni deloval vinjeno in izključilo možnost, da bi se na nož nasadil zaradi alkoholiziranosti. Takšna obrazložitev pa je po prepričanju zagovornikov brez pravnih argumentov, saj bi le izvedenec, ne pa laični priči, lahko izključil možnost, da se je oškodovanec zaradi alkoholiziranosti nasadil na nož.

9. Že v 6. točki obrazložitve je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči izključili možnost spontane nasaditve na nož, predvsem na podlagi mnenja izvedenca, ki je pojasnil, da bi do nasaditve na nož lahko prišlo le izjemoma, v pogojih, za katere pa sta sodišči ugotovili, da v obravnavanem primeru niso bili podani. Izrecno je izvedenec zapisal, da je možnost spontane nasaditve v medsebojnem prerivanju minimalna, zato je tudi izključena možnost, da bi se oškodovanec zaradi alkoholiziranosti nasadil na nož. Izvedenec, ki bi pojasnil vpliv oškodovančeve alkoholiziranosti na zmožnost koordinacije njegovih gibov, pa s strani obrambe ni bil predlagan.

10. Zagovorniki izpodbijajo tudi odločitev sodišča glede obstoja direktnega naklepa obsojenca, da je želel oškodovancu vzeti življenje. Sodišče je povsem spregledalo, da je izvedenec dr. R. povedal, da obsojenčevo ravnanje oziroma rokovanje z nožem v kritičnem trenutku ni bilo ciljno, torej tudi ni mogoče govoriti o voljnem ravnanju, kaj šele naklepu. Zagovorniki pa so te kršitve uveljavljali že v pritožbi, do katerih pa se višje sodišče ni opredelilo, zato je obrazložitev sodišča z vidika ustavnopravnih jamstev nezadostna.

11. Do obsojenčevega naklepa se je sodišče prve stopnje opredelilo v 26. in 27. točki obrazložitve in ugotovilo okoliščine in dejstva, iz katerih je razvidno, da se je obsojenec očitanega kaznivega dejanja uboja zavedal in ga hotel storiti. Izrecno se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, ki je na glavni obravnavi navajal, da obsojenec ob rokovanju z nožem ni zasledoval nekega cilja, torej da ni šlo za ciljno ravnanje. Sodišče prve stopnje izvedenskega menja v tem delu ni sprejelo, ker je izvedenec s takšnimi ugotovitvami že posegel v vprašanje obsojenčeve krivde, ki sodi v presojo sodišča, kot tudi zato, ker je izvedenec pri izdelavi mnenja izhajal iz obsojenčevega zagovora, ki se v nadaljnjem dokaznem postopku ni izkazal za resničnega. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam zagovornikov, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb. Višje sodišče se do obsojenčevega ravnanja, iz katerega je razvidno, da je ravnal naklepno, obširno opredelilo v 8. in 11. točki obrazložitve, zato je tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov neutemeljena.

12. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 zagovorniki uveljavljajo, da med obsojencem in oškodovanko T. F. ni obstajala zunajzakonska skupnost. Sodišči predvsem nista upoštevali, da je njuna zveza razpadla že decembra 2010, obsojenec pa je oškodovanki dovolil, da se je znova preselila k njemu.

13. Sodišče prve stopnje je obstoj zunajzakonske skupnosti utemeljilo v 29. točki obrazložitve in navedlo prepričljive razloge o obstoju le-te. Oškodovanka se je v decembru 2010 res izselila iz skupnega stanovanja, vendar se je tja vrnila in z obsojencem znova skupaj zaživela. Z navedbami, da obsojenec in oškodovanka nista živela v zunajzakonski skupnosti, vložniki uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, kar je ena od oblik družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1. Življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev je pravni standard, katerega vsebine KZ-1 ne določa. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti pa je rezultat vsakokratne presoje konkretnega primera in okoliščin, kar je v pravnomočni sodbi ugotovljeno (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40643/2010 z dne 10. 1. 2013). Tako je mogoče ugotoviti, da vložniki zahteve ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak zatrjujejo, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

14. Nazadnje zagovorniki izpodbijajo še odločbo o sankciji z navedbami, da je ostalo neobrazloženo, zakaj sodišče ni uporabilo omilitvenih določb. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je obsojenec ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, za kar KZ-1 v tretjem odstavku 29. člena sodišču daje možnost, da takšnega storilca mileje kaznuje. Niti prvostopenjsko sodišče niti pritožbeno sodišče pa nista obrazložili, zakaj navedene zakonske možnosti nista uporabili.

15. KZ-1 v 50. členu sodišče pooblašča, da sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Ne glede na razlog, na katerega se opira, je omilitev kazni vedno samo fakultativna. Sodišču daje podlago, da lahko oceni, da določene okoliščine ne glede na razlog, na katerega se opirajo, v konkretnem primeru delajo dejanje posebej lahko oziroma tako, da dopušča omiljeno sankcioniranje. V obravnavanem primeru sodišče ni spregledalo, da je obsojenec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je to okoliščino tudi štelo kot olajševalno in jo upoštevalo pri odmeri kazni. Iz obrazložitve sodišča pa izhaja, da temu dejstvu ni dalo takšne teže, da bi se odločilo za izrek omiljene kazni. Glede na to, da je omiljeno kaznovanje vedno le fakultativne narave, nižji sodišči nista kršili določb KZ-1, ko se nista odločili za izrek omiljene sankcije.

Glede obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti

16. Vrhovno sodišče se posebej ne bo opredelilo do tistih kršitev, ki so jih uveljavljali že obsojenčevi zagovorniki, obsojenec pa jih le ponavlja. Obsojenec v svoji zahtevi navaja, da pritožbeno sodišče ni izvedlo rekonstrukcije, zaslišalo pa je le njemu sovražne priče, s čimer smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe. V nadaljevanju zahteve izpodbija verodostojnost zaslišanih prič, predvsem oškodovanca L., ki po njegovem prepričanju laže glede izgube spomina, kar je potrdil tudi izvedenec. Prepričan je, da sodba ne temelji na argumentih, temveč na lažnih pričanjih, sam pa je obsojen za pet let in štiri mesece zapora, ker je ves čas govoril resnico in se le branil v svojem stanovanju.

17. Pritožbeno sodišče je zavrnitev dokaznega predloga, naj sodišče opravi rekonstrukcijo dejanja, ustrezno obrazložilo. Pojasnilo je, da je že sodišče prve stopnje poskušalo opraviti rekonstrukcijo, vendarle ta, zaradi spremenjenega prostora, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni bila več mogoča. V verodostojnost zaslišanih prič pa se je pritožbeno sodišče prepričalo z zaslišanjem le-teh na obravnavi. V preostalem delu zahteve pa obsojenec le izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in verodostojnost prič, česar v okviru tega izrednega pravnega sredstva ne more uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

19. Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1): Bavcon L., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 225.