Jedro

Stvarna služnost

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da v korist nepremičnin parcel št.: 247/0, 250/0 in 255/0 vse k.o. , last SJ., kot gostujočih zemljišč, obstoji služnostna pravica pešhoje v dolžini okrog 25 metrov, ki poteka od javne ceste, parcele št. 416/9 k.o. v lasti Občine .., vzhodno od stanovanjske hiše, po parceli št. 246/4 k.o. .., kot služečem zemljišču, v zemljiškoknjižni lasti tožene E.B., v mapni kopiji označeni A – B, do parcele št. 246/2 in parcele št. 246/1, vse k.o. ..., obe v lasti N.J. Toženka je dolžna tožnici povrniti vse pravdne stroške, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 225,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zamudno sodbo ugotovilo, da v korist nepremičnin parc. št. 247/0, 250/0 in 255/0, vse k.o...., last tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), kot gospodujočih zemljišč, obstoji služnostna pravica pešhoje v dolžini okrog 25 m, ki poteka od javne ceste parc. št. 416/9 k.o.... v lasti Občine D., vzhodno od stanovanjske hiše po parc. št. 246/4 k.o...., kot služečem zemljišču, v lasti tožene stranke (v nadaljevanju toženke), do parc. št. 246/2 in parc. št. 246/1, obe k.o...., v lasti N.J. (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni tožnici povrne stroške pravdnega postopka v višini 150,00 EUR (II. točka izreka).

2. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je pooblaščenka lahko vložila odgovor na tožbo le na podlagi naročila toženke, iz odločbe o brezplačni pravni pomoči pa izhaja, da je toženka v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla pooblaščenko. Iz listin v spisu torej izhaja, da je bilo pooblastilo dano, zgolj okoliščina, da zaradi napake pooblastilo ni bilo predloženo sodišču prve stopnje v roku, ki ga je določilo, pa ne more biti razlog, da se odgovor na tožbo ne upošteva. Primeri, v katerih sodišča niso upoštevala opravljenih dejanj, za katera niso bila predložena zahtevana pooblastila, obstajala pa je odločba o brezplačni pravni pomoči, niso identični obravnavanemu, saj so v teh zadevah pooblaščenci izrecno izjavljali, da pooblastila ne bodo predložili in se zadeve nanašajo na četrti odstavek 98. člena ZPP, ki obravnava tožbo in pravna sredstva. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 98. člen ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede odgovora na tožbo bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti peti odstavek 98. člena ZPP in razpisati narok ter toženki omogočiti odobritev vloženega odgovora na tožbo. V tej zvezi pritožba meni, da je sodišče prve stopnje s ciljem pospešitve postopka nesorazmerno poseglo v pravice toženke (pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I 74/12-6 z dne 13. 9. 2012 in U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010), odvzelo ji je pravico do sodnega varstva (23. člena Ustave republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in pravico do obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ter kršilo njeno pravico do poštenega sojenja v smislu 5. (verjetno mišljeno 6.) člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Prav tako uveljavlja, da pogoj v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP ni izpolnjen. Vsebina predloženega izdatka sodne poravnave N 71/2002 je v nasprotju s tožbenimi navedbami, saj se peta točka ne nanaša na parc. št. 246/4, temveč na parc. št. 246/2 in 246/1 k.o...., in sicer je pravica uporabe teh parcel V.J. st. omejena s pravico hoje po teh parcelah za V.J. ml. Prav tako se zarisi v tožbi priloženi skici nahajajo severno od stanovanjske hiše na parc. št. 246/4 in ne vzhodno. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati kot splošno znano dejstvo okoliščino, da se toženka odločno upira ugotovitvi služnostne pravice na podlagi pravdne zadeve P 135/2019, v kateri je bil izdan sklep o začasni odredbi, ki ga je predložila tožnica. V tej zvezi pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so tožnica in njeni pravni predniki vtoževano služnost izvrševali več kot 20 let (1958 – 2019) pritožba uveljavlja pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje začetek priposestvovalne dobe veže na leto 1958, kar je v nasprotju z določilom prvega odstavka 224. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v skladu s katerim stvarna služnost preneha, če postane ista oseba lastnik služeče in gospodujoče stvari. Vse od 1958 sklenitve sodne poravnave leta 2005 so bili isti solastniki vseh v tožbi navedenih nepremičnin, zato po logični razlagi navedenega določila v tem času stvarna služnost tudi ni mogla nastati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica ni podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo materialnopravno vprašanje sklepčnosti tožbe, s tem pa storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da morajo biti za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz 318. člena ZPP. Z zamudno sodbo se tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku 30 dni ne odgovori in če ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če ta niso v nasprotju s dokazi, ki jih predloži tožeča stranka sama ali s splošno znanimi dejstvi.

7. O obstoju veljavnega pooblastila ni dopustno sklepati na podlagi listin v spisu, kot se zavzema pritožba, saj ZPP jasno določa, da mora pooblaščenec pri prvem procesnem dejanju, ki ga opravi v imenu stranke, predložiti pooblastilo, na podlagi katerega je upravičen zastopati stranko v civilnem postopku.1 Če v imenu tožene stranke odgovor na tožbo vloži domnevni pooblaščenec, vendar ne predloži pooblastila, sodišče vlagatelju določi rok, da predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja2. Če preteče ta rok brez uspeha, sodišče ravna, kot da predmetno procesno dejanje (odgovor na tožbo) ni bilo opravljeno3, zato lahko pride do zamudne sodbe (če so podani tudi drugi pogoji) po 318. členu ZPP.4 Stališče sodišča prve stopnje, da navedeno velja tudi za odvetnika, ki izvaja stranki dodeljeno brezplačno pravno pomoč, je v skladu s sodno prakso (na katero se tudi pravilno sklicuje) in teorijo.5 Po navedenem je torej neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 98. člen ZPP in odvzelo toženki možnost obravnavanja pred sodiščem, ko ni upoštevalo odgovora na tožbo z dne 24. 12. 2019, ker odvetnica tudi po pozivu ni predložila pooblastila oziroma odobritve za navedeno pravdno dejanje (sodišče prve stopnje je odvetnico v pozivu tudi opozorilo, da odgovora na tožbo ne bo upoštevalo, v kolikor naloženega v postavljenem roku ne bo izpolnila).

8. Pravica do sodnega varstva zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže vsebinsko odločitev o sporu glede (civilnih) pravic in obveznosti.6 Najpomembnejša praktična posledica opredelitve pravice do sodnega varstva kot pravice do meritorne (vsebinske) odločitve je v tem, da zakonodajalec pri ureditvi pravdnega postopka ni neomejen pri določanju procesnih predpostavk7, od (ne)obstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče v postopku meritorno odločilo. Določanje procesnih predpostavk lahko ogrozi pravico do sodnega varstva, lahko pa tudi predstavlja določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena URS. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, Uradni list RS, št. 69/05, in OdlUS XIV, 62). Možnost zastopanja po pooblaščencu gotovo ni omejitev pravice do sodnega varstva, pač pa njena razširitev. Tudi formalna zahteva po predložitvi pooblastila ne more pomeniti omejitve pravic, saj je to nujna posledica instituta zastopanja po pooblaščencu. Če je predložitev pooblastila logična posledica instituta zastopanja po pooblaščencu, pa je tudi razumljivo, da mora biti na nepredložitev pooblastila vezana določena negativna posledica.8 Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da toženkina pravica do sodnega varstva v smislu 23. člena URS oziroma pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP nista bili kršeni. Odločbe Ustavnega sodišča RS, na katere se sklicuje pritožba, pa v obravnavani zadevi niso relevantne, saj se nanašajo na določila, ki jih ZPP več ne vsebuje in jih tudi sodišče prve stopnje ni uporabilo.

9. Po določbi prvega odstavka 213. člena SPZ je pozitivna stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeči stvari). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (prvi odstavek 217. člena SPZ). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem tudi, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da so tožnica in njeni pravdni predniki služnostno pravico pešpoti vzhodno od stanovanjske hiše na parc. št. 246/4 k.o. ... za namene dostopa so nepremičnin parc. št. 255/0, 250/0 in 247/0, vse k.o. ..., izvrševali več kot 20 let (vse od leta 1958 do leta 2019), toženka in njeni pravni predniki pa obstoju služnostne pravice hoje v vsem tem času niso nasprotovali, zaključilo, da je vtoževana stvarna služnost nastala s priposestvovanjem na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ. Pritožba pravilno opozarja, da je potrebno v tej zvezi upoštevati tudi razmerje solastnine na gospodujočih in služečem zemljišču. Iz zatrjevanega dejanskega stanja namreč izhaja, da je na vseh nepremičninah (gospodujočih in služeči nepremičnini) od leta 1958 do delitve leta 2005 obstajalo identično solastninsko razmerje tako po osebah kot tudi po njihovih deležih. Od leta 1958 naprej sta bila solastnika vseh navedenih nepremičnin V.J. in A.J., po smrti slednje leta 1998 pa so njen solastniški delež po enakih delih (vsak do ¼) prevzeli dediči V.J., F.J., V.J. ml. in J.J., in sicer z dednim dogovorom, ki je zajet v Sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča na Ptuju D 517/98 z dne 10. 2. 2000. Solastniki, ki so po navedbah tožnice vsi brez omejitev uporabljali za dostop pešpot do gospodujočih nepremičnin preko služeče nepremičnine, so torej izvrševali svoja upravičenja na solastnih nepremičninah v skladu s prvim odstavkom 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih9 oziroma prvega odstavka 66. člena SPZ10 in ne stvarne služnosti, ki je po svoji temeljni vsebini, smotru in namenu stvarna pravica na tuji stvari. Pri stvarni služnosti gre za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma, zato priposestvovanje služnosti na lastni ali solastni stvari ni mogoče11. Navedeno pomeni, da je rok za priposestvovanje vtoževane stvarne služnosti lahko pričel teči šele leta 2005, s pridobitvijo lastninske pravice in posesti pravnega prednika tožnice V.J. ml. na gospodujočih nepremičninah.

11. Tožnica še navaja, da se je vtoževana stvarna služnost izvrševala tudi na podlagi sodne poravnave, ki je bila sklenjena dne 4. 1. 2005 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v zadevi opr. št. N 71/2002 in v okviru katere si je pravni prednik tožnice V.J. ml. izgovoril pravico hoje vzhodno od stanovanjske hiše in vinograda zaradi dostopa do parc. št. 255, 250 in 247, vse k.o. .... Navedeni dogovor daje pravico uporabe nepremičnine konkretni osebi - V.J. ml. ter kot tak lahko predstavlja kvečjemu dogovor o nepravi stvarni služnosti v smislu 226. člena SPZ12 (v kolikor se nanaša na parc. št. 246/4 k.o....) in ne dogovor o vtoževani stvarni služnosti v smislu 213. člena SPZ, torej pravici vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. Navedena sodna poravnava tako ne predstavlja naslova, na podlagi katerega bi lahko najprej V.J. ml. in nato tožnica kot lastnika gospodujoče nepremičnine dejansko izvrševala vtoževano stvarno služnost v dobri veri deset let, v posledici česar bi nastala stvarna služnost s priposestvovanjem na podlagi prvega odstavka 217. člena v zvezi s 45. členom SPZ.

12. Po obrazloženem torej iz opisanega dejanskega stanja ne izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnica, in ker gre za nesklepčnost, ki je ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku, je bilo potrebno zavrniti tožbeni zahtevek na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP.13

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz zgornjega izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Pojasniti je še, da se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Toženka je uspela s pritožbo, zato ji je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške (po drugem odstavku 165. člena ZPP). V skladu s 154. in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) gre toženki 375 točk za sestavo pritožbe (po tar. št. 21/1 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 225,00 EUR. Priglašenih 50 točk za obvestilo stranki ne gre priznati, saj ne gre za samostojno storitev, temveč je le-ta vsebovana v nagradi za sestavo pritožbe.

1 Prvi odstavek 98. člena ZPP: „Pooblaščenec mora predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju.“ 2 Drugi odstavek 98. člena ZPP:“ Sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar pa ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja.“ 3 Tretji odstavek 98. člena ZPP:“ Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, odloži sodišče izdajo odločbe; če pa preteče ta rok brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila.“ 4 Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 408. 5 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 345 in 406. 6 Prvi odstavek 23. člena URS (Pravica do sodnega varstva): „Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.“ 7 Obstoj veljavnega pooblastila je procesna predpostavka. 8 Smiselno odločba Ustavnega sodišča RS U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011. 9 »Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.« 10 »Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.« 11 Primerjaj VSRS Sklep II Ips 37/2017 z dne 06.09.2018. 12 Prvi odstavek 226. člena SPZ: »Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti.« 13 »Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.«