Jedro

Ker med tožnikom in sestro A. pred njeno smrtjo trajnejša življenjska skupnost ni obstajala, drugačna interpretacija vsebine uradnega zaznamka niti razloga, zakaj se A. ni udeležila očetovega pogreba, na utemeljenost tožnikovega zahtevka ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožniku je naložilo, da mora tožencu povrniti pravdne stroške v višini 735,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da med tožnikom in pokojno sestro A.B. ni obstajala trajnejša življenjska skupnost, je napačna. Dejstvo, da se je tožnik, ko je živel s pokojno sestro A., začel dobivati z dekletom N., ki je občasno prespala pri njem in on pri njej, ne pomeni prenehanja življenjske skupnosti z A. N. se je preselila k tožniku šele konec pomladi, ko se je pričelo A. razmerje s tožencem. Toženec si je izmislil trditev, da naj bi se tožnik poročil že maja 2006. Tudi izpovedba toženca, da tožnik A. ni obiskoval, ko je bila v Sloveniji, ne pomeni, da med njima ni bilo tesnejše povezanosti. Priča B.Š. je namreč izpovedala, da sta se A. in tožnik pogosto pogovarjala po telefonu. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedbi toženca, za katerega je samo ugotovilo, da ima interes za izid pravde, medtem ko tožnikova sestra B.Š. takega interesa nima. O odnosu med A. in tožnikom ni mogoče sklepati iz okoliščine, da A. ni prišla na očetov pogreb, niti iz izjave tožnikovega brata M., da med A. in družinskimi člani ni bilo povezanosti. Uradni zaznamek, ki ga je o razgovoru s tožnikovim bratom M. sestavil policist, nima in ne more imeti dokazne teže. Policist je zaznamek sestavil po spominu, M. ga ni podpisal, njegovo vsebino pa je ovrgla priča B. Š. Če bi sodišče dovolilo priči B.Š. odgovoriti na vprašanja o tožnikovi reakciji na sestrino smrt, bi se lahko prepričalo o tesnosti njunega odnosa. Ker tožniku o tem ni dovolilo postavljati vprašanj priči, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Postopek je kršilo tudi, ker je zavrnilo tožnikov predlog, naj sodni tolmač prevede v slovenski jezik medicinsko dokumentacijo o tožnikovem psihiatričnem zdravljenju zaradi izgube sestre.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Čeprav sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s tem ni kršilo pravil postopka. V skladu z 213. členom Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) obsega dokazovanje samo tista dejstva in dokaze, ki so pomembni za odločbo. Strankina pravica do izvedbe dokaza torej ni absolutna. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožniku v izpodbijani sodbi obrazloženo pojasnilo, zakaj je zavrnilo njegove preostale dokazne predloge. Tožnikov odziv na sestrino smrt bi lahko bil dokaz o njegovi čustveni navezanosti na sestro, ne pa dokaz o obstoju trajnejše življenjske skupnosti med njima. Branje tožnikove zdravstvene dokumentacije in nadaljnje zasliševanje priče B.Š. zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno in še manj smotrno. Opustitev teh dveh dokazov torej ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Drugih procesnih kršitev tožnik ne uveljavlja, medtem ko uradoma upoštevnih kršitev te vrste iz drugega odstavka 350. člena ZPP v postopku ni bilo.

6.Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo, da med tožnikom in njegovo pokojno sestro A. B. ni bilo trajnejše življenjske skupnosti, je celovita, razumna in prepričljiva. Tudi če sodišče ne bi upoštevalo vsebine uradnega zaznamka o razgovoru, ki ga je policija opravila s tožnikovim bratom M.B., odločitev o tožbenem zahtevku ne bi mogla biti nič drugačna. Brez pomena je namreč, v kakšnih odnosih je bila tožnikova pokojna sestra z ostalimi družinskimi člani. Odveč so tudi obširna pritožbena pojasnila o tem, kje in kako je pokojna tožnikova sestra živela pred poroko s tožencem. Bistveno je pač, da je v času svoje smrti že bila v zakonski zvezi s tožencem. Življenjska skupnost med zakoncema izključuje obstoj pravno priznane trajnejše življenjske skupnosti zakonca z bratom ali sestro. Že pojmovno je lahko življenjska skupnost le ena (2). Tožnik ni niti zatrjeval, da zakonska zveza med njegovo sestro in tožencem ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, kar bi pomenilo njeno neveljavnost. Tudi ni trdil, da bi zakonca kljub poroki morebiti živela v družinski skupnosti s tožnikom in drugimi člani tožnikove družine. Sodišče prve stopnje je potemtakem pravilno sklepalo, da med tožnikom in njegovo sestro v času njene smrti ni bilo trajnejše življenjske skupnosti, ki je po tretjem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (3) (OZ) pogoj za prisojo denarne odškodnine bratom in sestram umrlega. Zatrjevana tožnikova pomoč sestri pri preživljanju, obiski in telefonski stiki med njima za obstoj takšne skupnosti še ne zadoščajo. Enako velja za zatrjevano čustveno navezanost med tožnikom in pokojno sestro, čeprav naj bi se ta izmed vseh bratov in sester najbolje razumela prav s tožnikom.

7.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preozko tolmačilo trajnejšo življenjsko skupnost, meri na zmotno uporabo materialnega prava, vendar ta pritožbeni razlog ni podan. Trajnejša življenjska skupnost je pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno napolnilo in obrazložilo tudi s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso. Ker v tožnikovem primeru ni nobene okoliščine, ki bi opravičevala drugačno presojo, mu je potem, ko je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, utemeljeno odreklo pravico do odškodnine.

8.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo prve stopnje.

9.Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo. Tudi toženec s svojim odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom istega zakona sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008

(2) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 79/97 z dne 13.5.1998

(3) Ur. l. RS, št. 97/2007 – UPB 1