Jedro

V primeru, ko gre za izvedena priglašena dela, je za uporabo 75. člena ZUN bistveno, če so priglašena dela izvedena na istem zemljišču, kot so bila priglašena ali vsaj na zemljišču, ki je last investitorja. Če so izvedena na drugem zemljišču, gre za gradnjo brez odločbe o priglasitvi del, torej za primer, ki ni urejen v 75. členu ZUN.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 24.10.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja Medobčinskega inšpektorata z dne 12.10.1993, s katero je bilo odločeno, da mora tožnik kot investitor takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo betonskega zidu višine 60 cm in dolžine 30 m, katerega gradi na zemljišču s parc. št. 2284/14 v nasprotju s potrdilom o dovolitvi priglašenih del z dne 26.8.1985, ki ga je izdal Komite za urbanizem in komunalne zadeve Občine, dokler si ne pridobi nove odločbe o dovolitvi priglašenih del (točka 1. izreka); da mora tožnik v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprositi za novo odločbo o dovolitvi priglašenih del, sicer bo urbanistična inšpekcija odredila, da se zid na tožnikove stroške odstrani in vzpostavi stanje določeno v potrdilu (2. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (3. točka izreka). Tožena stranka ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi 2. in 3. odstavka 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter navaja, da je urbanistični inšpektor ugotovil, da je tožnik postavil betonski zid v nasprotju s potrdilom o dovolitvi priglašenih del. Del zidu, ki bi sicer na podlagi navedenega potrdila moral biti v celoti zgrajen na zemljišču parc. št. 789/3, je dejansko zgrajen na zemljišču parc. št. 2284/14 ista k.o. Točnost navedenih ugotovitev je razvidna iz skice izmere, ki jo je 18.2.1993 napravil geometer geodetske uprave in jo 10.6.1993 vnesel v evidenčne načrte. Navedena skica je sestavni del spisa prvostopnega inšpekcijskega organa. Z ozirom na navedeno dejansko stanje je ukrep urbanističnega inšpektorja utemeljen.

Tožnik v tožbi navaja, da so razlogi, na katere tožena stranka opira svojo odločitev, v neskladju z listinsko dokumentacijo in celo protispisni. Tožnik je prejel potrdilo o priglasitvi del koncem leta 1985 za postavitev mejnega zidu na parc. št. 789/3. Zgradil ga je skladno s potrdilom in ga dokončno zaključil konec leta 1992. Postavljen je v celoti na parceli št. 789/3, ki je last tožnika in njegove žene, poteka pa znotraj mejne črte parc. št. 789/3, ki razmejuje to parcelo od javne poti parc. št. 2249/14 tako kot je to označeno z zeleno črto v kopiji katastrskega načrta z dne 8.12.1994. Zgrajen je preden je bila napravljena skica izmer z dne 18.2.1993. Navedena skica nima lastnosti uradne listine, saj v javno katastrsko evidenco ni bila vnešena. V času izgradnje zidu ni obstajal katastrski elaborat oziroma skica načrta, na podlagi katerega je upravni organ ugotovil, da je tožnik sporni zid zgradil deloma na javnem dobru. V kolikor je prišlo do spreminjanja mejnih zarisov in površin, bi za veljavnost takih sprememb moral biti navzoč tudi tožnik, kot lastnik površin, katerih razmejitev se na novo ureja. V tem postopku pa tožnik sploh ni bil navzoč, niti ni bil povabljen k sodelovanju, niti ni sprejel kakršnekoli odločbe pristojnega organa o spremembi mejnih zarisov. Z napravo skice izmer z dne 18.2.1993 gre očitno za poseg v lastninskopravno razmerje, za kar pa geodetska uprava ni pristojna. Zato taka izmera in skica ne more imeti nikakršne teže, kolikor na tako izmero neposredno prizadeti lastnik ne da soglasja. Ne gre za urejanje razmerij, za katere je pristojen inšpekcijski organ, kar pomeni, da je ta odločal o nečem, za kar ni pristojen. Če je občina, kot nosilec pravice upravljanja na javnem dobru po svojem upravnem organu ugotovila, da je bilo nekaj zgrajeno na javnem dobru, potem je za rešitev tega spornega razmerja pristojno samo sodišče. Podan je tudi utemeljen sum, da gre za ponareditev skice z dne 18.2.1993, ker parcelna številka 2284/14 ne obstaja niti v zemljiški knjigi niti v katastru, kar je razvidno iz potrdila zemljiške knjige. Ker je odločba tožene stranke nezakonita, tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov in ne iz tistih, ki jih uveljavlja tožnik.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da gre v zadevi za urejanje lastninskih razmerij. Gre le za ugotovitev, kje sporna ograja dejansko stoji, pri čemer je bistveno vprašanje, ali stoji na zemljišču, katerega lastnik je tožnik in na katerem je bila gradnja priglašena, ali ne. To je vprašanje, ki ga je pristojen in dolžan rešiti inšpekcijski organ, preden izda odločbo o inšpekcijskem ukrepu. Dejanska podlaga za tako ugotovitev so predvsem katastrski podatki. Napačna označba parcele pa se vedno lahko odpravi s sklepom o popravi pomote.

Izpodbijana odločba kot pravno podlago navaja določbe 2. in 3. odstavka 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS št. 26/90, 18/93 in 47/93 - v nadaljevanju: ZUN). Po drugem odstavku organ urbanistične inšpekcije, če se izvedena gradbena dela ne dajo uskladiti s pogoji lokacijskega dovoljenja oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del, odredi ustavitev gradnje dokler investitor ne pridobi spremenjenega lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Po tretjem odstavku mora investitor za spremembo zaprositi v enem mesecu po odrejenem ukrepu. Da bi bilo v obravnavanem primeru tako dejansko stanje podano, iz predloženih upravnih spisov ne izhaja. Tako prvostopna kot izpodbijana odločba ugotavljata, da je bil zid že zgrajen. Če je bil zid že zgrajen, urbanistični inšpektor gradnje ni mogel ustaviti, vendar pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe to niti ne bi bilo bistveno, saj bi urbanistični inšpektor lahko terjal izvajanje določbe 3. odstavka 75. člena, če bi šlo za primer, da bi investitor lahko pridobil novo, spremenjeno, odločbo o priglastivi del. Toda če je zid ali njegov del zgrajen na javni poti, take odločbe investitor niti dobiti ne more, saj javna pot ni zemljišče, s katerim bi investitor (tožnik) lahko razpolagal (62. člen ZUN). Ukrep, kakršen je bil izdan, bi imel dejansko podlago, če bi investitor razpolagal z zemljiščem, na katerem stoji zid. V tem primeru, ko gre za izvedena priglašena dela, je za uporabo določb 75. člena ZUN bistveno, če so priglašena dela izvedena na istem zemljišču, kot so bila priglašena ali vsaj na zemljišču, ki je last investitorja. Če so izvedena na drugem zemljišču, gre v bistvu za gradnjo brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, torej za primer, ki ni urejen v 75. členu ZUN, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, zato ta tudi ne more predstavljati zakonite podlage za izrečeni ukrep.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.