Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 4044/2010

ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4044.2010 Civilni oddelek

pasivna legitimacija devizne hranilne vloge
Višje sodišče v Ljubljani
19. januar 2011

Povzetek

Sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo vrnitev deviznih sredstev tožniku, ker je bila depozitna pogodba sklenjena z njo. Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena, saj je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana in da se v tem primeru uporablja slovensko pravo. Sodišče je tudi potrdilo, da obresti na devizne vloge predstavljajo odmeno za uporabo denarja.
  • Odgovornost za vrnitev deviznih hranilnih vlogSodba obravnava vprašanje, kdo je odgovoren za vrnitev deviznih hranilnih vlog, pri čemer se ugotavlja, da je tožena stranka dolžna vrniti deponirana sredstva, ker še obstaja.
  • Pasivna legitimacija tožene strankeSodišče presoja, ali je tožena stranka pasivno legitimirana za vrnitev deviznih sredstev, kar je potrdilo, saj je bila depozitna pogodba sklenjena z njo.
  • Uporaba slovenskega pravaSodišče se opredeli do vprašanja, zakaj se v tem primeru uporablja slovensko pravo, kar je utemeljeno z dejstvom, da se obveznost mora izpolniti na ozemlju Republike Slovenije.
  • Obresti na devizne vlogeSodba obravnava tudi vprašanje obresti na devizne vloge in ugotavlja, da obresti predstavljajo odmeno za uporabo denarja.
  • Statusno preoblikovanje bankeSodišče se ukvarja z vprašanjem statusnega preoblikovanja Osnovne banke Zagreb in ugotavlja, da je bilo to preoblikovanje končano.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za izplačilo deviznih hranilnih vlog v SFRJ bi odgovarjala Narodna banka Jugoslavije samo v primeru, če tožene stranke ne bi bilo več. Ker tožena stranka še obstaja, je tožniku tudi dolžna vrniti deponirana devizna sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 53.685,65 EUR s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti 2.390,52 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Bistvo pritožbenih navedb je: - zmotno je ugotovljeno, da je tožena stranka pasivno legitimirana, ker ni nikoli prevzela premoženja Osnovne banke Zagreb in ker statusno preoblikovanje ni bilo končano; - tožnik ni dokazal, da je 17.8.1990 vezal 105.000,00 DEM in v kakšni povezavi naj bi bila s tem tožena stranka; - odločitev o obrestnih ni obrazložena; - ni obrazloženo, zakaj se pri sojenju uporablja slovensko pravo; - pritožba pojasnjuje način deviznega poslovanja v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in se sklicuje na sporazum z dne 19.6.2001, s katerim so naslednice države SFRJ dogovorile, da je to nasledstveno vprašanje. S tem se je civilnopravno razmerje med pravdnima strankama spremenilo v popolno fikcijo; - pojasnjuje sistem deviznega varčevanja v SFJR in primere, v katerih Narodna banka Jugoslavije odgovarja za devizne vloge; - Ljubljanska banka, Osnovna banka Zagreb je bila kot podružnica Ljubljanske banke d.d. registrirana 19.12.1989 z učinkom veljavnosti 1.1.1990, nikoli pa ni prišlo do materialnega statusnega preoblikovanja, ker je bilo to, zaradi razpada SFRJ, onemogočeno. Ljubljanska banka, Osnovna banka Zagreb je še naprej obstajala v obliki sui generis; - po osamosvojitvi Republike Hrvaške 8.10.1991 je Republike Hrvaška uredila jamstvo za prebivalce Republike Hrvaške, izključila pa je ostale varčevalce; - Republika Hrvaška je nezakonito posegala v poslovanje Ljubljanske banke, Glavne podružnice Zagreb in s tem preprečevala izplačilo deviznih vlog njenim varčevalcem, dne 14.7.2000 pa je bil njen žiro račun zaprt, s čimer je bilo njeno poslovanje povsem onemogočeno; - osnovna odgovornost za vrnitev deviznih hranilnih vlog je na državi SFRJ in je zato uporabiti načelo nasledstva. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice K. in drugi proti Republiki Sloveniji in na pritrdilno mnenje sodnika Ressa, v katerem je ta navedel: „Če v obravnavani zadevi ne bi šlo za zadevo državnega nasledstva, bi bila Ljubljanska banka kot zasebna družba odgovorna za vse svoje dolgove ne glede na nastanek novih republik in posledično razdelitev ozemlja.“ Na podlagi tega mnenja je zaključiti, da v tej zadevi ni možno uporabiti določb civilnega prava oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je urejena pogodba o denarnem depozitu; - matična banka ne jamči za depozite v podružnici v drugi državi, če ne obstajajo deponirana sredstva skladov oziroma druge oblike kritja pri matični banki (branch compensating deposit principle). To načelo je uporabljeno, ko je delovanje celotnega omrežja podružnic podjetja motena zaradi vojne, odcepitve ali podobnih izrednih dogodkov. Sklicuje se na sodbo nemškega sodišča iz marca 1945 (če se je enotnost med posameznimi komponentami – podružnicami, oslabila tako zelo, da je postala le še namišljena). Matična banka odgovarja le, če je za deponirana sredstva prejela nekakšno obliko kritja za takšna poplačila. V SFRJ je bilo bankam omogočeno ustanavljanje podružnic, hkrati pa se je matičnim bankam nalagala odgovornost za obveznosti podružnice. Nadalje navaja podobne primere iz sodne prakse Anglije in Francije ter Združenih držav Amerike, v katerih so sodišča uporabljala načelo branch comepnsating deposit principle; - memorandum k resoluciji 1410 (2004) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o plačilu deviznih hranilnih vlog pri podružnicah L. b., ki niso bile na ozemlju Slovenije, izrecno navaja, da Ljubljanska banka d.d. Ljubljana ni odgovorna za devizne vloge pri Ljubljanski banki, glavni podružnici Zagreb, če se upošteva dejstvo, da je Republika Hrvaška preprečila normalno poslovanje Ljubljanske banke, glavne podružnice Zagreb in s tem onemogočila dejansko izplačilo deviznim varčevalcem.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da do 17.5.2010 ni bilo pomislekov glede pasivne legitimacije tožene stranke. Zahtevek temelji na obveznosti vrnitve deponiranih deviznih sredstev. Ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Sodbo se da preizkusiti. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 17.8.1990 pri toženi stranki (Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb, Poslovalnica Karlovac) vezala znesek 105.000,00 DEM, za dobo enega leta, po obrestni meri 8,5 % in da je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da ji deponiranih deviznih sredstev ne more izplačati.

Na podlagi teh dejstev je pravilno zaključilo: - da je bila depozitna pogodba sklenjena s toženo stranko Ljubljanska banka d.d., (Glavna podružnica Zagreb, Poslovalnica Karlovac) ni bila samostojna pravna oseba) in da je zato tožena stranka pasivno legitimirana tožniku za vrnitev deponiranih deviznih sredstev; - da je za rešitev zadeve, na podlagi 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, uporabiti slovensko pravo, se pravi 1035. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ker se obveznost mora izpolniti na ozemlju Republike Slovenije; - da tožena stranka tožeči stranki deponiranih deviznih sredstev še ni vrnila.

Odločitev sodišča, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, je zato pravilna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da v plačilo naložene obresti predstavljajo odmeno za uporabo denarja (2. odstavek 278. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), in da zato v tem primeru ni možno uporabiti določilo 376. člena Obligacijskega zakonika, ki je določal, da obresti nehajo teči, ko neplačane obresti dosežejo višino glavnice, v smislu ustavne odločbe U-I-300/04. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, da sodba nima razlogov oziroma da so ti sami s sabo v nasprotju. Očitana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da niso podani razlogi, zakaj je v danem primeru uporabiti slovensko pravo.

6. Na druge pritožbene navedbe je odgovoriti: zmotna je pritožbena navedba, da statusno preoblikovanje Osnovne banke Zagreb ni bilo končano. Z vpisom Ljubljanske banke d.d. v sodni register dne 19.12.1989 je bilo statusno preoblikovanje končano in od takrat dalje obstaja Ljubljanska banka d.d. glavna podružnica Zagreb, ki je imela status poslovalnice, ne pa samostojne pravne osebe. S tem, ko je Osnovna banka Zagreb postala poslovalnica Ljubljanske banke d.d., je v okvir Ljubljanske banke d.d. prišlo tudi celotno premoženje in poslovanje Osnovne banke Zagreb. Da je temu tako, izhaja tudi iz številke žiro računa, saj je Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb pričela poslovati preko žiro računa tožene stranke, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju; - način deviznega poslovanja bank v SFRJ ni odločilen za depozitno razmerje med tožnikom in toženo stranko. Tožena stranka sama pove, da je za devize, ki jih je izročila (prodala) Narodni banki Jugoslavije, dobila protivrednost v dinarskih sredstvih (od sprejetja Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. SFRJ št. 59/1988, banke niso več bile dolžne deviz prodati Narodni banki Jugoslavije, ampak so to storile zato, da je riziko tečajnih razlik prešel na Narodno banko Jugoslavije. Devize so Narodni banki Jugoslavije prodale s pravico ponovnega odkupa), ki jih je naprej investirala v skladu s poslovno politiko banke. Narodna banka je od tožene stranke devize odkupila; - drži, da je za izplačilo deviznih hranilnih vlog v SFRJ odgovarjala Narodna banka Jugoslavije. To pa v tem primeru ni odločilno, ker bi odgovornost Narodne banke Jugoslavije prišla v poštev samo v primeru, če tožene stranke ne bi bilo več. Tožena stranka še obstaja in je zato tožniku tudi dolžna vrniti deponirana devizna sredstva.

Ni slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni dolžna izplačati tožniku devizne vloge, ker je Republika Hrvaška nezakonito posegala v poslovanje Ljubljanske banke, d.d., Glavne podružnice Zagreb in dne 14.7.2000 zaprla tudi njen račun. Tožeča stranka je tožbo vložila 19.8.1995, to je pred zaprtjem računa Ljubljanske banke d.d., Glavne podružnice Zagreb in se tožena stranka zato ne more sklicevati na dejstvo, ki je nastopilo po vložitvi tožbe (stranka se ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti – 3. odstavek 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih); - pritožba zmotno meni, da je osnovna odgovornost za vrnitev deviznih hranilnih vlog na Narodni banki Jugoslaviji. Osnovna odgovornost je na banki, ki je hranilne devizne vloge prejela, torej na toženi stranki. Odgovornost Narodne banke Jugoslavije pride v poštev, če bi tožena stranka prenehala obstajati. Le za slednji primer je uporabiti pravilo o nasledstvu Narodne banke Jugoslavije in ločeno mnenje sodnika Ressa, ki ga je dal v tožbi proti Republiki Sloveniji. Ob tem je poudariti, da je tožena stranka za izročene devize Narodni banki Jugoslavija prejela dinarsko protivrednost izročenih deviz, se pravi vrednostno ekvivalenco vloženih deviznih sredstev v dinarjih; - kako so bili urejeni odnosi med sedežem tožene stranke in njenimi glavnimi podružnicami, je stvar tožene stranke. Pritožba sama navaja, da je bila pravna ureditev bank v SFRJ takšna, da je matična banka odgovarjala za obveznosti podružnic. S tem de facto priznava svojo pasivno obveznost. Pritožba je zato sama s sabo v nasprotju v delu, v katerem ugovarja, da pasivna legitimacija tožene stranke ni podana; - pritožba se sklicuje na mednarodno sodno prakso, da matična banka odgovarja le, če je za deponirana sredstva v podružnice prejela nekakšno obliko kritja v matični banki. Že zgoraj je bilo rečeno, da je tožena stranka za deponirana devizna sredstva pri Narodni banki Jugoslavije od Narodne banke Jugoslavije pridobila dinarsko protivrednost. V SFRJ je bilo tudi odločeno, da ima vsaka pravna oseba lahko le en račun (žiro račun), 97. člen Zakona o službi družbenega knjigovodstva, Ur. l. SFRJ, št. 70/83 Tožena stranka je imela račun št. 30101-623-570-7247670018. Na ta račun tožene stranke so bila tudi položena devizna sredstva tožnika. Devizna sredstva tožnika so bila tako položena na sredstva tožene stranke (matične banke) in se zato tožena stranka ne more sklicevati, da položenih deviznih sredstev s strani tožnika ni dolžna vrniti, ker jih ni prejela na svoj račun. Izhajajoč iz dejstva, da je tožena stranka lahko imela le en račun, je za devizna sredstva, ki jih je izročila Narodni banki Jugoslavije, dobila tudi dinarsko protivrednost deviz na svoj račun.

Tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da je imela Ljubljanska banka, Glavna podružnica Zagreb na dan 17.8.1990 svoj žiro račun.

Iz pogodbe o vezavi deviznih sredstev med T. B. in Osnovno banko Zagreb z dne 18.10.1989 (A7), torej v času, ko je Osnovna banka Zagreb obstajala kot samostojna pravna oseba, izhaja, da je Osnovna banka Zagreb imela račun št. 7247670210, torej drugačen račun, kot ga je imela tožena stranka po registraciji 19.12.1989 (tožena stranka je imela račun 7247670018). Iz tega dejstva sledi, da je z registracijo tožene stranke 19.12.1989 Osnovna banka Zagreb postala Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, glavna podružnica Zagreb in da je začela poslovati preko računa tožene stranke 7247670018 in v posledici tega je z gotovostjo moč trditi, da so položena devizna sredstva tožnika, na podlagi pogodbe z dne 17.8.1990, bila položena na račun tožene stranke (iz pritožbenega stališča gledano na sedež matične banke), kar pomeni, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na načelo branch compensating deposit principle.

Iz dejstva, da je imela Ljubljanska banka, Osnovna banka Zagreb drugačen žiro račun od Ljubljanske banke, Glavne podružnice Zagreb, je moč tudi sklepati, da je bila statusna reorganizacija 19.12.1989 tudi dejansko izvršena. Ne drži torej pritožbena navedba, da statusno preoblikovanje Osnovne banke Zagreb v Ljubljansko banko, Glavno podružnico Zagreb ni bilo izvršeno in da je Osnovna banka Zagreb naprej obstajala v sui generis obliki.

Pojasnilo v zvezi z žiro računom tožene stranke je dodatno pojasnilo in odgovor na pritožbene navedbe, zakaj je pasivna legitimacija tožene stranke podana. Številka računa Osnovne banke Zagreb in številka računa Ljubljanske banke, Glavne podružnice Zagreb izhaja iz listin, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo.

7. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na tožbo pa ni prispeval k odgovoru na pritožbo in zato stroški za njegovo sestavo niso bili potrebni. Vsaka stranka zato krije svoje pritožbene stroške (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia