Jedro

Pritožnikovo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz določbe 89. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča samovoljna zapustitev azilnega doma, čeprav že v času po izdaji upravnega akta, vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2703/2024/16 (1221-11) z dne 15. 11. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik na podlagi Uredbe Dublin III v tam navedenem roku predan Republiki Bolgariji kot odgovorni državi članici. Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve o tožbi zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa (sklep iz II. točke izreka sodbe in sklepa).

2.Tožnikova (v nadaljevanju pritožnikova) pooblaščenka je 23. 12. 2024 zoper navedeno sodbo in sklep vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču, ki je pritožbo prejelo 28. 1. 2025, je predlagala, naj izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Vrhovno sodišče je na podlagi predloženega spisa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje že 30. 12. 2024 prejelo vlogo toženke (l. št. 35 in 36), ki je bila tožnikovi pooblaščenki vročena 17. 1. 2025, z obvestilom, da iz uradnih evidenc Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov izhaja, da je prosilec (tj. pritožnik) prostore azilnega doma zapustil 8. 12. 2024 in se do priprave tega obvestila ni vrnil. Ker sodišče prve stopnje pri predhodnem preizkusu vložene pritožbe navedene okoliščine ni upoštevalo in pritožnikove pooblaščenke ni pozvalo, naj izkaže pritožnikov pravni interes za obravnavanje vloženega pravnega sredstva, je to storilo Vrhovno sodišče.

4.Pooblaščenka je v odgovoru vztrajala pri pritožbi s pojasnilom, da je korist za pritožnika pridobitev zaščite Republike Slovenije. Ker pa izpodbijana odločba (pravilno: sklep), ki posega v njegovo pravico, uveljavljeno v prošnji za mednarodno zaščito, še vedno obstaja, obstoji tudi njegov pravni interes za ugotovitev njene nezakonitosti. Poleg tega je vložena pritožba sredstvo za izvrševanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, njeno zavrženje pa je v nasprotju s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 46. členom Direktive 2013/32/EU, saj slovenska zakonodaja izrecno ne ureja "pogojevanja zapustitve azilnega doma z izgubo pravnega interesa za sodno presojo odločbe o zavrnitvi azila".

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7.V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik 8. 12. 2024, to je pred izdajo izpodbijane sodbe in sklepa ter vložitvijo pritožbe, kljub svoji obveznosti iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča, samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil. Za tak primer je v drugi alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določeno, da se prošnja šteje za umaknjeno.

8.Pritožnikovo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz navedene določbe 89. člena ZMZ-1 tako pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča samovoljna zapustitev azilnega doma, čeprav že v času po izdaji upravnega akta, vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Podobno je razlagalo tudi Ustavno sodišče npr. v sklepu Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti, in v sklepu Up-17/18-13 z dne 13. 2. 2018. Navedlo je, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. V obravnavanih primerih je sklepalo, da ustavni pritožniki zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma (v katerega se v treh dneh niso vrnili) očitno nimajo več interesa za odločitev o spornih vprašanjih, izpostavljenih v ustavni pritožbi, zaradi česar ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z vloženim pravnim sredstvom, ki ga je zato zavrglo.

9.Po navedenem je neutemeljeno stališče, da v tej zadevi ni mogoče zavreči pritožbe ter da gre za kršitev 46. člena Direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ker zakon te posledice posebej ne določa za primer prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma. V takem primeru gre za odločanje na podlagi uvodoma navedenih zakonskih določb, ki se nanašajo na postopek pred sodiščem in ki urejajo pravni interes kot procesno predpostavko za obravnavanje pritožbe, ki ga morajo izpolnjevati vsi pritožniki v upravnem sporu (torej tudi prosilci za mednarodno zaščito). Ob tem Vrhovno sodišče le dodaja, da iz 46. člena Direktive 2013/32/EU ne izhaja zahteva po dvostopenjskem sodnem varstvu in tudi sicer se je pritožnik temu odrekel s svojim konkludentnim (nezakonitim) dejanjem. Pooblaščenka ne more uspeti niti z navedbo, da ima pritožnik pravni interes za ugotovitev nezakonitosti toženkinega sklepa. Trditev je splošna, zato lahko Vrhovno sodišče odgovori le, da je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku sodna odločba in ne sklep toženke, ne glede na to pa niti ugotovitev nezakonitosti sam zase še ne bi pomenila, da je pritožnik pridobil mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

10.Ker torej pritožnikov pravni interes za pritožbo zoper sodbo in posledično zoper zavrnjeno začasno odredbo ni izkazan, je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)V tožbi je predlagal odpravo izpodbijanega sklepa.

Op. št. (3)Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

Op. št. (4)Azilni dom je zapustil dan pred narokom za glavno obravnavno, o katerem je bil pritožnik obveščen, a se ga ni udeležil (zapisnik na l. št. 18).

Op. št. (5)Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 17/2023 z dne 25. 1. 2023 in I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023.

Op. št. (6)Prim. Sodba Sodišča EU v zadevi X in Y proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (C-180/17) z dne 26. 9. 2018 (tč. 33).